Prevod

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je v davnih časih, v minulih vekih, ob morju živel pav s svojo družico. Tisti kraj je bil poln zveri in drugih divjih živali, a tudi dreves in rek je bilo v njem obilo. Pav in njegova družica sta se ponoči iz strahu pred zvermi zatekala na eno izmed dreves, podnevi pa sta iskala hrano. Tako sta živela, dokler ju ni strah tako prevzel, da sta se odpravila iskat drugo prebivališče. Med iskanjem sta zagledala otok z mnogimi drevesi in rekami. Spustila sta se nanj, jedla njegove sadeže in pila vodo iz njegovih rek. Ko sta tako uživala življenje, je k njima pritekla silno prestrašena raca. Ni se ustavila, dokler ni prišla do drevesa, na katerem sta sedela pav in njegova družica; tam se je pomirila. Pav je takoj zaslutil, da se za njenim prihodom skriva nenavadna zgodba, zato jo je vprašal, kaj se ji je zgodilo in česa se boji. Rekla je: »Od žalosti sem zbolela, bojim pa se Adamovega sina. Varujta se, dobro se varujta Adamovih sinov!« Pav ji je odvrnil: »Zdaj, ko si prišla k nama, se ti ni treba bati.« Raca je rekla: »Hvala Bogu, ki me je v vajini bližini rešil skrbi in žalosti. Prišla sem v želji po vajinem prijateljstvu.« Ko je končala, se je pavova družica spustila k njej in rekla: »Dobrodošla, prisrčno dobrodošla! Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Kako naj bi Adamov sin sploh prišel do nas, ko smo na otoku sredi morja? Po kopnem nas ne more doseči, z morja pa tudi ne more priti do nas. Zato se razveseli in nama povej, kaj ti je Adamov sin storil in kakšna nesreča te je zaradi njega doletela.« Raca je odgovorila: »Vedi, pavinja, da sem vse življenje varno prebivala na tem otoku in nisem poznala hudega. Neko noč pa sem zaspala in v sanjah zagledala Adamovega sina. Govoril je z menoj in jaz z njim. Tedaj sem zaslišala glas, ki mi je rekel: ‘Raca, varuj se Adamovega sina! Naj te ne zavedejo njegove besede in nič od tega, s čimer se ti prilizuje, kajti poln je zvijač in prevar. Dobro se varuj njegovih spletk, saj je prekanjen slepar, kakor je o njem dejal pesnik:

Z jezikom ti ponuja sladke besede, nato se ti izmuzne kakor lisica.’ Vedi, da Adamov sin z zvijačo lovi ribe in jih vleče iz morja, ptice obstreljuje z glinenimi kroglicami in s prevaro premaga celo slona. Nihče ni varen pred njegovim zlom, ne ptica ne divja žival mu ne uide. Zdaj sem ti povedal, kar sem slišal o Adamovem sinu.’ Iz sanj sem se prebudila prestrašena in vsa iz sebe, pa še zdaj ne najdem miru, ker se bojim, da me bo Adamov sin presenetil s svojo zvijačo in ujel v svoje zanke. Še preden se je dan iztekel, so me zapustile moči in ves pogum. Potem sem začutila lakoto in žejo ter se odpravila na sprehod, a misli so mi bile mračne in srce tesnobno. Ko sem prišla do tiste gore, sem pred vhodom v votlino zagledala rumenkastega levjega mladiča. Ko me je opazil, se me je silno razveselil; ugajala sta mu moja barva in ljubka postava. Zaklical mi je: ‘Pridi bliže!’ Ko sem se mu približala, me je vprašal: ‘Kako ti je ime in katere vrste si?’ Rekla sem mu: ‘Raca mi je ime in med ptice sodim.’ Nato sem ga vprašala: ‘Zakaj ob tej uri sediš tukaj?’ Mladič je odgovoril: ‘Moj oče, lev, me že več dni svari pred Adamovim sinom. In prav to noč sem ga videl v sanjah.’ Potem mi je levji mladič povedal podobno zgodbo, kakršno sem jaz povedala tebi. Ko sem ga poslušala, sem mu rekla: ‘Lev, k tebi sem se zatekla, da bi ubil Adamovega sina. Trdno skleni, da ga pokončaš, kajti silno se bojim za svoje življenje. Zdaj pa je moj strah še večji, ko vidim, da se ga bojiš tudi ti, čeprav si vladar zveri.’

In tako sem, sestra moja, levjega mladiča kar naprej svarila pred Adamovim sinom in mu prigovarjala, naj ga ubije, dokler ni pri priči vstal in se odpravil na pot. Jaz sem šla za njim. Z repom se je udaril po hrbtu in hodil naprej, jaz pa za njim, dokler nisva prišla na pot, kjer se je dvigal oblak prahu. Ko se je prah razkadil, sva zagledala pobeglega osla brez vsakršne oprave. Zdaj je poskakoval in tekel, zdaj se valjal po tleh. Ko ga je levji mladič zagledal, mu je zaklical, in osel je ponižno pristopil. Mladič ga je vprašal: ‘Ti žival nespametna, katere vrste si in zakaj si prišel sem?’ Osel je odgovoril: ‘O vladarjev sin, osel sem, semkaj pa sem prišel, ker bežim pred Adamovim sinom.’ Mladič ga je vprašal: ‘Se bojiš, da te bo Adamov sin ubil?’ Osel je odvrnil: ‘Ne, vladarjev sin. Bojim se, da me bo z zvijačo ujel in zajahal. Ima namreč nekaj, čemur pravi tovorno sedlo, in to mi položi na hrbet; nekaj, čemur pravi podprsnica, in to mi zategne okoli trebuha; nekaj, čemur pravi podrepni jermen, in to mi napelje pod rep; ter nekaj, čemur pravi uzda, in to mi vtakne v gobec. Naredi si tudi ostan, s katerim me zbada, in me sili teči hitreje, kot zmorem. Če se spotaknem, me prekolne, če zarigam, me zmerja. Ko pa se postaram in ne morem več teči, mi naredi leseno nogo in me izroči prenašalcem vode, ki mi na hrbet nalagajo mehove in vrče z morsko vodo. Tako živim v ponižanju, bedi in mukah, dokler ne poginem. Tedaj me vržejo na griče psom v hrano. Je lahko kakšna skrb večja od te? Je lahko kakšna nesreča hujša od teh nesreč?’

Ko sem, pavinja, slišala oslove besede, me je ob misli na Adamovega sina spreletel srh. Mladiču sem rekla: ‘Moj gospod, osel ima prav, da se boji. Njegove besede so moj strah samo še povečale.’ Mladič je osla vprašal: ‘Kam si namenjen?’ Osel mu je odgovoril: ‘Pred sončnim vzhodom sem v daljavi zagledal Adamovega sina in pobegnil pred njim. Zdaj bi rad nadaljeval pot. Od samega strahu pred njim neprestano tečem; morda bom našel kraj, kjer se bom lahko skril pred tem izdajalcem.’ Medtem ko je osel tako govoril z mladičem in se že hotel posloviti ter oditi, se je pred nami dvignil oblak prahu. Osel je zarigal in zavpil, pogledal proti prahu in glasno prdnil. Čez nekaj časa se je prah razkadil in iz njega se je prikazal vranec z belo liso na čelu, veliko kot dirham. Imel je lepo čelno liso, ljubke bele nogavice, čvrste noge in lep rezget. Tekel je, dokler se ni ustavil pred levjim sinom. Mladič je občudoval njegovo mogočnost in ga vprašal: ‘Katere vrste si, veličastna žival, in zakaj tavaš po tej širni planjavi?’ Odgovoril je: ‘O gospodar zveri, konj sem, iz rodu konj, tavam pa zato, ker bežim pred Adamovim sinom.’ Mladič se je začudil njegovim besedam in rekel: ‘Ne govori tako! Sramota je zate, ki si tako visok in krepak. Kako se lahko bojiš Adamovega sina, ko pa si tako mogočen in tako hitro tečeš? Jaz sem kljub svoji majhnosti sklenil, da ga poiščem, planem nanj in pojem njegovo meso, da pomirim to ubogo raco in ji omogočim mirno življenje v domačem kraju. Ti pa si zdaj prišel in me s svojimi besedami pretresel ter omajal mojo odločnost. Kako te je Adamov sin premagal, ko si vendar tako velik? Kako se ni ustrašil tvoje višine in moči? Saj bi ga lahko z enim samim udarcem noge ubil; nič ti ne bi mogel, ti pa bi mu dal piti iz kupe smrti!’

Konj se je zasmejal, ko je slišal mladičeve besede, in rekel: ‘Nikakor, nikakor ga ne morem premagati, kraljevi sin! Naj te moja višina, širina in mogočnost ne zavedejo, kadar gre za Adamovega sina. Tako zvit in prekanjen je, da mi naredi nekaj, čemur pravi spone. Na vse štiri noge mi natakne dva para spon iz vrvi iz palmovih vlaken, ovitih s klobučevino, glavo pa mi priveže k visokemu kolu. Tako stojim privezan in ne morem ne sesti ne spati. Ko me hoče zajahati, si na noge namesti železno pripravo, ki ji pravi streme, meni pa na hrbet položi nekaj, čemur pravi sedlo, in mi ga z dvema jermenoma pritrdi pod pazduhami. V gobec mi da železno pripravo, ki ji pravi brzda, nanjo pa pritrdi usnjene jermene, ki jim pravi vajeti. Ko se usede na sedlo na mojem hrbtu, prime vajeti in me z njimi vodi, s stremeni pa me zbada v boke, dokler mi ne zakrvavijo. Nikar ne sprašuj, vladarjev sin, kaj vse pretrpim zaradi Adamovega sina! Ko se postaram, ko se mi hrbet shujša in ne morem več hitro teči, me proda mlinarju, da poganjam mlin. V njem se vrtim noč in dan, dokler povsem ne opešam. Potem me proda mesarju, ki me zakolje, odere kožo in izpuli dlako iz repa; oboje proda izdelovalcem sit in rešet, mojo maščobo pa stopi.’ Ko je mladič slišal konjeve besede, sta ga navdala še večja jeza in žalost. Vprašal ga je: ‘Kdaj si ušel Adamovemu sinu?’ Konj je odgovoril: ‘Opoldne sem ga zapustil in zdaj mi je za petami.’

Medtem ko se je mladič tako pogovarjal s konjem, se je dvignil nov oblak prahu. Ko se je razkadil, se je iz njega prikazal razjarjen kamelji samec, ki je glasno grgral in udarjal z nogami ob tla. Tako je divjal, dokler ni prišel do nas. Ko ga je mladič zagledal tako velikega in krepkega, je pomislil, da je to Adamov sin, in se je že pripravil, da plane nanj. Rekla sem mu: ‘Vladarjev sin, to ni Adamov sin, ampak kamela, in videti je, da tudi ona beži pred njim.’ Medtem ko sem, sestra moja, to govorila mladiču, je kamelji samec pristopil in ga pozdravil. Mladič mu je odzdravil in vprašal: ‘Zakaj si prišel sem?’ Odgovoril je: ‘Bežim pred Adamovim sinom.’ Mladič mu je rekel: ‘Kako se ga lahko bojiš, ko pa si tako velik, visok in širok? Saj bi ga z enim samim udarcem noge ubil!’ Kamelji samec je odgovoril: ‘Vladarjev sin, vedi, da so zvijače Adamovega sina neznosne in da ga lahko premaga samo smrt. V nos mi vdene vrvico in ji pravi nosna uzda, na glavo pa mi namesti povodec ter me izroči svojemu najmlajšemu otroku. Tako me majhen otrok vodi za vrvico kljub moji velikosti in mogočnosti. Nalagajo mi najtežja bremena, z menoj hodijo na dolga potovanja in me noč in dan silijo k najtežjim opravilom. Ko se postaram, opešam ali si kaj zlomim, se ne spomni najinega dolgoletnega tovarištva, temveč me proda mesarju, ki me zakolje, mojo kožo proda strojarjem, meso pa kuharjem. Nikar ne sprašuj, kaj vse pretrpim zaradi Adamovega sina!’ Mladič ga je vprašal: ‘Kdaj si ga zapustil?’ Odgovoril je: ‘Ob sončnem zahodu. Mislim, da se bo vrnil prav zdaj, ko sem odšel; ko me ne bo našel, se bo podal za menoj. Pusti me torej, vladarjev sin, da zbežim v divjino in puščavo.’ Mladič je rekel: ‘Počakaj malo, kamela, da vidiš, kako ga bom raztrgal, ti dal jesti njegovo meso, mu zdrobil kosti in pil njegovo kri!’ Kamelji samec mu je odvrnil: ‘Vladarjev sin, bojim se zate, kajti Adamov sin je zvit in prekanjen.’ Nato je navedel pesnikove besede:

Ko se nadležnež naseli v deželi, njenim prebivalcem ne preostane drugega kakor odhod. Medtem ko je kamelji samec tako govoril z mladičem, se je dvignil oblak prahu. Čez nekaj časa se je razkadil in pokazal se je droben starec nežne kože. Na rami je nosil košaro s tesarskim orodjem, na glavi razcepljen kos lesa in osem desk, za roko pa je vodil majhne otroke. Hitro je stopal in se ni ustavil, dokler se ni približal mladiču. Ko sem ga zagledala, sestra moja, sem se od strahu zgrudila. Mladič pa je vstal, mu šel naproti in ga srečal. Ko je tesar prišel do njega, se mu je nasmehnil in ga z zgovornim jezikom nagovoril: ‘O veličastni kralj, čigar moč seže daleč, naj Bog blagoslovi tvoj večer in vsa tvoja prizadevanja ter pomnoži tvoj pogum in moč! Obvaruj me pred tistim, ki me je prizadel in nadme poslal zlo, kajti razen tebe nisem našel nikogar, ki bi mi pomagal.’ Nato je tesar obstal pred levom, jokal, stokal in tožil. Ko je mladič slišal njegov jok in tožbe, mu je rekel: ‘Zaščitil te bom pred tem, česar se bojiš. Kdo ti je storil krivico? In kaj si ti, žival, kakršne v svojem življenju še nisem videl, ne lepše po podobi ne spretnejše v besedi? Kaj te je doletelo?’ Tesar mu je odgovoril: ‘Gospodar zveri, jaz sem tesar, krivico pa mi je storil Adamov sin. Jutri zjutraj bo tukaj pri tebi.’

Ko je mladič slišal tesarjeve besede, se mu je obraz zmračil. Zapihal je in zarenčal, iz oči so mu švigale iskre, nato pa je zaklical: ‘Pri Bogu, vso noč bom bedel do jutra in se ne bom vrnil k očetu, dokler ne dosežem svojega cilja!’ Potem se je obrnil k tesarju in rekel: ‘Vidim, da so tvoji koraki kratki. Ker sem plemenitega srca, te ne želim prizadeti, vendar mislim, da ne moreš hoditi v korak z divjimi živalmi. Povej mi, kam si namenjen.’ Tesar mu je odgovoril: ‘Vedi, da grem h gepardu, vezirju tvojega očeta. Ko je izvedel, da je Adamov sin stopil v to deželo, se je silno zbal zase in mi poslal eno od živali za sla, da bi mu zgradil hišo. V njej bi prebival in našel zavetje; varovala bi ga pred sovražnikom, tako da ga nobeden izmed Adamovih sinov ne bi mogel doseči. Ko je prišel sel, sem vzel te deske in se odpravil k njemu.’ Ko je mladič slišal tesarjeve besede, je postal ljubosumen na geparda in rekel: ‘Pri mojem življenju, iz teh desk moraš najprej zgraditi hišo meni, šele potem gepardu! Ko končaš delo zame, pojdi k njemu in mu napravi, kar želi.’ Tesar mu je odgovoril: ‘Gospodar zveri, zate ne morem ničesar narediti, dokler ne izpolnim gepardove želje. Potem bom prišel k tebi in ti zgradil hišo, ki te bo varovala pred sovražnikom.’ Mladič je odvrnil: ‘Pri Bogu, ne pustim te od tod, dokler mi iz teh desk ne zgradiš hiše!’

Nato se je mladič pognal proti tesarju in skočil nanj, da bi se z njim poigral. Udaril ga je s šapo, tako da mu je košara zletela z rame, tesar pa je nezavesten padel na tla. Mladič se mu je zasmejal in rekel: ‘Gorje ti, tesar! Kako si slaboten in brez moči! Ni čudno, da se bojiš Adamovega sina.’ Ko je tesar padel na hrbet, ga je popadla silna jeza, a jo je iz strahu pred mladičem prikril. Sedel je, se mu nasmehnil in rekel: ‘No, pa ti bom zgradil hišo.’ Vzel je deske, ki jih je prinesel, in jih zbil v hišo, tesno ukrojeno po mladičevi meri. Naredil jo je v obliki zaboja in pustil vhod odprt. Izdelal je veliko odprtino s pokrovom, vanj izvrtal mnogo lukenj, skozi katere so štrleli koničasti žeblji, in mladiču rekel: ‘Skozi to odprtino pojdi v hišo, da nad teboj dokončam streho.’ Mladič se je razveselil in stopil k odprtini, a videl, da je ozka. Tesar mu je rekel: ‘Pojdi noter in pokrči sprednje in zadnje noge.’ Mladič je storil tako in zlezel v zaboj, le rep mu je ostal zunaj. Potem se je hotel pomakniti nazaj in zlesti ven, a mu je tesar rekel: ‘Počakaj, da vidim, ali je v notranjosti prostor tudi za tvoj rep.’ Mladič ga je ubogal. Tesar mu je zvil rep, ga stlačil v zaboj, naglo položil desko čez odprtino in jo pribil. Mladič je zaklical: ‘Tesar, kakšno tesno hišo si mi zgradil? Pusti me ven!’ Tesar mu je odgovoril: ‘Nikakor, nikakor! Kesanje zaradi preteklosti nič ne pomaga. Iz tega kraja ne boš prišel.’ Nato se je zasmejal in rekel mladiču: ‘V kletko si se ujel, ti najhudobnejša med zvermi!’ Mladič je rekel: ‘Brat moj, kakšne besede mi govoriš?’ Tesar je odvrnil: ‘Vedi, ti pes divjine, da te je doletelo prav tisto, česar si se bal. Usoda te je ujela in previdnost ti ni nič pomagala.’

Ko je mladič slišal te besede, sestra moja, je spoznal, da je pred njim Adamov sin, pred katerim ga je v budnosti svaril oče, v sanjah pa skrivnostni glas. Tudi jaz sem se brez vsakršnega dvoma prepričala, da je to on. Silno sem se zbala za svoje življenje, se nekoliko odmaknila in čakala, kaj bo storil z mladičem. Videla sem, sestra moja, kako je Adamov sin ob zaboju, v katerem je bil mladič, izkopal jamo, vrgel zaboj vanjo, nanj naložil drva in ga sežgal. Tedaj je moj strah še narasel in že dva dni bežim pred Adamovim sinom ter trepetam pred njim.« Ko je pavinja slišala račine besede … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto sedeminštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je pavinja, ko je slišala račino pripoved, silno začudila in rekla: ‘Sestra moja, zdaj si varna pred Adamovim sinom. Smo namreč na enem izmed morskih otokov, do katerega nima poti. Ostani pri nas, dokler Bog ne olajša tvojih in naših težav.’ Raca je odvrnila: ‘Bojim se, da me bo kdo presenetil, usodi pa ne uide noben begunec.’ Pavinja ji je rekla: ‘Ostani pri nas in bodi ena izmed nas.’ Tako dolgo ji je prigovarjala, da je raca ostala in rekla: ‘Sestra moja, veš, kako malo potrpljenja imam. Če te ne bi našla tukaj, ne bi ostala.’ Pavinja je odgovorila: ‘Kar nam je zapisano na čelu, nas bo doletelo. Če se je približala naša zadnja ura, kdo nas bo rešil? Nobena duša ne umre, dokler ne prejme vsega odmerjenega živeža in ne dopolni svojega časa.’ Medtem ko sta tako govorili, se je pred njima dvignil oblak prahu. Raca je zakričala, se spustila v morje in rekla: ‘Previdno, previdno, četudi pred usodo ni pobega!’ Oblak prahu je bil velik, ko pa se je razkadil, se je iz njega prikazala gazela. Raca in pavinja sta se pomirili, nato pa je raca rekla: ‘Sestra moja, tisto, česar se bojiš, je gazela. Prihaja k nama, a od nje nama ne preti nevarnost, saj gazela jé samo rastlinje, ki poganja iz zemlje. Kakor ti sodiš med ptice, ona sodi med divje živali. Zato se pomiri in ne skrbi, kajti skrb izčrpava telo.’ Pavinja še ni končala svojih besed, ko je gazela že prišla k njima, da bi se umaknila v senco pod drevesom. Ko je zagledala pavinjo in raco, ju je pozdravila in rekla: ‘Danes sem prišla na ta otok in še nikoli nisem videla rodovitnejšega kraja ali lepšega prebivališča.’ Nato ju je povabila, naj postanejo tovarišice in prijateljice. Ko sta raca in pavinja videli, kako prijazna je do njiju, sta jo vzljubili in si zaželeli njene družbe. Sklenile so prijateljsko zavezo, prenočevale na istem kraju in si delile hrano. Varno so živele, jedle in pile, dokler ni mimo priplula ladja, ki je zašla na morju, in se zasidrala blizu njih. Ljudje so se izkrcali in razkropili po otoku. Ko so zagledali gazelo, pavinjo in raco skupaj, so se jim približali. Gazela je pobegnila v divjino, pavinja je vzletela v zrak, raca pa je ostala vsa zmedena. Ljudje so jo zasledovali, dokler je niso ujeli. Zavpila je: ‘Moja previdnost mi ni nič pomagala proti sodbi in usodi!’ Odnesli so jo na ladjo. Ko je pavinja videla, kaj se je zgodilo raci, je zapustila otok in rekla: ‘Vidim, da nesreče prežijo na vsakogar. Če ne bi bilo te ladje, se z raco ne bi ločili. Bila je ena najboljših prijateljic.’ Nato je odletela in se srečala z gazelo. Ta jo je pozdravila, ji čestitala, da se je rešila, in jo vprašala po raci. Pavinja ji je odgovorila: ‘Sovražnik jo je odnesel in po njenem odhodu nisem več hotela ostati na tistem otoku.’ Potem je zajokala zaradi ločitve od race in zapela:

Dan slovesa mi trga srce; naj Bog raztrga srce dnevu slovesa! Zapela je tudi: Želim si, da bi se snidenje nekega dne vrnilo, da bi mu povedala, kaj je storilo slovo. Gazelo je prevzela silna žalost. Nato je pavinjo odvrnila od odhoda in ostala z njo na otoku. Varno sta živeli, jedli in pili, vendar nista nehali žalovati zaradi ločitve od race. Gazela je rekla pavinji: ‘Sestra moja, zdaj veš, da so ljudje, ki so prišli z ladje, povzročili našo ločitev in račino pogubo. Varuj se jih in bodi previdna pred njimi ter pred zvijačami in prevarami Adamovega sina.’ Pavinja je odgovorila: ‘Zdaj zagotovo vem, da jo je pogubilo samo to, da je opustila slavljenje Boga. Rekla sem ji že: »Bojim se zate, ker si nehala slaviti Boga.« Vse, kar je Bog ustvaril, ga namreč slavi; če njegovo slavljenje zanemari, je kaznovano s pogubo.’ Ko je gazela slišala pavinjine besede, je rekla: ‘Naj Bog polepša tvojo podobo!’ In začela je slaviti Boga, ne da bi za eno samo uro odnehala. Pravijo, da gazela v svojem slavljenju govori: ‘Slavljen bodi Sodnik, ki mu pripadata vsemogočnost in oblast!’

Pripovedujejo tudi, da je neki pobožen mož častil Boga v gorah. Na tisti gori je prebival par golobov in pobožni mož je svojo hrano razdelil na dva dela. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.