Prevod
Nekoč, davno tega, je v času cesarja En’yūja cesarsko palačo zajel požar, zato se je cesar preselil v stransko palačo. Nekega dne je pri mizi v dvorani dvorjanov sedelo veliko ljudi in obedovalo. Dvorni komornik Sadataka je s čelom slonel na mizi in očitno trdno spal, saj je bilo slišati, kakor da smrči. Toda čez nekaj časa se je drugim zazdelo nenavadno, da še vedno tišči čelo ob mizo, iz grla pa mu prihaja nekakšno grgranje. Gospod minister iz Onomiye (gospod Sanesuke), ki je bil tedaj še glavni komornik in poveljnik srednjega reda, je rekel služabniku iz urada za oskrbo palače: »Nič kaj mi ni jasno, kako to spi pomočnik uradnika ministrstva za obrede. Zbudi ga.« Služabnik je pristopil in ga skušal prebuditi, vendar je bil kakor otrpel in se ni ganil. Začuden ga je pretipal in vzkliknil: »Saj je že umrl! Kako strašno!« Ko so to zaslišali zbrani dvorjani in komorniki, jih je tako obšla groza, da so povsem izgubili glavo in se razbežali vsak v tisto smer, kamor je bil pač obrnjen. Glavni komornik in poveljnik pa je ukazal: »Tako ga vendar ne moremo pustiti. Pokličite služabnike iz uradov in naj ga odnesejo.« Ko so ga vprašali, skozi katera vrata naj ga odnesejo, je odgovoril: »Skozi vzhodna.« Vsi v palači so to slišali in se zgrnili tja, da bi videli, kako ga bodo odnesli skozi vzhodna vrata. Toda v nasprotju s tem, kar je bilo rečeno, so ga skupaj s tatamijem iz dvorane odnesli skozi zahodna vrata, tako da ga nihče iz množice ni videl. Ko so ga nesli skozi prehod pri vratih, jim je prišel naproti njegov oče, dvorjan tretjega ranga, prevzel truplo in odšel. »Kako modro je poskrbel, da pokojnik ni bil izpostavljen pogledom vseh teh ljudi,« so govorili. Kakih dvajset dni pozneje je glavni komornik in poveljnik v sanjah zagledal pokojnika, prav takšnega, kakršen je bil za življenja. Ves v solzah je pristopil in ga ogovoril. Ko mu je prisluhnil, je slišal: »Tako zelo sem vam hvaležen. Da ste prikrili sramoto moje smrti, vam ne bom pozabil v nobenem od prihodnjih življenj. Če ne bi z zvijačo dosegli, da so me odnesli skozi zahodna vrata, bi toliko ljudi videlo moj obraz in moja smrt bi bila osramočena.« Tako se mu je prikazal v sanjah ter se mu v solzah in s sklenjenimi rokami zahvaljeval.
