Prevod

V toplem vremenu Nerci niso pogosto prihajali k ribniku. Takrat so se morali zadrževati bliže domu in skrbeti za svoje mladičke. Pozimi, ko hrane ni bilo več toliko in so bili njihovi najmlajši otroci že dovolj veliki, da so lahko šli z njimi, pa so ga obiskovali vsak dan. Od njihovega doma ni bil daleč.

Nerci so živeli ob slapu na reki in imeli v bregovih rove, v katerih so mladi Nerci ostajali, dokler niso bili dovolj veliki, da so se podali v svet. Tedaj so imeli očetje in matere polne roke dela, saj so bili v vsakem domu štirje, pet ali šest otrok, lačnih in nemirnih, ki jih je bilo treba naučiti marsičesa.

Bili so v sorodu s Podlasicami, ki so živele više ob kmečkem dvorišču, in imeli so prav tako vitka, elegantna telesa in kratke noge kakor one. Tako kot Podlasice so včasih plezali po drevesih, vendar ne prav pogosto. Večinoma so lovili v reki, kjer so plavali s telesom skoraj povsem pod vodo ter se hitro in spretno potapljali, obračali in zvijali. Kadar so lovili na kopnem, so po vonju natanko vedeli, v katero smer morajo po hrano.

Nerci so bili zelo temno rjavi, med njihovim gostim, mehkim kožuhom pa so rasle dolge, sijoče dlake še temnejšega odtenka, zaradi katerih so bili njihovi kožuščki zares prelepi. Po hrbtu je bil kožuh temnejši kakor po spodnji strani telesa, njihovi košati repi, ki so se proti koncu zoževali, pa so bili skoraj črni. Spodnje čeljusti so imeli bele in nanje so bili zelo ponosni. Morda so jih tako cenili prav zato, ker so imeli tako malo bele dlake. Saj veste, pogosto je tako — največ nam pomenijo stvari, ki so redke ali jih je težko dobiti.

Ob reki je živel star Nerc, ki je imel belo konico repa, in česa takega mnogi še nikoli niso videli. To je še redkejše kakor bela zgornja ustnica pri Nercih, pa še ta se pojavi le zelo poredko. Ta Nerc je bil samec in nihče ni vedel, zakaj. Nekateri so govorili, da zato, ker čaka, da bo našel ženo z belo konico repa, vendar to ni moglo biti res, saj je bil preveč moder, da bi čakal na nekaj, kar se morda nikoli ne bo zgodilo. Kakor koli že, živel je sam ter ribaril in lovil samo zase. Potapljal se je hitreje, ostajal pod vodo dlje in lovil po vonju bolje kakor kateri koli drug Nerc v tistih krajih. Njegov kožuh je bil bolj gladek in sijoč kakor kožuhi njegovih prijateljev, zato ni nič čudnega, da so sestre njegovih prijateljev menile, da bi se moral oženiti.

Kadar so se Nerci družili, je vedno kdo omenil Samčevo srečo. Govorili so, da ima srečo pri vsem, česar se loti. »Vse zaradi bele konice na repu,« so pravili. »Ta mu prinaša srečo.«

Mladi Nerci so poslušali pogovore očetov in mater ter si želeli, da bi se tudi sami rodili z belimi konicami repov, da bi imeli prav tako srečo. Nekoč jih je Samec slišal govoriti o tej želji, se nasmehnil, pokazal svoje lepe zobe in jim povedal, da mu sreče ne prinaša konica repa, temveč vse telo. Ni se nasmehnil zato, da bi razkazoval zobe, saj ni bil prav nič nečimrn. Preprosto se je nasmehnil in pri tem pokazal zobe.

Pod slapom je živela družina mladih Nercev, tam, kjer je voda pljuskala in se penila prav tako, kot jim je bilo najbolj všeč. V tej družini so bili štirje bratje in dve sestri, bratje pa so bili večji od sester (kakor so bratje Nerci vedno), čeprav so bili vsi enako stari. Eden je bil veliko večji od vseh drugih, zato so mu rekli Veliki brat. Zanj ni bilo imenitnejšega Nerca od Samca, zato mu je pogosto sledil, gledal konico njegovega repa in si želel, da bi imel tako srečo kakor on. V vsem mu je hotel biti podoben, razen v enem: ni hotel ostati samec.

Drugi mladi Nerci so se Velikemu bratu smejali in ga spraševali, ali misli, da mu bo rep pobelil, če bo dovolj dolgo hodil za Samcem. Veliki brat je nekaj časa to zelo potrpežljivo prenašal, nato pa je zarenčal nanje, pokazal zobe, ne da bi se nasmehnil, in rekel, da se bo spopadel z vsakim, ki bo o tem črhnil še besedico. Nerci so zelo pogumni in zelo bojeviti, in ko se enkrat začnejo tepsti, ne vedo več, kdaj je treba nehati. Zato si poslej nihče ni več drznil dražiti Velikega brata s pripombami o Samcu. Včasih so sicer pogledali njegov rep in se nasmehnili, toda rekli niso nič, on pa se je pretvarjal, da ne ve, kaj hočejo s tem povedati.

Nekaj dni pozneje se je Samec ujel v past — navadno, nerodno leseno past, zbito z žeblji in povezano z vrvico. Ni bila blizu reke in nihče od prijateljev ga ne bi našel, če ne bi Veliki brat po naključju prišel mimo. Komaj je verjel svojim očem. Je bilo mogoče, da si je past drznila ujeti Nerca z belo konico repa? Potem je zaslišal Samčev stok in vedel je, da je res. Pohitel je k pasti.

»Ne moreš ven?« je vprašal. »Ne,« je rekel Samec. »Ne morem. Najlaže prideš iz pasti tako, da sploh ne greš vanjo — jaz pa sem šel.« »Ali ne moreš s svojim srečnim repom kako doseči, da bi se past odprla?« je vprašal Veliki brat.

»Z zobmi bi lahko kaj naredil,« je odgovoril Samec, »ko bi le bili tam, kjer je zdaj konica mojega repa. Zakaj Nerci kar naprej hodimo v pasti?« Zelo se je trudil, da ne bi bil nejevoljen, toda njegove oči so izdajale, kako se počuti, in bil je zares zelo nejevoljen.

Tedaj se je Veliki brat ves vznemiril. »Jaz imam dobre zobe,« je rekel. »Povej mi, kaj naj naredim.« »Če mi pomagaš ven,« je rekel Samec, »ti bom dal svojo srečo.«

»In kaj naj naredim z repom, ki ga že imam?« je vprašal mladi Nerc, ki je mislil, da mu bo Samec dal svoj rep z belo konico. »Zdaj se ne ubadaj s tem,« je odgovoril Samec in mlademu Nercu natančno povedal, kje naj gloda. Dolgo ni bilo slišati drugega kakor škrtanje zob mladega Nerca ob lesu pasti. Samec je bil preveč pogumen, da bi stokal ali tarnal, kadar je vedel, da je v bližini kdo, ki ga lahko sliši. Velikega brata je gobček že močno bolel in želodec je imel že čisto prazen, vendar je še kar vztrajal pri delu. Bal se je, da bo kdo prišel po past in Nerca v njej, še preden bo končal.

»Zdaj poskusi,« je rekel, ko je glodal že precej časa. Samec se je pomaknil vzvratno, kolikor je mogel, toda telo se mu je zagozdilo v odprtini. »Svoj lepi kožuh si mršiš!« je vzkliknil mladi Nerc.

»Nič ne skrbi za kožuh,« je odgovoril Samec. »Pozneje ga lahko pogladim. Še malo boš moral poglodati na tej strani.« Dvignil je eno od zadnjih tačk, da je pokazal, kje misli. Bila je lepa zadnja tačka, z debelimi blazinicami in kratkimi prsti, deloma povezanimi s plavalno kožico, med katerimi ni rasla niti ena dlaka. Kremplji so bili kratki, ostri in ukrivljeni.

Veliki brat je glodal naprej. »Zdaj poskusi,« je rekel. Samec se je previdno pomaknil vzvratno skozi odprtino in obstal pred njim, videti utrujen, lačen in zelo razmršen.

»Imeniten mladi Nerc si,« je rekel. »Najprej si bova poiskala kaj za pod zob, potem pa bova pogledala, kako ti priskrbeti srečo.« Odšla sta na rečni breg in se dobro najedla. Samec je pojedel več kakor Veliki brat, saj ga gobček ni bolel. Toda Veliki brat je bil zelo srečen. Mislil je na to, kako lep bo z belo konico repa in kako se bo potem gotovo lahko oženil s katero koli bo hotel. Med njegovim ljudstvom je bila navada, da so se hoteli poročiti z najlepšimi in najmočnejšimi. Pravzaprav je tako med vsemi prebivalci ribnika in tudi zato jim lep videz toliko pomeni. Mlademu Nercu je zelo hudo, če si tista, ki jo ljubi, izbere drugega samo zato, ker ima ta bolj košat rep, daljšo dlako ali debelejše blazinice na tačkah.

»Zdaj,« je rekel Samec, »se bova pogovorila o sreči. Pojdiva nekam, kjer naju nihče ne bo mogel slišati.« Našla sta tak kraj in legla. Samec se je trikrat prevalil in si pogladil kožuh; še vedno je bil zelo utrujen od ujetništva v pasti. Nato je mladega Nerca zelo pozorno pogledal. »Torej hočeš moj rep?« je vprašal.

»Rekel si, da mi boš dal svojo srečo,« je odgovoril Veliki brat, »in vsi vedo, da je tvoja sreča v tvojem repu.« Samec se je nasmehnil. »Kaj pa boš naredil z repom, ki ga že imaš?« je vprašal.

»Ne vem,« je odgovoril Veliki brat. »Saj menda ne bi hotel imeti dveh?« je vprašal Samec. »O, ne,« je odgovoril Veliki brat. »Kako bi bilo pa to videti!«

»No, kako boš potem moj rep spravil na mesto svojega?« je vprašal Samec. »Ne vem,« je odgovoril mladi Nerc, »ampak ti si tako moder, da sem mislil, da morda poznaš kak način.« Začel je izgubljati pogum in se spraševati, ali Samčeva ponudba navsezadnje sploh kaj pomeni.

»Ali ne misliš,« je počasi rekel Samec, »ali ne misliš, da bi se, če bi imel mojo srečo, prav dobro znašel tudi s svojim repom?«

»Seveda,« je rekel mladi Nerc, ki se je že začel bati, da ne bo dobil ničesar. »Že, ampak kako bi bilo to mogoče?« Samec se je spet nasmehnil. »Vedno pravim drugim,« je rekel, »da moja sreča ni v mojem repu, pa mi nikoli ne verjamejo. Povedal ti bom skrivnost svoje sreče in tudi ti boš lahko imel takšno, če si jo le dovolj močno želiš.« Ozrl se je na vse strani, da bi se prepričal, ali je kdo v bližini, in zelo pozorno prisluhnil z drobnima okroglima ušesoma, ki sta bili skoraj skriti v kožuhu na glavi. Nato je Velikemu bratu zašepetal: »To je skrivnost: vse vedno naredi malce bolje, kakor zmore kdorkoli drug.«

»Je to vse?« je vprašal mladi Nerc. »To je dovolj,« je odgovoril Samec. »Poskušaj in poskušaj in poskušaj, dokler se ne boš znal potopiti globlje, ostati pod vodo dlje, teči hitreje in zavohati stvari z večje razdalje kakor drugi Nerci. Potem boš imel srečo tudi takrat, ko je oni ne bodo imeli. Imel boš obilo hrane, ko bodo oni lačni. Zmagal boš lahko v vsakem spopadu. Tvoj kožuh bo lahko gladek in sijoč, ko bo njihov pust. Sreča ni odvisna od bele konice repa.«

Bolj ko je mladi Nerc razmišljal o tem, srečnejši je bil. »Potemtakem vendarle ne bom dobil tvoje sreče,« je rekel. »Ko se bom naučil vse narediti kar najbolje, bo to moja lastna sreča.«

»Seveda,« je odgovoril Samec. »In to je sreča, ki je ne moreš izgubiti. Če bi svojo nosil v konici repa, bi mi jo lahko kdo odgriznil in ostal bi brez nje.«

Veliki brat je skrivnost obdržal zase in se trudil, dokler se ni naučil biti tako srečen pri vsem kakor Samec. Potem se je oženil s tisto, ki si jo je želel, in bila je zelo, zelo lepa. Pravijo, da ima eden njunih sinov belo konico repa, vendar to morda ni res.