Waltey

Waltey

Zgodba o kralju Džalijadu in vezirju Šamasu

Tisoč in ena noč · arabska pripovedna tradicija
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Zgodba o kralju Džalijadu in vezirju Šamasu

Vir
Tisoč in ena noč
Avtor
arabska pripovedna tradicija
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Arabic
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
حكاية الملك جليعاد والشماس - الليالي ٨٩٩ إلى ٩٠٠

O izvirniku

Tisoč in ena noč

Zgodbe v zgodbah, polne trgovcev, dvorov, preoblek in nočnih zapletov. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tisoč in ena noč v jeziku Arabic.

Besedilo

Zgodba o kralju Džalijadu in vezirju Šamasu

Pripovedujejo tudi, da je v davnih časih, v minulih dobah, v deželi Indiji živel kralj. Bil je mogočen vladar visoke postave, lepega obličja, dobrega značaja in plemenite narave. Dobro je del revnim ter ljubil svoje podložnike in vse prebivalce svojega kraljestva. Ime mu je bilo Džiliad. V njegovem kraljestvu mu je bilo podrejenih dvainsedemdeset kraljev, v njegovih deželah je sodilo tristo petdeset sodnikov, imel pa je tudi sedemdeset vezirjev. Vsaki desetini vojakov je postavil poveljnika. Njegov najvišji vezir je bil mož po imenu Šamas, star dvaindvajset let. Bil je dobrega značaja in blage narave, prijazen v govoru, bister v odgovorih in spreten pri vsem, česar se je lotil. Kljub mladosti je bil moder voditelj in preudaren upravitelj, vešč vsakršne modrosti in omike. Kralj ga je silno ljubil in mu bil naklonjen zaradi njegove zgovornosti, uglajenega izražanja in poznavanja državnih zadev, pa tudi zaradi usmiljenja in ponižnosti do podložnikov, s katerima ga je obdaril Bog.

Ta kralj je pravično vladal svojemu kraljestvu in skrbel za svoje podložnike. Velike in male je nenehno obsipaval z dobrotami ter vsakomur namenjal primerno skrb, darove, varnost in mir, vsem podložnikom pa je lajšal davčna bremena. Ljubil jih je, velike in male, jim izkazoval dobroto in bil do njih usmiljen. Med njimi je vladal tako plemenito, kakor pred njim ni še nihče. Kljub vsemu temu pa ga vzvišeni Bog ni obdaril z otrokom, kar je hudo težilo tako njega kakor prebivalce njegovega kraljestva. Neke noči je kralj ležal in razmišljal o prihodnji usodi svojega kraljestva, dokler ga ni premagal spanec. V sanjah je videl, kako zliva vodo h koreninam drevesa. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 900. noč

Je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj v sanjah videl, kako zliva vodo h koreninam drevesa, okoli katerega je raslo mnogo drugih dreves. Nenadoma je iz tega drevesa švignil ogenj in požgal vsa drevesa okoli njega. Tedaj se je kralj prebudil iz spanja, ves prestrašen in zgrožen. Poklical je enega svojih služabnikov in mu rekel: »Pohiti in mi nemudoma pripelji vezirja Šamasa.« Služabnik je odšel k Šamasu in mu povedal: »Kralj te kliče ob tej uri, ker se je ves prestrašen prebudil iz spanja. Poslal me je pote, da nemudoma prideš k njemu.« Ko je Šamas slišal služabnikove besede, je pri priči vstal in se odpravil h kralju. Stopil je predenj in ga zagledal sedeti na postelji. Poklonil se mu je do tal, mu zaželel trajne slave in blagostanja ter rekel: »Naj te Bog obvaruje žalosti, o kralj! Kaj te je to noč vznemirilo? Zakaj si tako naglo poslal pome?« Kralj mu je dovolil sesti. Ko je sedel, mu je kralj začel pripovedovati, kaj je videl: »To noč sem imel sanje, ki so me navdale z grozo. Zdelo se mi je, da zlivam vodo h koreninam drevesa, okoli katerega raste mnogo drugih dreves. Medtem ko sem to počel, je iz korenin tistega drevesa nenadoma švignil ogenj in požgal vsa drevesa okoli njega. Prestrašil sem se in prevzela me je groza. Tedaj sem se prebudil in poslal pote zaradi tvojega velikega znanja, saj vem, kako široka je tvoja učenost in kako globoko tvoje razumevanje.«

Šamas je za nekaj časa sklonil glavo, nato pa se nasmehnil. Kralj ga je vprašal: »Kaj si dognal, Šamas? Povej mi po resnici in ničesar mi ne prikrivaj.« Šamas mu je odgovoril: »O kralj, vzvišeni Bog te je obdaril in ti namenil veselje. Te sanje napovedujejo same dobre reči: vzvišeni Bog ti bo naklonil sina, ki bo po tvojem dolgem življenju podedoval tvoje kraljestvo. Vendar je v njih še nekaj, česar zdaj ne bi rad razložil, saj za to še ni pravi čas.« Kralj se je tega silno razveselil. Njegova radost je narasla, strah ga je zapustil in duša se mu je pomirila. Rekel je: »Če je pomen sanj res tako ugoden, mi dokončaj njihovo razlago, ko bo za to pravi čas. Kar mi zdaj ni primerno razodeti, mi razloži, ko napoči njegova ura, da bo moje veselje popolno, saj si s tem ne želim ničesar drugega kakor zadovoljstva Boga, slavljenega in vzvišenega.« Ko je Šamas videl, da je kralj odločen izvedeti celotno razlago, je poiskal izgovor, s katerim se je izognil odgovoru. Tedaj je kralj poklical zvezdoslovce in vse razlagalce sanj v svojem kraljestvu. Vsi so prišli predenj, on pa jim je povedal svoje sanje in dejal: »Hočem, da mi poveste njihovo pravo razlago.« Eden izmed njih je stopil naprej in kralja prosil za dovoljenje, da spregovori. Ko mu je ta dovolil, je rekel: »Vedi, o kralj, da tvoj vezir Šamas zna razložiti te sanje, vendar je iz spoštovanja do tebe le pomiril tvoj strah in ti ni razkril celotnega pomena. Če pa mi dovoliš govoriti, ti ga bom povedal.« Kralj mu je odvrnil: »Govori brez zadržkov, razlagalec, in povej resnico.« Razlagalec je dejal: »Vedi, o kralj, da se ti bo rodil sin, ki bo po tvojem dolgem življenju podedoval kraljestvo. Toda podložnikom ne bo vladal tako kakor ti, temveč bo ravnal v nasprotju s tvojimi navadami in jih zatiral. Doletelo ga bo, kar je doletelo miš z mačkom.« Kralj je prosil vzvišenega Boga za varstvo in vprašal: »Kakšna pa je zgodba o mačku in miši?«

Izvirnik

حكاية الملك جليعاد والشماس - الليالي ٨٩٩ إلى ٩٠٠

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

فلما كانت الليلة ٨٩٩

ومما يُحكَى أيضًا أنه كان في قديم الزمان وسالف العصر والأوان، ملكٌ من بلاد الهند، وكان ملكًا عظيمًا طويل القامة، حسَنَ الصورة، حسَنَ الخُلُق، كريم الطبائع، مُحسِنًا للفقراء، مُحِبًّا للرعية ولجميع أهل دولته، وكان اسمه جليعاد، وكان تحت يده في مملكته اثنان وسبعون ملِكًا، ولبلاده ثلاثمائة وخمسون قاضيًا، وكان له سبعون وزيرًا، وقد جعل على كلِّ عشرة من عسكره رئيسًا، وكان أكبرَ وزرائه شخصٌ يقال له شماس، وكان عمره اثنتين وعشرين سنة، وكان حسَنَ الخُلُق والطباع، لطيفًا في كلامه، لبيبًا في جوابه، حاذقًا في جميع أموره، حكيمًا مدبِّرًا رئيسًا مع صِغَر سنه، عارفًا بكل حكمة وأدب، وكان الملك يحبه محبةً عظيمةً، ويميل إليه لمعرفته بالفصاحة والبلاغة وأحوال السياسة، ولما أعطاه الله من الرحمة وخفض الجناح للرعية.

وكان ذلك الملك عادلًا في مملكته، حافظًا لرعيته، مواصلًا كبيرهم وصغيرهم بالإحسان وما يليق بهم من الرعاية والعطايا والأمان والطمأنينة، ومخفِّفًا للخراج عن كامل الرعية، وكان مُحِبًّا لهم كبيرًا وصغيرًا، ومعامِلًا لهم بالإحسان إليهم والشفقة عليهم، وأتى في حُسْن سيرته بينهم بما لم يأتِ به أحدٌ قبله، ومع هذا كله لم يرزقه الله تعالى بولدٍ، فشقَّ ذلك عليه وعلى أهل مملكته، فاتفق أن الملك كان مضطجعًا في ليلةٍ من الليالي وهو مشغول الفكر في عاقبة أمر مملكته، ثم غلب عليه النوم، فرأى في منامه كأنه يصبُّ ماءً في أصل شجرة. وأدرك شهرزاد الصباح، فسكتَتْ عن الكلام المباح.

فلما كانت الليلة ٩٠٠

قالت: بلغني أيها الملك السعيد، أن الملك رأى في منامه كأنه يصب ماءً في أصل شجرة، وحول تلك الشجرة أشجار كثيرة، وإذا بنارٍ قد خرجَتْ من تلك الشجرة، وأحرقَتْ جميعَ ما كان حولها من الأشجار، فعند ذلك انتبَهَ الملك من منامه فزعًا مرعوبًا، واستدعى أحد غلمانه وقال له: اذهب بسرعةٍ وائتني بشماس الوزير عاجلًا. فذهب الغلام إلى شماس وقال له: إن الملك يدعوك في هذه الساعة؛ لأنه انتبَهَ من نومه مرعوبًا، فأرسَلَني إليك لتحضر عنده عاجلًا. فلما سمع شماس كلامَ الغلام قام من وقته وساعته، وتوجَّهَ إلى الملك ودخل عليه، فرآه قاعدًا على فراشه، فسجد بين يدَيْه داعيًا له بدوام العز والنِّعَم، وقال له: لا أحزَنَك اللهُ أيها الملك، ما الذي أقلقك في هذه الليلة؟ وما سبب طلبك إياي بسرعةٍ؟ فأذِنَ له الملك بالجلوس فجلس، وصار الملك يقصُّ عليه ما رأى قائلًا: إني رأيتُ في ليلتي هذه منامًا هالني، وهو كأني أصبُّ ماءً في أصل شجرة، وحول تلك الشجرة أشجار كثيرة، فبينما أنا في هذه الحالة وإذا بنارٍ خرجَتْ من أصل تلك الشجرة، وأحرقت جميع ما حولها من الأشجار، ففزعتُ من ذلك وأخذني الرعب، فانتبهتُ عند ذلك وأرسلتُ دعوتك لكثرة معرفتك، ولِمَا أعلمه من اتساع علمك وغزارة فهمك.

فأطرَقَ شماس رأسه ساعةً، ثم تبسَّمَ، فقال له الملك: ماذا رأيتَ يا شماس؟ أصدِقْني الخبرَ ولا تُخْفِ عني شيئًا. فأجابه شماس وقال له: أيها الملك، إن الله تعالى خوَّلك وأقَرَّ عينك، وأمرُ هذه الرؤيا يَئُول إلى كل خير، وهو أن الله تعالى يرزقك ولدًا ذَكَرًا يكون وارثًا للمُلْك عنك من بعد طويل عمرك، غير أنه يكون فيه شيء لا أحبُّ تفسيره في هذا الوقت؛ لأنه غير موافق لتفسيره. ففرح الملك بذلك فرحًا عظيمًا، وزاد سروره وذهب عنه فزعه وطابت نفسه وقال: إنْ كان الأمر كذلك من حُسْن تأويل المنام، فكمِّلْ لي تأويله إذا جاء الوقت الموافق لكمال تأويله، فالذي لا ينبغي تأويله الآن ينبغي أن تؤوِّله لي إذا آنَ أوانه لأجل أن يكمل فرحي؛ لأني لا أبتغي بذلك غير رضا الله سبحانه وتعالى. فلما رأى شماس من الملك أنه مصمِّم على تمام تفسيره، احتَجَّ له بحجةٍ دافَعَ بها عن نفسه، فعند ذلك دعا الملك بالمنجِّمين وجميع المعبِّرين للأحلام الذين في مملكته، فحضروا جميعًا بين يدَيْه وقصَّ عليهم ذلك المنام وقال لهم: أريد منكم أن تخبروني بصحة تفسيره. فتقدَّمْ واحد منهم وأخذ إذنًا من الملك بالكلام، فلما أذن له قال: اعلم أيها الملك أن وزيرك شماسًا ليس بعاجزٍ عن تفسير ذلك، وإنما هو احتشَمَ منك وسكَّن روعك، ولم يُظهِر لك جميعَ التأويل بالكلية، ولكن إذا أذنْتَ لي بالكلام تكلَّمْتُ. فقال له الملك: تكلَّمْ أيها المفسِّر بلا احتشام، واصدق في كلامك. فقال المفسِّر: اعلم أيها الملك أنه يظهر منك غلام يكون وارثًا للملك عنك بعد طول حياتك، ولكنه لا يسير في الرعية بسيرك، بل يخالف رسومك ويجور على رعيتك، ويصيبه ما أصاب الفأر مع السِّنَّوْر، فاستعاذ بالله تعالى. فقال الملك: وما حكاية السِّنَّوْر والفأر؟