Prevod

Živel je pravi študent, stanoval je v podstrešni sobici in ni imel ničesar; živel je tudi pravi trgovec z živili, stanoval je v pritličju in imel v lasti vso hišo. In škrat se je držal njega, saj je pri njem vsak božični večer dobil skledo kaše z veliko kepo masla! To si je trgovec lahko privoščil; škrat je ostajal v prodajalni in se tam marsičesa naučil.

Nekega večera je študent prišel skozi zadnja vrata, da bi si kupil svečo in sir; nikogar ni imel, ki bi ga lahko poslal, zato je prišel sam. Dobil je, kar je želel, plačal, trgovec in njegova žena pa sta mu pokimala za »dober večer«. In ta žena je znala še kaj več kot kimati, dar govora je imela! Študent je pokimal nazaj, potem pa obstal sredi branja lista papirja, v katerega je bil zavit sir. Bil je list, iztrgan iz stare knjige, ki je ne bi smeli trgati, stare knjige, polne poezije.

»Še več je je tamle!« je rekel trgovec. »Neki starki sem dal zanjo nekaj kavnih zrn; če mi daste osem skilingov, dobite še preostanek!«

»Hvala,« je rekel študent, »dajte mi jo namesto sira! Kruh z maslom lahko jem tudi brez njega! Greh bi bil, če bi vso to knjigo raztrgali na koščke. Vi ste izvrsten človek, praktičen človek, toda na poezijo se ne spoznate nič bolj kot tale čeber!«

To je bilo nevljudno, zlasti do čebra, toda trgovec se je zasmejal in študent tudi, saj je bilo rečeno nekako v šali. Škrat pa je bil ogorčen, da si kdo drzne kaj takega reči trgovcu, ki je hišni gospodar in prodaja najboljše maslo.

Ko se je znočilo, ko je bila prodajalna zaprta in so vsi razen študenta že legli, je škrat stopil k trgovčevi ženi in ji vzel jezik; med spanjem ga tako ali tako ni uporabljala. In kateremu koli predmetu v prostoru ga je pritaknil, je ta dobil dar govora in je lahko izražal svoje misli in občutke prav tako dobro kot ona. Vendar ga je lahko dobil le eden naenkrat, kar je bila prava sreča, sicer bi vsi govorili drug čez drugega.

Škrat je pritaknil jezik čebru, v katerem so ležali stari časopisi. »Ali je res,« ga je vprašal, »da ne veste, kaj je poezija?« »Seveda vem,« je rekel čeber. »To je tisto, kar je natisnjeno na spodnjem delu časopisnih strani in se izrezuje! Mislim, da je imam v sebi več kakor študent, pa sem v primerjavi s trgovcem le ubog čeber!«

Potem je škrat pritaknil jezik kavnemu mlinčku; joj, kako je ta zabrnel! Pa sodčku z maslom in predalu za denar; vsi so bili istega mnenja kot čeber, in kar misli večina, je treba spoštovati.

»Zdaj jih bo pa študent slišal!« In škrat se je čisto tiho povzpel po kuhinjskem stopnišču do podstrešne sobice, kjer je stanoval študent. V njej je gorela luč in škrat je pogledal skozi ključavnico ter videl, da študent bere razcapano knjigo iz prodajalne. Toda kako svetlo je bilo v sobi! Iz knjige je žarel jasen žarek, ki se je spreminjal v deblo, v mogočno drevo, ki se je dvigalo visoko in razprostiralo veje daleč nad študentom. Vsak list je bil tako svež in vsak cvet je bil prelepa dekliška glavica, nekatere z očmi, tako temnimi in žarečimi, druge s tako modrimi in čudovito jasnimi. Vsak sadež je bil sijoča zvezda, in vse je prepevalo in zvenelo tako čudovito lepo!

Ne, take krasote si mali škrat še nikoli ni niti predstavljal, kaj šele videl in občutil. Stal je na prstih ter gledal in gledal, dokler luč v sobi ni ugasnila; študent je najbrž upihnil svetilko in legel, toda mali škrat je še kar stal tam, saj je pesem še vedno zvenela tako mehko in lepo, nežna uspavanka za študenta, ki se je odpravljal k počitku.

»Tu je neprimerljivo lepo!« je rekel mali škrat. »Tega nisem pričakoval! Mislim, da bom ostal pri študentu!« In je premišljeval, trezno premišljeval, potem pa vzdihnil: »Študent nima kaše!« In je šel, da, spet je šel dol k trgovcu. Še dobro, da je prišel, kajti čeber je skoraj do kraja izrabil ženin jezik, ko je z enega konca povedal vse, kar je bilo v njem, in se je ravno nameraval obrniti, da bi isto ponovil še z drugega konca, ko je škrat prišel, vzel jezik in ga vrnil ženi. Toda odtlej je vsa prodajalna, od predala za denar do trsk za kurjavo, mislila tako kot čeber; tako so ga cenili in mu pripisovali tolikšno modrost, da so pozneje, ko je trgovec zvečer iz svojega časopisa bral »Umetnostne in gledališke ocene«, verjeli, da vse to prihaja od čebra.

Mali škrat pa ni več mirno sedel in poslušal vse tiste modrosti in učenosti tam spodaj. Ne, brž ko je iz podstrešne sobice posijala luč, je bilo, kakor da so njeni žarki močne sidrne vrvi, ki ga vlečejo navzgor. Moral je oditi in pogledati skozi ključavnico, in tam ga je obdajala veličina, kakršno občutimo ob razburkanem morju, kadar se Bog v viharju sprehaja po njem. Planil je v jok in še sam ni vedel, zakaj joka, toda v tem joku je bilo nekaj tako blaženega! Kako neprimerljivo lepo bi moralo biti sedeti s študentom pod tistim drevesom, vendar to ni bilo mogoče; zadovoljen je bil že s ključavnico. Še vedno je stal na hladnem hodniku, ko je skozi podstrešno lino zapihal jesenski veter, in bilo je mrzlo, tako mrzlo, toda mali škrat je to občutil šele, ko je luč v podstrešni sobici ugasnila in so toni zamrli v vetru. Brr! Tedaj ga je zazeblo in spet se je splazil dol v svoj topli kotiček; tam je bilo udobno in prijetno! In ko je prišla božična kaša z veliko kepo masla, da, tedaj je bil trgovec pravi mojster!

Sredi noči pa je škrata prebudilo strašno ropotanje po okenskih polknih; ljudje zunaj so razbijali po njih, nočni čuvaj je piskal, izbruhnil je velik požar; vsa ulica je žarela v soju plamenov. Ali gori v tej hiši ali pri sosedu? Kje? Kakšna groza! Trgovčeva žena je bila tako zmedena, da je snela zlate uhane in jih spravila v žep, da bi rešila vsaj nekaj; trgovec je stekel po svoje obveznice, služkinja pa po svileno mantiljo, ki si jo je bila lahko privoščila. Vsak je hotel rešiti tisto, kar mu je bilo najdragocenejše, in mali škrat prav tako. V nekaj skokih je bil po stopnicah pri študentu, ki je povsem mirno stal ob odprtem oknu in gledal požar na dvorišču nasprotne hiše. Mali škrat je z mize pograbil čudovito knjigo, jo vtaknil v svojo rdečo čepico in jo držal z obema rokama; najdragocenejši zaklad v hiši je bil rešen! Nato je švignil proč, na streho in prav na dimnik. Tam je sedel, osvetljen od goreče hiše nasproti, in z obema rokama držal rdečo čepico, v kateri je bil zaklad. Zdaj je vedel, kam ga vleče srce in komu v resnici pripada. Toda ko so ogenj pogasili in se je pomiril, je rekel: »Razdelil se bom med oba! Trgovca ne morem povsem zapustiti zaradi kaše!«

In to je bilo čisto človeško! Tudi mi drugi hodimo k trgovcu — zaradi kaše.