Prevod

Ko so služabniki pripravili vse potrebno, kar se spravlja v dobro opremljene ladje, kadar potreba žene može na plovbo čez morje, so se skozi mesto odpravili proti ladji, tja, kjer se obala imenuje magnezijske Pagaze. Okoli njih je hitela velika množica ljudi, oni pa so kakor svetle zvezde med oblaki izstopali iz nje. Vsakdo, ki jih je gledal, kako hitijo v orožju, je govoril takole: »Gospod Zevs, kaj neki ima Pelias v mislih? Kam pošilja tolikšno množico junakov daleč od vseahajske dežele?

V enem samem dnevu bi z uničujočim ognjem požgali Ajetovo palačo, če jim ne bi prostovoljno izročil runa. Toda tej poti ni mogoče ubežati in zaman bo njihov trud.«

Tako so govorili tu in tam po mestu; ženske pa so vztrajno dvigovale roke proti nebu, k nesmrtnim bogovom, in jih prosile, naj jim naklonijo srečno vrnitev.

Ena je drugi v solzah tožila: »Uboga Alkimeda, tudi tebe je vendarle, čeprav pozno, zadela nesreča in življenja ne boš sklenila v sreči.

Tudi Ajzon je zares hudo nesrečen. Bolje bi bilo zanj, ko bi bil že prej zavit v mrtvaški prt ležal globoko pod zemljo in še nič vedel o teh bridkih preizkušnjah.

O da bi črni val skupaj z ovnom pogoltnil tudi Friksa, ko je umrla mlada Hela! A ta zlovešča pošast je celo spregovorila s človeškim glasom, da bi pozneje Alkimedi nakopala žalost in nešteto bolečin.«

Tako so govorile, ko so se možje odpravljali na pot. Medtem so se zbrali številni služabniki in služabnice; mati ga je objemala. V vsako od žensk se je zarezala ostra bolečina; z njimi je žaloval tudi oče, ki ga je pogubna starost priklenila na posteljo, in si zakrival obraz.

On pa jim je blažil žalost z bodrilnimi besedami in služabnikom naročil, naj odnesejo bojno orožje. Ti so ga molče in pobitih obrazov dvignili. Mati, ki je že prej ovila roke okoli sina, ga je še naprej oklepala in čedalje silneje jokala, kakor dekle, ki v samoti željno objame svojo ostarelo dojiljo in ihtí, ker nima več nikogar drugega, ki bi skrbel zanjo, temveč pod mačeho živi težko življenje. Ta jo je pravkar z množico očitkov ponižala, in ko dekle žaluje, mu nesreča stiska srce, da ne more izjokati tolikšne bolečine, kolikor je vre v njem. Tako je Alkimeda bridko jokala, držeč sina v naročju, in mu v svoji žalosti govorila: »O da bi tistega dne, ko sem slišala kruto zapoved kralja Peliasa, jaz nesrečnica nemudoma izdihnila dušo in pozabila na trpljenje, da bi me ti pokopal s svojimi dragimi rokami, moj otrok! To je bila edina želja, ki mi je še ostala glede tebe; vse drugo plačilo za svojo vzgojo uživam že dolgo.

Zdaj pa bom jaz, ki so me nekoč občudovale Ahajke, kakor sužnja ostala v prazni palači, nesrečnica, ki jo bo pobiralo hrepenenje po tebi. Zaradi tebe sem nekoč uživala veliko srečo in slavo; samo zaradi tebe sem prvič in zadnjič razvezala porodni pas. Boginja Ejlejtija mi je namreč odrekla številnejši zarod.

Gorje meni zaradi moje nesreče! Niti pomislila nisem, niti v sanjah, da mi bo Friks, ker je ušel smrti, prinesel gorje.« Tako je vzdihovala in tožila, služabnice pa so stale okoli nje in žalovale. On jo je tolažil z blagimi besedami in ji rekel: »Mati, nikar si ne nalagaj tolikšne bridke žalosti; s solzami ne boš odvrnila nesreče, temveč boš bolečini dodala še novo bolečino.

Bogovi smrtnikom odmerjajo skrite nadloge; zato potrpežljivo prenašaj delež, ki ti je namenjen, čeprav te v srcu boli. Zaupaj v Atenino pomoč in v prerokbe, saj mi je Fojbos dal nadvse ugoden odgovor, pa tudi v podporo junakov.

Zdaj pa ostani tu v hiši, mirno med služabnicami, in ne bodi ladji zlovešče znamenje. Mene bodo tja pospremili tovariši in služabniki.«

Tako je rekel in se odpravil iz hiše. Kakor Apolon stopa iz templja, dišečega po kadilu, po presvetem Delosu ali Klarosu, po Pitonu ali prostrani Likiji ob tokovih Ksanta, tako je stopal skozi množico ljudi. Dvignilo se je vpitje, ko so ga vsi hkrati pozdravljali. Nasproti mu je prišla stara Ifiada, svečenica Artemide, mestne zaščitnice, in mu poljubila desnico. Čeprav si je želela, mu ni mogla ničesar reči, saj je množica hitela naprej. Ostala je tam ob strani, kakor stari ljudje med mlajšimi, on pa je odšel in jo pustil daleč za seboj.

Ko je zapustil lepo zgrajene mestne ulice, je prišel na pagazijsko obalo, kjer so ga tovariši pozdravili, zbrani ob ladji Argo.

Ob prihodu se je ustavil in oni so se zgrnili okoli njega. Tedaj so opazili Akasta in Arga, ki sta skupaj prihajala iz mesta, in se začudili, ko so videli, da se jim oba hitita pridružit proti Peliasovi volji.

Argos, Arestorjev sin, je imel čez ramena ogrnjeno bikovo kožo s črno dlako, ki mu je segala do nog; drugi pa je nosil lepo dvojno ogrinjalo, dar svoje sestre Pelopeje.

Vendar ju Jazon ni začel podrobno izpraševati, temveč je vsem naročil, naj sedejo k posvetu. Tam so bile zložene jadrovine in položen jambor; ob njih so vsi posedli drug za drugim.

Ajzonov sin jih je modro nagovoril: »Vse drugo, kar mora biti pripravljeno za ladjo, je nared za naš odhod — vse je lepo urejeno.

Zato nam zaradi tega ne bo treba dolgo odlašati s plovbo, brž ko zapiha veter. Toda, prijatelji — ker nam je skupna vrnitev v Helado in skupna pot do Ajeta — zdaj brez zadržkov izberite najboljšega med nami za vodjo, ki bo skrbel za vse, za spore s tujci in za sklepanje dogovorov z njimi.«

Tako je rekel. Mladeniči so se ozrli k pogumnemu Herakleju, ki je sedel med njimi, in mu vsi v en glas naročili, naj jih vodi. On pa je kar od tam, kjer je sedel, iztegnil desnico in spregovoril: »Nihče naj mi ne ponuja te časti. Jaz je ne bom sprejel, pa tudi vsakomur drugemu bom preprečil, da bi vstal zanjo.

Kdor nas je zbral, naj sam vodi družbo.« Tako je odločno izjavil in vsi so pritrdili Heraklejevemu predlogu. Bojeviti Jazon je vstal, vesel, in zbranim, ki so mu radi prisluhnili, govoril: »Če mi torej zaupate to čast in skrb, naj nas nič več ne zadržuje na poti, kakor nas je doslej.

Zdaj si pridobimo Fojbosovo naklonjenost z daritvijo in nemudoma pripravimo gostijo. Medtem ko bodo moji služabniki, oskrbniki čred, katerih skrb je to, odšli izbrat najboljša goveda in jih prignat sem, potegnimo ladjo v morje, spravimo vanjo vso opremo in z žrebom razdelimo veslaške klopi.

Obenem postavimo na obali oltar Apolonu, zavetniku vkrcanja, ki mi je v prerokbi obljubil, da bo vodil mojo pot in mi kazal prehode čez morje, če bom ob začetku naloge, ki jo opravljam za kralja, najprej daroval njemu.«

Tako je rekel in prvi poprijel za delo; drugi so vstali in ga ubogali. Ogrinjala so zložili na kup na gladko skalno polico, ki je morski valovi niso dosegali, čeprav jo je nekoč že davno oblivala zimska plima.

Po Argovih navodilih so ladjo najprej čvrsto opasali z notranje strani z dobro spleteno vrvjo, ki so jo napeli na obeh koncih, da bi se bruna tesno držala klinov in kljubovala sili valov, ki bi udarjali vanje.

Nato so naglo izkopali jarek po vsej širini prostora, ki ga je zasedala ladja, in pred premcem proti morju tako daleč, kolikor naj bi jo njihove roke potegnile.

Pred premcem so kopali čedalje globlje, v drčo pa položili gladko obtesane valje. Ladjo so nagnili naprej na prve valje, da bi po njih zdrsela v morje.

Na obeh straneh so vesla obrnili navzgor in jih privezali ob veslne kline, tako da so štrlela za komolec daleč. Sami so se izmenično postavili mednje na obeh straneh in se oprli nanje s prsmi in rokami. Tifis pa je stopil na ladjo, da bi mladeničem ukazoval, naj vlečejo složno. Glasno jim je zaklical; oni so z vso močjo pritisnili in z enim sunkom premaknili ladjo z njenega ležišča, nato pa silovito stopili naprej in jo potiskali. Pelijska Argo jim je sledila naglo, oni pa so hiteli na obeh straneh in vzklikali.

Valji so pod čvrsto kobilico ječali od trenja in pod težo se je okoli njih dvigal temen dim. Ladja je zdrsnila v morje; možje pa so jo z vrvmi zadržali, da ne bi odplula naprej.

Vesla so namestili ob veslne kline, na ladjo pa spravili jambor, lepo izdelana jadra in zaloge živeža. Ko so vse skrbno uredili, so si najprej z žrebom razdelili veslaške klopi, po dva moža za vsako. Srednjo pa so izbrali za Herakleja in, poleg njega med vsemi junaki, za Ankaja, ki je prebival v mestu Tegeja.

Samo njima so srednjo klop prepustili kar brez žreba. Nato so soglasno zaupali Tifisu krmilo dobro zgrajene ladje. Zatem so blizu morja dvigovali kamenje in tam na obali postavili Apolonov oltar, posvečen bogu obale in vkrcanja. Hitro so nanj naložili polena suhe oljkovine.

Medtem so pastirji Ajzonovega sina iz črede prignali dva bika. Mlajši tovariši so ju privedli k oltarju. Nato so pripravili vodo za umivanje rok in ječmenova zrna. Jazon pa je molil in klical Apolona, boga svojih prednikov: »Usliši me, gospod, ki prebivaš v Pagazah in v Ajzonovem mestu, poimenovanem po našem očetu! Ti si mi obljubil, ko sem te v Pitonu vprašal za svet, da mi boš pokazal izpolnitev in konec poti, saj si sam dal povod tej preizkušnji. Zdaj sam vodi ladjo in nepoškodovane tovariše tja in spet nazaj v Helado. Ob vrnitvi ti bomo na oltar položili sijajne daritve bikov, toliko, kolikor se nas vrne; v Piton pa bom prinesel še druge, in v Ortigijo prav tako, neizmerne darove.

Zdaj pridi, Daljnometni, in sprejmi to daritev, ki ti jo polagamo kot prvo zahvalo za vkrcanje na to ladjo. Naj po tvoji modrosti, gospod, odvežem vrvi ob srečni usodi; naj zapiha blag veter, s katerim bomo v jasnem vremenu odpluli na morje.«

Tako je rekel in med molitvijo posul ječmenova zrna. Mogočni Ankajos in Heraklej sta se pripravila nad bikoma. Heraklej je svojega s kijem udaril sredi glave, v čelo, in žival se je v hipu zgrudila na tla. Ankajos pa je drugemu z bronasto sekiro zasekal v široki vrat in presekal močne kite; bik je padel naprej na oba rogova.

Tovariši so jima hitro prerezali vratove, odrli koži, razsekali meso, ga razdelili in izrezali sveta stegna. Vse skupaj so skrbno ovili z maščobo in sežigali na polenih. Ajzonov sin je izlival pitne daritve nerazredčenega vina, Idmon pa je veselo gledal plamen, ki je od daritve žarel na vse strani, in dim, ki se je v temno rdečih zavojih dvigal kakor ugodno znamenje. Nemudoma je brez prikrivanja razodel voljo Letinega sina: »Bogovi so vam namenili in prerokovali, da boste prinesli runo semkaj. A vmes vas na poti tja in nazaj čakajo neštete preizkušnje.

Meni pa je po kruti božji usodi namenjeno umreti nekje daleč na azijski celini. Čeprav sem že prej po zloveščih znamenjih spoznal svojo usodo, sem zapustil domovino, da bi se vkrcal na ladjo in bi moji hiši po mojem odhodu ostala slava.«

Tako je govoril. Mladeniči so se ob prerokbi razveselili vrnitve, zaradi Idmonove usode pa jih je prevzela žalost. Ko je sonce prešlo poldan in so skale začele metati sence na polja, ko se je sonce nagibalo proti večernemu mraku, so si vsi na pesku pred sivo morsko obalo razgrnili debelo plast listja in drug ob drugem legli nanjo. Pred njimi je bilo na pretek jedi in sladkega vina, ki so ga točaji nalivali v vrče. Nato so se izmenično pogovarjali, kakor mladeniči ob gostiji in vinu radi kramljajo, kadar jih ne prevzame predrzna objestnost.

Ajzonov sin pa je nemočen, zatopljen vase, premleval vse mogoče in bil videti potrt. Idas je to opazil in ga z močnim glasom oštel: »Ajzonov sin, kakšne misli preobračaš v srcu?

Povej nam vsem, kaj imaš v mislih! Ali te premaguje strah, ki plaši strahopetce? Naj mi bo priča moje silno kopje, s katerim si v bojih pridobivam več slave kot drugi — niti Zevs mi ne pomaga toliko kot moje kopje —, da te ne bo doletela pogubna nesreča in da nobena naloga ne bo ostala neizpolnjena, dokler te spremlja Idas, četudi bi se ti postavil nasproti bog.

Takšnega pomočnika si pripeljal iz Arene!« Tako je rekel, z obema rokama dvignil polno čašo in pil sladko, nerazredčeno vino. Z njim si je omočil ustnice in temno brado. Vsi so hkrati glasno zamrmrali, Idmon pa je odkrito spregovoril: »Nesrečnik, že prej si gojil pogubne misli.

Ali ti zdaj čisto vino napihuje drzno srce v prsih, da se pogubljaš in preziraš bogove? Z drugimi, tolažilnimi besedami bi mogel mož opogumiti tovariša; ti pa si govoril povsem brezbožno, kakor sta menda nekoč proti blaženim bogovom blebetala Alojeva sinova, ki se jima po junaštvu niti približno ne moreš meriti. Pa ju je vendar, čeprav sta bila silna, oba pokončal Letin sin s svojimi hitrimi puščicami.«

Tako je rekel. Afarejev sin Idas se je na ves glas zasmejal in mu posmehljivo, z zbadljivimi besedami odgovoril: »Daj, prerokuj mi zdaj s svojo vedeževalsko umetnostjo, ali bodo bogovi tudi meni pripravili takšno smrt, kakršno je tvoj oče namenil Alojevima sinovoma.

Pa premisli, kako boš živ in zdrav ušel mojim rokam, če te zalotim, da prerokuješ prazne izmišljije!« Jezno ga je zmerjal in spor bi se še razplamtel, ko ne bi tovariši z glasnimi opomini mirili prepirljivcev in ju tudi sam Ajzonov sin ustavljal. Tedaj je Orfej z levico dvignil liro in začel peti.

Pel je, kako so bili zemlja, nebo in morje nekoč spojeni v eno samo obliko, nato pa jih je pogubni spor razločil vsakega zase; kako imajo v etru za vselej določeno mesto zvezde, luna in poti sonca; kako so se dvignile gore in kako so nastale šumeče reke skupaj z nimfami in vsa bitja, ki se gibljejo po zemlji.

Pel je, kako sta Ofion in Okeanida Evrinoma prva vladala zasneženemu Olimpu; kako je on pod silo Kronovih rok prepustil svojo čast Kronu, ona pa Reji, in kako sta padla v valove Okeana. Kronos in Reja sta vladala blaženim bogovom Titanom, dokler je bil Zevs še otrok, še otroško misleč, in je prebival v Diktajski votlini. Tedaj ga iz zemlje rojeni Kiklopi še niso oborožili s strelami, gromom in bliskom, ki dajejo Zevsu njegovo slavo.

Tako je pel, nato pa utišal liro in svoj božanski glas. Čeprav je že končal, so vsi še naprej z iztegnjenimi vratovi in napetimi ušesi negibno poslušali, očarani; tolikšen čar jim je pustila pesem.

Kmalu zatem so zmešali vino za pitno daritev Zevsu in jo stoje, kakor veleva običaj, izlili na jezike žrtvenih živali, ki so goreli v ognju; nato so se v mraku obrnili k spancu.