Prevod

Kraljevi sin jim je nato rekel: »Slišal sem, da je živel trgovec, ki je imel veliko premoženja in je potoval po vseh deželah. Nekoč se je namenil v neko deželo, zato je ljudi, ki so prišli od tam, vprašal: ‘S katerim blagom se pri vas največ zasluži?’ Odgovorili so mu: ‘S sandalovino, saj se tam prodaja zelo drago.’ Trgovec je za ves denar, ki ga je imel, kupil sandalov les in odpotoval v tisto mesto. Prispel je proti večeru in naletel na starko, ki je gnala svoje ovce. Ko ga je zagledala, ga je vprašala: ‘Kdo si, mož?’ Odgovoril ji je: ‘Trgovec sem in tujec v teh krajih.’ Rekla mu je: ‘Varuj se prebivalcev tega mesta, kajti pretkani tatovi so. Tujca prevarajo, da ga dobijo v pest in mu poberejo vse, kar ima. Zdaj sem te posvarila.’ Nato je odšla. Naslednje jutro ga je srečal neki meščan, ga pozdravil in vprašal: ‘Gospod, od kod prihajaš?’ Odgovoril mu je: ‘Iz te in te dežele.’ Mož ga je vprašal: ‘Kakšno blago si prinesel s seboj?’ Odgovoril je: ‘Sandalov les, kajti slišal sem, da je pri vas dragocen.’ Mož pa mu je rekel: ‘Kdor ti je to svetoval, te je hudo zavedel. Pri nas pod lonci kurimo samo s sandalovino, zato ni vredna nič več kakor navadna drva.’

Ko je trgovec slišal njegove besede, se je užalostil in obžaloval svoj nakup; ni vedel, ali naj mu verjame ali ne. Nato se je nastanil v nekem mestnem gostišču in pod loncem zakuril s sandalovino. Ko ga je tisti mož videl, ga je vprašal: ‘Ali prodaš ta sandalov les? Za vsak mernik ti dam mernik tistega, kar si sam zaželiš.’ Trgovec je odgovoril: ‘Prodam ti ga.’ Mož je ves njegov sandalov les odnesel v svojo hišo, prodajalec pa je nameraval za vsak mernik, ki ga je kupec vzel, zahtevati mernik zlata. Ko se je zdanilo, se je trgovec sprehodil po mestu. Srečal ga je neki modrooki meščan, slep na eno oko, se ga oklenil in mu rekel: ‘Ti si mi uničil oko! Nikoli te ne izpustim!’ Trgovec je to zanikal in mu rekel: ‘S tem ne boš nič dosegel.’ Okrog njiju so se zbrali ljudje in enookega prosili, naj trgovcu da čas do naslednjega dne, ko mu bo plačal odškodnino za oko. Trgovec mu je priskrbel poroka in tedaj so ga izpustili. Odšel je naprej, toda med prerivanjem z enookim se mu je strgal čevelj. Ustavil se je pri čevljarjevi delavnici, mu ga izročil in rekel: ‘Popravi ga, pa ti dam nekaj, s čimer boš zadovoljen.’ Nato je šel dalje. Zagledal je ljudi, ki so sedeli in igrali, in od skrbi in žalosti prisedel k njim. Povabili so ga k igri, zato je igral z njimi, oni pa so ga ukanili in premagali. Dali so mu na izbiro: ali izpije morje ali pa jim prepusti vse svoje premoženje. Trgovec je vstal in rekel: ‘Dajte mi čas do jutri.’ Nato je odšel, potrt zaradi vsega, kar je storil, in ni vedel, kaj bo z njim. Sedel je nekje, zatopljen v žalostne in skrb vzbujajoče misli, ko je mimo prišla starka. Pogledala ga je in rekla: ‘Mestni ljudje so te nemara že dobili v pest, saj vidim, da te je nesreča hudo potrla.’ Povedal ji je vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Vprašala ga je: ‘Kdo te je ogoljufal pri sandalovini? Pri nas je vsak funt vreden deset dinarjev. Toda domislila se bom nasveta, ki te bo, upam, rešil. Pojdi k tem in tem mestnim vratom. Tam živi slep starec, ki ne more hoditi; zelo učen in razgledan je, moder in izkušen. Ljudje prihajajo k njemu in ga sprašujejo o vsem, kar jih zanima, on pa jim svetuje, kako naj ravnajo, da bo zanje najbolje. Pozna namreč vse zvijače, čarovnije in prevare, pa tudi sam je prebrisan slepar. Ponoči se pri njem zbirajo drugi sleparji. Pojdi tja in se skrij pred svojimi nasprotniki, tako da boš slišal njihove besede, oni pa te ne bodo videli. Povedal jim bo, kako lahko zmagajo ali izgubijo. Morda boš od njega slišal kakšen ugovor, ki te bo rešil pred njimi.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 604. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka trgovcu rekla: ‘Nocoj pojdi k učenemu možu, pri katerem se zbirajo meščani, in se skrij. Morda boš od njega slišal kakšen ugovor, ki te bo rešil pred tvojimi nasprotniki.’ Trgovec je odšel od nje na kraj, ki mu ga je opisala, in se skril. Zagledal je starca in sedel nedaleč od njega. Čez slabo uro so prišli ljudje, ki so se obračali nanj, da bi razsojal o njihovih zadevah. Ko so stopili predenj, so ga pozdravili, se pozdravili še med seboj in posedli okoli njega. Trgovec je med njimi prepoznal vse štiri svoje nasprotnike. Starec jim je ponudil nekaj hrane in jedli so. Nato mu je vsak po vrsti povedal, kaj se mu je zgodilo tistega dne. Prvi je pristopil kupec sandalovine in mu povedal, da je od nekega moža kupil sandalov les daleč pod njegovo vrednostjo, dogovorila pa sta se, da mu bo v plačilo dal poln mernik tistega, kar si prodajalec zaželi. Starec mu je rekel: ‘Tvoj nasprotnik te je premagal.’ Mož je vprašal: ‘Kako me lahko premaga?’ Starec je rekel: ‘Kaj pa, če ti reče, da hoče poln mernik zlata ali srebra? Mu ga boš dal?’ Odgovoril je: ‘Da, dal mu ga bom in še vedno bom na dobičku.’ Starec pa je rekel: ‘Kaj pa boš storil, če ti reče: Hočem poln mernik bolh, polovico samcev in polovico samic?’ Tedaj je mož spoznal, da je premagan.

Nato je pristopil enooki in rekel: ‘Starec, danes sem videl modrookega tujca. Spravil sem se nanj, se ga oklenil in mu rekel: Ti si mi uničil oko! Nisem ga izpustil, dokler niso ljudje jamčili zanj, da se vrne in mi povrne škodo za oko.’ Starec mu je rekel: ‘Če bi te hotel premagati, bi te premagal.’ Vprašal je: ‘Kako bi me premagal?’ Odgovoril mu je: ‘Rekel bi ti: Iztakni si oko, jaz pa si iztaknem svoje, nato pa obe stehtajva. Če bo moje oko tehtalo toliko kakor tvoje, je tvoja trditev resnična. Potem bi mu moral ti plačati odškodnino za oko in bi ostal slep, on pa bi še vedno videl na drugo oko.’ Enooki je spoznal, da ga lahko trgovec s tem ugovorom premaga.

Nato je pristopil čevljar in mu rekel: ‘Starec, danes sem srečal moža, ki mi je izročil čevelj in rekel: Popravi ga. Vprašal sem ga: Ali mi ne boš plačal? Rekel mi je: Popravi ga, pa ti dam nekaj, s čimer boš zadovoljen. Mene pa ne bo zadovoljilo nič drugega kakor vse njegovo premoženje.’ Starec mu je rekel: ‘Če bo hotel vzeti čevelj, ne da bi ti karkoli dal, ga bo vzel.’ Čevljar ga je vprašal: ‘Kako pa?’ Odgovoril je: ‘Rekel ti bo: Sultanovi sovražniki so poraženi, njegovi nasprotniki oslabljeni, njegovi otroci in pristaši pa so se pomnožili. Ali si zadovoljen ali ne? Če rečeš: Zadovoljen sem, bo vzel čevelj in odšel. Če pa rečeš: Nisem, bo vzel čevelj in te z njim udaril po obrazu in tilniku.’ Tedaj je čevljar spoznal, da je premagan.

Nato je pristopil mož, ki je s trgovcem igral za stavo, in rekel: ‘Starec, srečal sem moža, z njim stavil in ga premagal. Rekel sem mu: Če izpiješ to morje, ti prepustim vse svoje premoženje, če pa ga ne izpiješ, ti meni prepusti vse svoje.’ Starec mu je rekel: ‘Če bi te hotel premagati, bi te premagal.’ Vprašal ga je: ‘Kako pa?’ Odgovoril je: ‘Rekel ti bo: Z roko primi ustje morja in mi ga podaj, pa ga izpijem. Tega ne boš mogel storiti in s tem ugovorom te bo premagal.’

Ko je trgovec to slišal, je vedel, s čim naj ugovarja svojim nasprotnikom. Nato so vsi vstali in odšli od starca, trgovec pa se je vrnil v svoje prenočišče. Naslednje jutro je k njemu prišel mož, ki je z njim stavil, da bo izpil morje. Trgovec mu je rekel: ‘Podaj mi ustje morja, pa ga izpijem.’ Ker tega ni mogel storiti, ga je trgovec premagal. Mož se je odkupil s stotimi dinarji in odšel. Nato je prišel čevljar in zahteval nekaj, s čimer bo zadovoljen. Trgovec mu je rekel: ‘Sultan je premagal svoje sovražnike, pokončal svoje nasprotnike in njegovi otroci so se pomnožili. Ali si zadovoljen ali ne?’ Odgovoril mu je: ‘Da, zadovoljen sem.’ Trgovec je vzel čevelj, ne da bi plačal, in odšel. Nato je prišel enooki in zahteval odškodnino za svoje oko. Trgovec mu je rekel: ‘Iztakni si oko, jaz pa si iztaknem svoje, nato pa ju stehtajva. Če bosta tehtali enako, govoriš resnico in dobiš odškodnino za oko.’ Enooki mu je rekel: ‘Daj mi malo časa.’ Nato se je s trgovcem poravnal za sto dinarjev in odšel. Nazadnje je prišel kupec sandalovine in mu rekel: ‘Vzemi plačilo za svoj sandalov les.’ Trgovec ga je vprašal: ‘Kaj mi boš dal?’ Mož je odgovoril: ‘Dogovorila sva se, da dobiš za mernik sandalovine mernik nečesa drugega. Če želiš, vzemi poln mernik zlata ali srebra.’ Trgovec mu je rekel: ‘Vzel bom samo poln mernik bolh, polovico samcev in polovico samic.’ Kupec je rekel: ‘Tega ti nikakor ne morem priskrbeti.’ Tako ga je trgovec premagal in kupec se je odkupil s stotimi dinarji, potem ko mu je vrnil sandalovino. Trgovec je sandalov les prodal po ceni, ki jo je sam določil, prejel plačilo in iz tistega mesta odpotoval v svojo deželo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 605. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec, potem ko je prodal sandalovino in prejel plačilo zanjo, iz tistega mesta odpotoval v svoje mesto. Nato je kraljevi sin nadaljeval: ‘Kar pa zadeva triletnega dečka: živel je razuzdan mož, ki je bil silno vdan ženskam. Slišal je za nadvse lepo žensko, ki je živela v drugem mestu, zato se je odpravil tja. S seboj je vzel darilo in ji napisal pismo, v katerem ji je opisal, kako hudo trpi od hrepenenja in ljubezni ter kako ga je ljubezen do nje gnala, da je zapustil svoj kraj in prišel k njej. Dovolila mu je, da jo obišče. Ko je prispel v njeno hišo in stopil k njej, je vstala ter ga sprejela z vso častjo in spoštovanjem. Poljubila mu je roke in mu postregla z najizvrstnejšimi jedmi in pijačami. Imela je majhnega sina, starega tri leta. Pustila ga je samega in se posvetila kuhanju. Mož ji je rekel: Pojdiva leč. Odgovorila mu je: Moj sin sedi tu in naju gleda. Mož je rekel: Saj je še majhen otrok, ničesar ne razume in še govoriti ne zna. Rekla mu je: Ko bi vedel, koliko razume, ne bi tako govoril. Ko je otrok ugotovil, da je riž kuhan, je začel glasno jokati. Mati ga je vprašala: Zakaj jokaš, moj sin? Odgovoril ji je: Naloži mi riža in mu dodaj prečiščenega masla. Naložila mu je riž in ga zabelila z maslom, otrok pa je jedel. Nato je spet zajokal in mati ga je vprašala: Zakaj jokaš, moj sin? Odgovoril ji je: Mati, potresi mi ga še s sladkorjem. Mož, ki se je že jezil nanj, mu je rekel: Ti si res nesrečen otrok! Deček mu je odgovoril: Pri Bogu, nesrečen si samo ti, ki si se utrujal in potoval iz mesta v mesto, da bi nečistoval. Jaz pa sem jokal, ker sem imel nekaj v očesu, in sem to spravil ven s solzami. Potem sem jedel riž z maslom in sladkorjem in zdaj sem sit. Kdo od naju je torej nesrečen? Ko je mož slišal besede tega malega otroka, ga je postalo sram. Poduk mu je segel do srca in še tisti hip se je poboljšal. Ženske se ni niti dotaknil, temveč se je vrnil v svojo deželo in se do smrti kesal.

Nato je kraljevi sin rekel: Kar pa zadeva petletnega dečka: slišal sem, o kralj, da so štirje trgovci skupaj zbrali tisoč dinarjev. Denar so pomešali in spravili v eno mošnjo ter se z njim odpravili kupovat blago. Na poti so naleteli na lep vrt. Vstopili so vanj in mošnjo pustili pri njegovi čuvajki. Nato so se razgledovali po vrtu, jedli, pili in se veselili. Eden izmed njih je rekel: S seboj imam dišavo. Umijmo si lase v tej tekoči vodi in se odišavimo. Drugi je rekel: Potrebujemo glavnik. Tretji pa: Vprašajmo čuvajko, morda ga ima. Eden izmed njih je vstal, šel k čuvajki in ji rekel: Daj mi mošnjo. Odgovorila mu je: Šele ko pridete vsi ali ko mi tvoji tovariši naročijo, naj ti jo dam. Njegovi tovariši so bili na kraju, od koder jih je čuvajka lahko videla in slišala. Mož jim je zaklical: Ničesar mi noče dati! Rekli so ji: Daj mu! Ko je slišala njihove besede, mu je izročila mošnjo. Mož jo je vzel in pobegnil. Ker ga dolgo ni bilo nazaj, so prišli k čuvajki in jo vprašali: Zakaj mu nisi dala glavnika? Odgovorila jim je: Prosil me je samo za mošnjo, pa še te mu nisem dala, dokler mi niste vi dovolili. Nato je odšel svojo pot. Ko so trgovci slišali njene besede, so se začeli udarjati po obrazu, jo zgrabili in rekli: Dovolili smo ti samo, da mu daš glavnik! Odgovorila jim je: Glavnika mi sploh ni omenil. Zgrabili so jo in jo odpeljali pred sodnika. Ko so stopili predenj, so mu povedali zgodbo. Sodnik je čuvajki naložil, naj povrne denar iz mošnje, in jo prepustil ljudem, ki so od nje terjali povračilo.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 606. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je čuvajka, potem ko ji je sodnik naložil, naj povrne denar iz mošnje, in jo prepustil ljudem, ki so od nje terjali povračilo, odšla vsa zbegana in ni vedela, kam naj se obrne. Srečal jo je petleten deček. Ko je videl, kako je zmedena, jo je vprašal: ‘Kaj ti je, mati?’ Ni mu odgovorila, saj ga zaradi njegove mladosti ni jemala resno. Toda deček ji je vprašanje ponovil enkrat, dvakrat in še tretjič. Tedaj mu je rekla: ‘Nekaj mož je prišlo na moj vrt in mi pustilo mošnjo s tisoč dinarji. Postavili so pogoj, da je ne smem izročiti nikomur, razen če so vsi navzoči. Nato so se šli razgledovat in sprehajat po vrtu. Eden izmed njih se je vrnil in mi rekel: Daj mi mošnjo. Odgovorila sem mu: Šele ko pridejo tvoji tovariši. Rekel mi je: Dovolili so mi, da jo vzamem. Nisem mu je hotela dati, zato je zaklical tovarišem: Ničesar mi noče dati! Rekli so mi: Daj mu! Bili so blizu mene, zato sem mu izročila mošnjo, on pa jo je vzel in odšel svojo pot. Njegovim tovarišem se je zdelo, da se predolgo mudi, zato so prišli k meni in vprašali: Zakaj mu nisi dala glavnika? Odgovorila sem jim: Glavnika mi ni omenil, prosil me je samo za mošnjo. Zgrabili so me in odpeljali pred sodnika, ta pa mi je naložil, naj povrnem denar iz mošnje.’ Deček ji je rekel: ‘Daj mi dirhem, da si kupim sladkarijo, pa ti povem nekaj, kar te bo rešilo.’ Čuvajka mu je dala dirhem in ga vprašala: ‘Kaj mi imaš povedati?’ Deček ji je rekel: ‘Vrni se k sodniku in mu reci: Dogovorili smo se, da jim mošnjo izročim samo tedaj, ko so navzoči vsi štirje.’ Čuvajka se je vrnila k sodniku in mu povedala, kar ji je naročil deček. Sodnik je trgovce vprašal: ‘Ali ste se res tako dogovorili z njo?’ Odgovorili so: ‘Da.’ Tedaj jim je sodnik rekel: ‘Pripeljite mi svojega tovariša in vzemite mošnjo.’ Tako je bila čuvajka rešena, nobena škoda je ni doletela in odšla je svojo pot.

Ko je kralj slišal sinove besede, so vezirji in vsi drugi, ki so bili navzoči na zboru, rekli: ‘Naš gospod kralj, tvoj sin je najbistrejši človek svojega časa.’ Molili so zanj in za kralja. Kralj je sina stisnil k prsim, ga poljubil med oči in ga vprašal, kaj se je zgodilo med njim in sužnjo. Kraljevi sin je pri vsemogočnem Bogu in njegovem plemenitem preroku prisegel, da ga je ona skušala zapeljati. Kralj mu je verjel in rekel: ‘Prepuščam ti sodbo nad njo. Če hočeš, jo ubij ali pa stori z njo, kar želiš.’ Sin je očetu odgovoril: ‘Izženi jo iz mesta.’ Kraljevi sin je ostal pri očetu in živel z njim v največjem blagostanju in sreči, dokler ju ni obiskal tisti, ki uničuje užitke in ločuje zbrane družbe. In to je konec pripovedi o kralju, njegovem sinu, sužnji in sedmih vezirjih, kakor je prišla do nas.«