Prevod
Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Nuzhat az Zaman, ko je slišala te beduinove besede, svetloba v očeh spremenila v temo. Vstala je, izvlekla meč in z njim udarila beduina Hamada po pleču, da ga je razsekala. Navzoči so jo vprašali: »Zakaj si tako pohitela in ga ubila?« Odvrnila je: »Hvala Bogu, ki mi je podaljšal življenje, da sem se lahko maščevala z lastno roko.« Nato je sužnjem ukazala, naj ga odvlečejo za noge in vržejo psom.
Zatem so se obrnili k preostalima dvema od trojice. Eden je bil črn suženj in vprašali so ga: »Kako ti je ime? Povej nam po resnici.« Rekel je: »Ime mi je Gadban.« Povedal jim je, kaj se mu je zgodilo s kraljico Ibrizo, hčerjo Harduba, kralja Romejcev, kako jo je ubil in pobegnil. Suženj še ni dokončal pripovedi, ko mu je kralj Rumzan z mečem odsekal glavo in dejal: »Hvala Bogu, ki me je ohranil pri življenju, da sem z lastno roko maščeval svojo mater.« Povedal jim je, da mu je njegova dojilja Mardžana pripovedovala o tem sužnju, ki mu je bilo ime Gadban.
Nato so se obrnili k tretjemu. To je bil kamelar, ki so ga prebivalci Jeruzalema najeli, da bi odpeljal Dau al Makana v bolnišnico v Damasku v Siriji. Toda odpeljal ga je do kurišča, ga tam odvrgel in odšel svojo pot. Rekli so mu: »Povej nam svojo zgodbo in govori po resnici.« Pripovedoval jim je o vsem, kar se mu je zgodilo s sultanom Dau al Makanom: kako ga je slabotnega odpeljal iz Jeruzalema, potem ko je obljubil, da ga bo pripeljal v Damask in pustil v bolnišnici; kako so mu prebivalci Jeruzalema prinesli denar, on pa ga je vzel in pobegnil, potem ko je bolnika odvrgel v kurišče kopališča. Ko je končal pripoved, je sultan Kan ma Kan prijel za meč, mu odsekal glavo in dejal: »Hvala Bogu, ki me je ohranil pri življenju, da sem temu izdajalcu povrnil za vse, kar je storil mojemu očetu. Prav to zgodbo sem namreč slišal od svojega očeta, sultana Dau al Makana.«
Kralji so si tedaj rekli: »Ostala nam je le še starka Šavahi, imenovana Mojstrica zvijač. Ona je kriva vseh teh nesreč, saj nas je pahnila v toliko gorja. Kdo nam jo bo izročil, da se ji maščujemo in speremo sramoto?« Kralj Rumzan, stric kralja Kan ma Kana, jim je odvrnil: »Vsekakor jo moramo pripeljati sem.« Še isti hip je napisal pismo in ga poslal svoji babici, starki Šavahi, imenovani Mojstrica zvijač. Sporočil ji je, da je zavzel kraljestva Damaska, Mosula in Iraka, porazil muslimansko vojsko in ujel njihove kralje. Zapisal je: »Želim, da brez odlašanja prideš k meni, ti in kraljica Safija, hči Afriduna, kralja Konstantinopla, ter vsi krščanski velikaši, ki jih želita vzeti s seboj. Vojske ne potrebujete, saj je dežela varna, ker je zdaj v naših rokah.« Ko je prejela pismo, ga prebrala in prepoznala pisavo kralja Rumzana, se je silno razveselila. Nemudoma se je pripravila na pot skupaj s kraljico Safijo, materjo Nuzhat az Zaman, in njunim spremstvom. Potovali so, dokler niso prispeli do Bagdada. Sel je pohitel naprej in naznanil njihov prihod. Rumzan je dejal: »Najbolje bo, da se oblečemo po frankovsko in gremo starki naproti, da se obvarujemo pred njeno prevaro in zvijačami.« Odvrnili so: »Slišimo in ubogamo.« Oblekli so se v frankovska oblačila, in ko jih je zagledala Kada fa Kan, je rekla: »Pri Gospodu, ki ga častimo! Če vas ne bi poznala, bi rekla, da ste Franki.« Rumzan je stopil na čelo in s tisoč konjeniki so odšli starki naproti. Ko sta se zagledala, je Rumzan razjahal in pohitel k njej. Ko ga je prepoznala, je tudi ona stopila s konja in ga objela. On pa jo je tako močno stisnil čez rebra, da bi ji jih skoraj zdrobil. Vprašala je: »Kaj pa je to?« Še preden je izgovorila do konca, sta razjahala in pristopila Kan ma Kan in vezir Dandan. Konjeniki so z bojnimi kriki planili nad služabnice in služabnike v njenem spremstvu, jih vse zajeli in se vrnili v Bagdad. Rumzan je ukazal, naj mesto okrasijo, in tri dni je bilo odeto v praznično okrasje. Nato so privedli Šavahi, imenovano Mojstrica zvijač. Na glavi je imela rdečo koničasto kapo, ovenčano z oslovskim gnojem, pred njo pa je hodil glasnik in klical: »Takšna je kazen za tistega, ki si drzne dvigniti roko nad kralje in kraljeve otroke!« Potem so jo križali pri bagdadskih vratih. Ko so njeni spremljevalci videli, kaj jo je doletelo, so vsi sprejeli islam.
Kan ma Kan, njegov stric Rumzan, Nuzhat az Zaman in vezir Dandan so se čudili tej nenavadni zgodbi ter pisarjem ukazali, naj jo zapišejo v knjige, da jo bodo lahko brali tudi prihodnji rodovi. Preostanek svojih dni so preživeli v najslajšem in najprijetnejšem življenju, dokler ni k njim prišla tista, ki uničuje užitke in ločuje družbe. To je vse, kar je prišlo do nas o preobratih usode kralja Omarja an Numana, njegovega sina Šarkana, njegovega sina Dau al Makana, njegovega vnuka Kan ma Kana, Nuzhat az Zaman in Kada fa Kan.
Nato je kralj rekel Šeherezadi: »Rad bi, da mi poveš kakšno zgodbo o pticah.« Odvrnila je: »Z veseljem in v čast mi bo.« Njena sestra pa ji je rekla: »V vsem tem času še nisem videla kralja tako vedrega kakor nocoj. Upam, da se bo zate vse srečno končalo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.
