Prevod

Nekoč je živel trgovec, ki je bil tako bogat, da bi lahko s srebrniki tlakoval vso ulico in skoraj še eno uličico povrhu; vendar tega ni storil, saj je znal svoj denar drugače obračati: če je izdal en skiling, je dobil nazaj cel tolar. Takšen trgovec je bil — potem pa je umrl.

Sin je podedoval ves ta denar in živel na veliki nogi. Vsako noč je hodil na plese v maskah, iz tolarskih bankovcev je izdeloval papirnate zmaje in namesto s kamenčki metal žabice po jezeru z zlatniki. Tako je denar seveda hitro kopnel in nazadnje so mu ostali le še štirje skilingi, od oblačil pa samo par copat in stara domača halja. Prijatelji se zdaj niso več menili zanj, saj z njim vendar niso mogli hoditi po ulici. Eden med njimi, ki je bil dobrega srca, pa mu je poslal star kovček in mu naročil: »Spakiraj!« To je bilo sicer lepo, toda spakirati ni imel česa, zato je kar sam sedel v kovček.

To je bil prav nenavaden kovček. Brž ko si pritisnil na ključavnico, je lahko poletel. In res je poletel: švig, pa ga je že ponesel skozi dimnik, visoko nad oblake, vse dlje in dlje. Dno je pokalo in mladenič se je silno bal, da bo kovček razpadel, saj bi tedaj napravil kaj imeniten premet! Bog pomagaj! Tako je prispel v deželo Turkov. Kovček je skril v gozdu pod suho listje in se odpravil v mesto. To je lahko brez skrbi storil, saj so pri Turkih vsi hodili v domačih haljah in copatah kakor on. Srečal je dojiljo z majhnim otrokom. »Poslušaj, turška dojilja!« je rekel. »Kakšen je tisti veliki grad tik ob mestu? Okna ima tako visoko!«

»Tam prebiva kraljeva hči!« je odgovorila. »Prerokovali so ji, da bo zaradi ljubega silno nesrečna, zato je nihče ne sme obiskati, če nista zraven kralj in kraljica!«

»Hvala!« je rekel trgovčev sin, se vrnil v gozd, sedel v kovček, poletel na streho in skozi okno zlezel k princesi. Ležala je na zofi in spala. Bila je tako lepa, da jo je moral poljubiti. Prebudila se je in se hudo prestrašila, a povedal ji je, da je turški bog, ki se je po zraku spustil k njej, in to ji je bilo zelo všeč.

Nato sta sedela drug ob drugem in pripovedoval ji je zgodbe o njenih očeh: bile so najlepši temni jezeri, po katerih so misli plavale kakor morske deklice. Pripovedoval ji je tudi o njenem čelu: bilo je zasnežena gora z najveličastnejšimi dvoranami in slikami. In pripovedoval ji je o štorklji, ki prinaša ljubke otročičke.

Da, to so bile čudovite zgodbe! Potem je princeso zasnubil in takoj je privolila. »Toda v soboto morate priti sem,« je rekla. »Takrat bosta kralj in kraljica pri meni na čaju! Zelo ponosna bosta, da se bom poročila s turškim bogom. Le glejte, da boste znali povedati zares lepo pravljico, kajti moja starša imata pravljice nadvse rada. Mati želi, da je poučna in plemenita, oče pa, da je vesela in se ji lahko smeje!«

»Da, nobenega drugega poročnega darila ne prinesem kakor pravljico!« je rekel. Nato sta se poslovila, princesa pa mu je podarila sabljo, okrašeno z zlatniki, in ta mu je prišla še kako prav.

Odletel je, si kupil novo domačo haljo, potem pa sedel v gozdu in si izmišljal pravljico. Do sobote je morala biti nared, to pa le ni tako preprosto.

Naposled je bila pravljica končana in prišla je sobota. Kralj, kraljica in ves dvor so ga s čajem čakali pri princesi. Kako lepo so ga sprejeli! »Zdaj pa nam povejte pravljico!« je rekla kraljica. »Takšno, ki je globokoumna in poučna!«

»Pa vendar takšno, da se ji bomo lahko smejali!« je pristavil kralj. »Seveda!« je odgovoril mladenič in začel pripovedovati. Zdaj pa pozorno prisluhnimo. »Nekoč je bil sveženj žveplenk, ki so bile silno ponosne na svoj visoki rod. Njihovo rodovno drevo, se pravi veliki bor, od katerega je bila vsaka majhna trska, je bil nekoč mogočno staro drevo v gozdu. Zdaj so žveplenke ležale na polici med kresilom in starim železnim loncem ter jima pripovedovale o svoji mladosti. ‘Da, ko smo bile še na zeleni veji!’ so govorile. ‘Takrat smo bile zares na zeleni veji! Vsako jutro in vsak večer smo pile diamantni čaj — to je bila rosa —, ves dan smo imele sonce, kadar je pač sijalo, in vse drobne ptice so nam morale pripovedovati zgodbe. Prav dobro smo vedele, da smo bogate, saj so bila listnata drevesa oblečena samo poleti, naša družina pa si je lahko privoščila zelena oblačila poleti in pozimi. Potem pa so prišli drvarji, to je bila velika revolucija, in naša družina se je razkropila. Glava rodbine je dobila mesto glavnega jambora na veličastni ladji, ki bi lahko objadrala ves svet, če bi hotela. Druge veje so prišle drugam, nam pa je zdaj naloženo, da prižigamo luč nizkotni množici. Zato smo me, plemenite gospe, pristale tukaj v kuhinji.’

‘No, meni se godi drugače!’ je rekel železni lonec, ob katerem so ležale žveplenke. ‘Odkar sem prišel na svet, me kar naprej drgnejo in kuhajo v meni! Skrbim za izdatno hrano in sem, pravzaprav, prvi v tej hiši. Moje edino veselje je, da po obedu čist in snažen ležim na polici ter se pametno pomenkujem s tovariši. Toda razen vedra za vodo, ki tu in tam pride na dvorišče, smo vsi ves čas med štirimi stenami. Edina, ki nam prinaša novice, je košara za na trg, a ta tako razburjeno govori o vladi in ljudstvu, da je zadnjič neka stara posoda od samega strahu padla s police in se razbila! Svobodomiselna je, vam rečem!’ — ‘Zdaj pa že preveč govoriš!’ je reklo kresilo in jeklo je udarilo ob kremen, da so se usule iskre. ‘Kaj, ko bi si privoščili vesel večer?’

‘Da, pogovorimo se o tem, kdo je najplemenitejši!’ so rekle žveplenke. ‘Ne, nerada govorim o sebi,’ je rekla glinena posoda. ‘Raje si privoščimo večerno razvedrilo! Jaz bom začela. Povedala bom nekaj, kar je vsak že doživel. V takšno zgodbo se je tako prijetno vživeti in tako zabavna je: Ob Baltskem morju, med danskimi bukvami!’

‘Kako lep začetek!’ so vzkliknili vsi krožniki. ‘To bo prav gotovo zgodba po našem okusu!’ ‘Da, tam sem preživela mladost pri mirni družini. Pohištvo so loščili, tla pomivali in vsakih štirinajst dni obesili sveže zavese!’

‘Kako zanimivo pripovedujete!’ je rekla metlica za prah. ‘Takoj se sliši, da pripoveduje ženska; vse je prežeto z nekakšno snažnostjo!’

‘Da, to se čuti!’ je reklo vedro za vodo in od veselja malce poskočilo, da je voda pljusknila po tleh. Posoda je pripovedovala naprej in konec je bil prav tako dober kakor začetek.

Vsi krožniki so od veselja zažvenketali, metlica za prah pa je vzela zelen peteršilj iz zabojčka s peskom in posodi spletla venec, saj je vedela, da bo to druge ujezilo. ‘Če jo danes ovenčam jaz,’ si je mislila, ‘bo jutri ona ovenčala mene.’

‘Zdaj bom pa zaplesala!’ so rekle klešče za žerjavico in zaplesale. Bog pomagaj, kako so znale dvigniti eno nogo v zrak! Stara prevleka za stol v kotu je ob pogledu nanje kar počila! ‘Ali dobim venec tudi jaz?’ so vprašale klešče in tudi njih so ovenčali.

‘Saj to je sama drhal!’ so si mislile žveplenke. Zdaj naj bi zapel samovar, a je rekel, da je prehlajen in da ne more peti, dokler ne zavre. Toda to je bilo zgolj zaradi njegove vzvišenosti: peti je hotel samo takrat, ko je stal na mizi pri gospodi.

Na okenski polici je ležalo staro pisalno pero, s katerim je navadno pisala služkinja. Na njem ni bilo nič posebnega, le pregloboko so ga pomakali v črnilnik, a prav zaradi tega se je imelo za imenitno. ‘Če samovar noče peti,’ je reklo, ‘pa naj molči! Zunaj visi kletka s slavcem, ki zna peti. Resda se ni ničesar učil, toda nocoj mu tega ne bomo očitali!’

‘Meni se zdi skrajno neprimerno,’ je rekel čajnik, ki je bil kuhinjski pevec in samovarjev polbrat, ‘da bi poslušali takšno tujo ptico! Je to domoljubno? Naj razsodi košara za na trg!’

‘Samo jezim se,’ je rekla košara za na trg. ‘Jezi me bolj, kot si lahko kdo misli! Je to primeren način preživljanja večera? Ali ne bi bilo bolje spraviti hišo v red? Vsak bi moral na svoje mesto, jaz pa bi vodila vso reč. To bi bilo nekaj čisto drugega!’

‘Da, naredimo direndaj!’ so rekli vsi v en glas. Prav tedaj so se odprla vrata. Vstopila je služkinja in vsi so obmirovali, nihče ni niti črhnil. Toda ni bilo posode, ki ne bi prav dobro vedela, kaj vse zmore in kako imenitna je. ‘Da, ko bi le hotela,’ so si mislile, ‘bi bil to zares vesel večer!’

Služkinja je vzela žveplenke in z njimi zakurila. Bog pomagaj, kako so prasketale in plamenele! ‘Zdaj lahko vsakdo vidi,’ so si mislile, ‘da smo me prve! Kakšen sijaj imamo! Kakšna luč!’ — Potem pa so dogorele.«

»To je bila čudovita pravljica!« je rekla kraljica. »Zdelo se mi je, da sem zares v kuhinji pri žveplenkah. Da, zdaj boš dobil najino hčer.« »Seveda!« je rekel kralj. »V ponedeljek se boš poročil z najino hčerjo!« Zdaj so ga namreč že tikali, saj naj bi postal član družine.

Poroka je bila torej določena in večer pred njo je bilo vse mesto razsvetljeno. Žemljice in preste so metali med ljudi, da so jih lovili; dečki na ulicah so se dvigali na prste, vzklikali hura in žvižgali s prsti. Bilo je nadvse veličastno.

»No, tudi jaz moram kaj storiti!« si je mislil trgovčev sin. Kupil je rakete, pokalice in vse mogoče ognjemetne priprave, jih položil v kovček in z njimi poletel v zrak.

Švist, kako je letelo! In kako je pokalo! Vsi Turki so poskakovali, da so jim copate letele okoli ušes; takšnega prizora na nebu še nikoli niso videli. Zdaj so se lahko prepričali, da bo princeso vzel sam turški bog.

Brž ko se je trgovčev sin s kovčkom spustil nazaj v gozd, si je mislil: »Pa pojdem v mesto poslušat, kako je bilo vse skupaj videti!« In bilo je povsem razumljivo, da ga je to mikalo.

O, kako so ljudje pripovedovali! Prav vsak, ki ga je vprašal, je vse skupaj videl po svoje, a vsem se je zdelo čudovito. »Videl sem samega turškega boga,« je rekel eden. »Oči je imel kakor bleščeče zvezde in brado kakor peneče se vode!«

»Letel je v ognjenem plašču,« je rekel drugi. »Iz njegovih gub so kukali najlepši angelčki!« Da, same lepe reči je slišal, naslednji dan pa naj bi bila njegova poroka.

Vrnil se je v gozd, da bi sedel v kovček — toda kje je bil? Kovček je zgorel. V njem je ostala iskra od ognjemeta, zanetila je ogenj in kovček se je spremenil v pepel. Ni mogel več leteti, ni mogel več priti k svoji nevesti.

Ves dan je stala na strehi in čakala. Še zdaj čaka, on pa hodi po svetu in pripoveduje pravljice, le da niso več tako vesele kakor tista, ki jo je povedal o žveplenkah.