Prevod
Nekoč, v davnih časih, je živel mož po imenu Otsuki no Masahira, predstojnik urada za državne račune. Imel je sina, učenjaka matematike, ki mu je bilo ime Shigesuke. Ta je bil oče Tadaomija, prav tako predstojnika urada za državne račune, in ded Tomochike, upravitelja province Awaji in višjega tajnika. Če bi ostal živ, bi se gotovo povzpel do velike veljave, zato so se nekateri spraševali, kako bi ga spravili s poti. Ko bi se namreč uveljavil, bi se z njim komaj kdo mogel kosati za mesta predstojnikov in pomočnikov v uradih za državne račune in davke ter za mesto višjega tajnika. Te službe so se v njegovi rodbini prenašale iz roda v rod, poleg tega pa je bil bister in učen ter razsoden mož, zato je njegov sloves čedalje bolj rastel, čeprav je imel šele šesti dvorni čin. Tako so bili med ljudmi tudi taki, ki bi jim bilo ljubše, ko ga ne bi bilo. Tedaj se je v njegovi hiši pokazalo zlovešče znamenje. Posvetoval se je z mojstrom jina in janga, ta pa mu je zapisal dneve, ko se mora še posebno strogo varovati. Po njegovem nasvetu je trdno zaprl vrata in ostal doma v obredni osami. Toda neki njegov sovražnik je na skrivaj najel drugega mojstra jina in janga, da bi z uroki povzročil njegovo smrt. Mojster, ki naj bi opravil to čaranje, je dejal: »Če je v obredni osami, so to gotovo dnevi, ko se mora varovati. Če ga prav tedaj zadene urok, bo toliko bolj učinkoval. Vzemite me torej s seboj k njegovi hiši in ga pokličite ven. Če je v obredni osami, vrat že ne bo odprl, toda če le zaslišim njegov glas, bo urok gotovo prijel.« Mož je zato vzel mojstra s seboj, odšel do Shigesukejeve hiše in začel silovito trkati na vrata. Prišel je služabnik in vprašal: »Kdo tako razbija po vratih?« Obiskovalec se je predstavil in dejal: »Prišel sem zaradi nujne zadeve. Naj bo njegova obredna osama še tako stroga, naj mi vendarle odpre vsaj za špranjo in me spusti noter. Zadeva je nadvse pomembna.« Služabnik se je vrnil v hišo in prenesel njegove besede. Shigesuke pa je odgovoril: »To je prav nerazumno. Mar je na svetu človek, ki nima skrbi? Nikakor ga ne morem sprejeti. Reci mu, da je zaman in naj se takoj vrne domov.« Obiskovalec je nato sporočil: »Če mi že noče odpreti vrat, naj vsaj pokaže obraz pri drsnih vratih. Sam mu bom povedal.« Nemara mu je bilo res usojeno umreti, kajti Shigesuke je vprašal: »Za kaj pa gre?« in pomolil obraz izza drsnih vrat. Ko je mojster jina in janga slišal njegov glas in zagledal njegov obraz, je izrekel vse uroke, kar jih je znal. Mož, ki je zahteval srečanje, pa je sicer napovedal, da mora povedati nekaj nadvse pomembnega, a se zdaj ni mogel domisliti ničesar, zato je dejal: »Pravkar odhajam na podeželje, pa sem vas prišel o tem obvestit. Kar stopite nazaj noter.« Shigesuke je odvrnil: »Zaradi take nepomembnosti človeka kličeš ven! Res si brez pameti,« in se umaknil v hišo. Kmalu zatem ga je močno zabolela glava in tretji dan je umrl. Zato v času obredne osame ne gre govoriti na glas in se srečevati z ljudmi od zunaj. Tisti, ki se ukvarjajo s takšnim čaranjem, namreč to izkoristijo za svoja dejanja, in to je zares strašno. Pravijo pa, da je tudi moža, ki je naročil prekletstvo, že kmalu zadela nesreča in je umrl. Nemara se je zlo obrnilo proti njemu samemu. »Grozljiva reč,« je dejal človek, ki je pripovedoval to zgodbo.
