Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno, v času upokojenega cesarja Shirakawe. V sobanah na severni strani palače je živela bistra dvorjanka, ki so ji pravili Roku. Dvorjani so jo radi vabili medse in se z njo zabavali. Nekega dne, ko je drobno deževalo in se je vsem dolgočasilo, je eden izmed njih sklenil poklicati Roku, da bi jim pregnala dolgčas. Poslal je ponjo sla in kmalu so mu sporočili: »Ta, ki ste ga dali poklicati, je že tu.« Prišleka so od tam pospremili proti gospodarjevim zasebnim prostorom in naznanili njegov prihod. Služabnik je stopil ven in ga povabil: »Blagovolite vstopiti.« Ta pa je odvrnil: »Ne bi se spodobilo.« Služabnik se je vrnil in poročal: »Ko sem ga povabil naprej, je dejal, da se ne bi spodobilo, in se opravičil, češ da si ne upa.« Gospodar je pomislil, da se Roku le dela nedostopno, in dejal: »Zakaj vendar tako govori? Kar reci, naj pride.« Toda prišlek je ugovarjal: »Gotovo gre za pomoto. Saj tudi doslej nisem nikoli zahajal v zasebne sobane.« Ljudje, ki jih je bilo tam precej zbranih, pa so silili vanj: »Le pojdite! Že mora biti kak razlog, da vas kličejo.« Nazadnje je dejal: »Četudi mi je ta čast povsem nezaslužena, bom vendarle ubogal poziv,« in vstopil. Ko ga je gospodar pogledal, je zagledal uradnika z nazivom gyōbu no roku, pisarja pravosodnega urada, ki je imel med lasmi ob sencih in v bradi že nekaj sivine. Oblečen je bil v temno zeleno lovsko opravo in modre hlače hakama. Z nadvse slovesnim šelestenjem oblačil je počepnil, nekoliko sklonil glavo in držal pahljačo pred seboj kakor obredno žezlo. Gospodarju še na misel ni prišlo, kaj naj reče, in ni spravil iz sebe niti besede; uradnik pa je bil zato še bolj prestrašen in spoštljivo sklanjal glavo. Ker tako vendar ni moglo ostati, ga je gospodar naposled vprašal: »No, kdo pa je še pri uradu?« Oni mu je naštel tega in onega, vendar gospodarju vse skupaj nikakor ni zvenelo prav. Uradnik se je medtem začel po kolenih pomikati nazaj proti izhodu. Gospodar mu je tedaj rekel: »Res je hvalevredno, da tako vestno opravljate dvorno službo. Vsekakor bom poskrbel, da boste sprejeti v avdienco. Zdaj pa le pojdite,« in ga odslovil. Pravijo, da je Roku pozneje slišala za ta pripetljaj in se mu od srca nasmejala.