Prevod

Nekoč je živela revna žena, ki je rodila sinčka. Ker je prišel na svet v porodni srajčki, so mu prerokovali, da bo v štirinajstem letu vzel kraljevo hčer za ženo.

Primerilo se je, da je kralj kmalu zatem prišel v vas. Nihče ni vedel, da je kralj, in ko je ljudi vprašal, kaj je novega, so mu odgovorili: »Te dni se je rodil otrok v porodni srajčki. Česarkoli se tak človek loti, se mu srečno izteče. Tudi prerokovali so mu, da bo v štirinajstem letu vzel kraljevo hčer za ženo.«

Kralj, ki je imel hudobno srce in ga je prerokba razjezila, je šel k staršem, se delal nadvse prijaznega in rekel: »Vi, ubogi ljudje, prepustite mi svojega otroka, jaz bom skrbel zanj.« Sprva so se branili, ko pa jim je neznanec ponudil veliko zlata, so pomislili: »To je otrok sreče, gotovo se bo vse obrnilo v njegov prid.« Nazadnje so privolili in mu dali otroka.

Kralj ga je položil v škatlo in jezdil naprej, dokler ni prišel do globoke vode. Vanjo je vrgel škatlo in si mislil: »Tako sem svojo hčer rešil nepričakovanega snubca.«

Škatla pa se ni potopila, temveč je plavala kakor ladjica in vanjo ni prodrla niti kapljica vode. Tako je priplavala do mlina, ki je stal dve milji od kraljeve prestolnice, in obtičala ob njegovem jezu. Mlinarski pomočnik, ki je po sreči stal tam in jo opazil, jo je s kavljem potegnil k sebi. Mislil je, da bo v njej našel velik zaklad, ko pa jo je odprl, je v njej ležal lep deček, živ in zdrav. Odnesel ga je mlinarju in njegovi ženi. Ker nista imela otrok, sta se ga razveselila in rekla: »Bog nama ga je poslal.« Za najdenčka sta lepo skrbela in zrasel je v krepostnega fanta.

Primerilo se je, da se je kralj nekoč med nevihto zatekel v mlin in vprašal mlinarja in njegovo ženo, ali je veliki fant njun sin. »Ne,« sta odgovorila, »najdenček je. Pred štirinajstimi leti je v škatli priplaval do jezu in mlinarski pomočnik ga je potegnil iz vode.« Tedaj je kralj spoznal, da to ni nihče drug kot otrok sreče, ki ga je vrgel v vodo, in rekel: »Dobri ljudje, ali bi lahko fant odnesel pismo kraljici? Za plačilo mu bom dal dva zlatnika.« — »Kakor ukaže gospod kralj,« sta odgovorila in fantu naročila, naj se pripravi. Kralj je nato napisal kraljici pismo, v katerem je stalo: »Brž ko deček prispe s tem pismom, ga je treba usmrtiti in pokopati. Vse to mora biti opravljeno, preden se vrnem.«

Deček se je s pismom odpravil na pot, vendar je zašel in zvečer prišel v velik gozd. V temi je zagledal drobno lučko, se napotil proti njej in prišel do hišice. Ko je vstopil, je ob ognju povsem sama sedela stara žena. Ob pogledu nanj se je prestrašila in vprašala: »Od kod prihajaš in kam si namenjen?« — »Prihajam iz mlina,« je odgovoril, »in grem h kraljici, ki ji moram odnesti pismo. Ker pa sem v gozdu zašel, bi rad tukaj prenočil.« — »Ubogi fant,« je rekla žena, »zašel si v razbojniško hišo. Ko se razbojniki vrnejo domov, te bodo ubili.« — »Naj pride, kdor hoče,« je rekel fant, »nič me ni strah. Toda tako sem utrujen, da ne morem več naprej.« Iztegnil se je na klop in zaspal.

Kmalu zatem so prišli razbojniki in jezno vprašali, kakšen tuj deček leži tam. »Ah,« je rekla starka, »nedolžen otrok je. V gozdu se je izgubil in iz usmiljenja sem ga vzela pod streho. Kraljici mora odnesti pismo.« Razbojniki so odprli pismo in ga prebrali. V njem je pisalo, da morajo dečka usmrtiti takoj, ko prispe. Tedaj se je celo trdosrčnim razbojnikom zasmilil. Njihov poglavar je pismo raztrgal in napisal drugo, v katerem je stalo, da morajo dečka takoj po prihodu poročiti s kraljevo hčerjo. Pustili so ga mirno spati na klopi do naslednjega jutra, in ko se je zbudil, so mu dali pismo ter mu pokazali pravo pot.

Ko je kraljica prejela in prebrala pismo, je storila, kakor je pisalo v njem. Ukazala je pripraviti razkošno poročno slavje in kraljeva hči se je poročila z otrokom sreče. Ker je bil mladenič lep in prijazen, je z njim živela srečno in zadovoljno.

Čez nekaj časa se je kralj vrnil v svoj grad in videl, da se je prerokba izpolnila in da se je otrok sreče poročil z njegovo hčerjo. »Kako se je to zgodilo?« je vprašal. »V pismu sem izdal povsem drugačen ukaz.« Kraljica mu je izročila pismo in rekla, naj sam pogleda, kaj piše v njem. Kralj ga je prebral in takoj spoznal, da ga je nekdo zamenjal z drugim. Mladeniča je vprašal, kaj se je zgodilo s pismom, ki mu ga je zaupal, in zakaj je namesto njega prinesel drugo. »Nič ne vem o tem,« je odgovoril. »Gotovo mi ga je nekdo zamenjal ponoči, ko sem spal v gozdu.«

Kralj je ves besen rekel: »Tako zlahka pa ne bo šlo! Kdor hoče imeti mojo hčer, mi mora iz pekla prinesti tri zlate lase s hudičeve glave. Če mi prineseš, kar zahtevam, smeš obdržati mojo hčer.« S tem se ga je kralj nadejal za vselej znebiti. Otrok sreče pa je odgovoril: »Prav rad bom prinesel zlate lase, hudiča se ne bojim.«

Nato se je poslovil in se odpravil na pot. Pot ga je pripeljala do velikega mesta, kjer ga je stražar pri vratih vprašal, kakšne obrti je vešč in kaj zna. »Vse vem,« je odgovoril otrok sreče. »Potem nam lahko narediš uslugo,« je rekel stražar, »in nam poveš, zakaj je naš vodnjak na trgu, iz katerega je nekoč teklo vino, presahnil in zdaj ne daje niti vode več.« — »To boste izvedeli,« je odgovoril. »Le počakajte, da se vrnem.« Šel je naprej in prišel pred drugo mesto. Tudi tam ga je stražar pri vratih vprašal, kakšne obrti je vešč in kaj zna. »Vse vem,« je odgovoril. »Potem nam lahko narediš uslugo in nam poveš, zakaj drevo v našem mestu, ki je nekoč rodilo zlata jabolka, zdaj ne požene niti listja več.« — »To boste izvedeli,« je odgovoril. »Le počakajte, da se vrnem.« Šel je naprej in prišel do velike reke, ki jo je moral prečkati. Brodnik ga je vprašal, kakšne obrti je vešč in kaj zna. »Vse vem,« je odgovoril. »Potem mi lahko narediš uslugo,« je rekel brodnik, »in mi poveš, zakaj moram kar naprej voziti sem in tja in me nihče ne zamenja.« — »To boš izvedel,« je odgovoril. »Le počakaj, da se vrnem.«

Ko je prišel čez reko, je našel vhod v pekel. V njem je bilo vse črno in sajasto. Hudiča ni bilo doma, njegova babica pa je sedela v širokem naslanjaču. »Kaj hočeš?« ga je vprašala, vendar sploh ni bila videti tako hudobna. »Rad bi tri zlate lase s hudičeve glave,« je odgovoril, »sicer ne smem obdržati svoje žene.« — »To pa ni majhna želja,« je rekla. »Če hudič pride domov in te najde, bo po tebi. Toda smiliš se mi, pa bom videla, ali ti lahko pomagam.« Spremenila ga je v mravljo in rekla: »Zlezi v gube mojega krila, tam boš na varnem.« — »Prav,« je odgovoril, »to je že dobro, vendar bi rad izvedel še tri reči: zakaj je vodnjak, iz katerega je nekoč teklo vino, presahnil in zdaj ne daje niti vode več; zakaj drevo, ki je nekoč rodilo zlata jabolka, ne požene več niti listja; in zakaj mora neki brodnik kar naprej voziti sem in tja in ga nihče ne zamenja.« — »To so težka vprašanja,« je odgovorila, »vendar bodi čisto tiho in miren ter dobro poslušaj, kaj bo hudič govoril, ko mu bom izpulila tri zlate lase.«

Ko se je zvečerilo, je hudič prišel domov. Komaj je vstopil, je že začutil, da nekaj ni prav. »Voham, voham človeško meso,« je rekel. »Tukaj nekaj ni v redu.« Nato je pogledal v vse kote in iskal, vendar ni ničesar našel. Babica ga je oštela: »Pravkar sem pometla in vse pospravila, zdaj pa mi spet delaš nered. Vedno ti diši po človeškem mesu! Sedi in pojej večerjo.« Ko se je najedel in napil, se je umiril, položil babici glavo v naročje in ji rekel, naj mu malo pobira uši. Ni trajalo dolgo, pa je zadremal, sopel in smrčal. Tedaj je starka prijela zlat las, ga izpulila in položila poleg sebe. »Av!« je zavpil hudič. »Kaj pa počneš?«

»Hude sanje sem imela,« je odgovorila babica, »pa sem te zgrabila za lase.« — »Kaj se ti je pa sanjalo?« je vprašal hudič. »Sanjalo se mi je, da je vodnjak na trgu, iz katerega je nekoč teklo vino, presahnil in da iz njega ni hotela priteči niti voda več. Kaj neki je krivo za to?« — »He, ko bi le vedeli!« je odgovoril hudič. »Pod kamnom v vodnjaku sedi krastača. Če jo ubijejo, bo vino spet teklo.«

Babica mu je spet pobirala uši, dokler ni zaspal in smrčal tako, da so se okna tresla. Tedaj mu je izpulila drugi las. »Au! Kaj delaš?« je jezno zavpil hudič. »Ne zameri,« je odgovorila, »v sanjah sem to storila.« — »Kaj se ti je spet sanjalo?« je vprašal. »Sanjalo se mi je, da je v nekem kraljestvu sadno drevo, ki je nekoč rodilo zlata jabolka, zdaj pa noče pognati niti listja več. Kaj neki je vzrok za to?«

»He, ko bi le vedeli!« je odgovoril hudič. »Pri korenini ga gloda miš. Če jo ubijejo, bo spet rodilo zlata jabolka, če pa ga bo glodala še naprej, se bo drevo povsem posušilo. Toda pusti me pri miru s svojimi sanjami! Če me še enkrat zmotiš med spanjem, boš dobila zaušnico.« Babica ga je pomirila s prijaznimi besedami in mu spet pobirala uši, dokler ni zaspal in zasmrčal. Tedaj je prijela tretji zlati las in mu ga izpulila. Hudič je planil pokonci, zavpil in se hotel znesti nad njo, toda spet ga je pomirila in rekla: »Kdo pa je kriv za grde sanje!«

»Kaj se ti je pa sanjalo?« je vprašal, saj ga je vendarle zanimalo. »Sanjalo se mi je o brodniku, ki je tožil, da mora kar naprej voziti sem in tja in da ga nihče ne zamenja. Kaj neki je krivo za to?« — »He, ta tepec!« je odgovoril hudič. »Ko pride kdo, ki bi rad čez reko, mu mora dati drog v roke. Potem bo moral drugi voziti čez reko, sam pa bo prost.« Ko mu je babica izpulila tri zlate lase in dobila odgovore na vsa tri vprašanja, je starega zmaja pustila pri miru in spal je do svita. Ko je hudič spet odšel, je starka vzela mravljo iz gube svojega krila in otroku sreče vrnila človeško podobo.

»Tu imaš tri zlate lase,« je rekla. »Kar je hudič povedal o tvojih treh vprašanjih, si menda slišal.« — »Da,« je odgovoril, »slišal sem in si bom dobro zapomnil.« — »Potem ti je pomagano,« je rekla, »in zdaj lahko greš svojo pot.« Zahvalil se je starki, ker mu je pomagala iz stiske, zapustil pekel in se veselil, da se mu je vse tako srečno izšlo. Ko je prišel do brodnika, je ta hotel slišati obljubljeni odgovor. »Najprej me prepelji čez,« je rekel otrok sreče, »potem ti povem, kako se lahko rešiš.« Ko je stopil na drugi breg, mu je povedal hudičev nasvet: »Ko spet pride kdo, ki bi rad čez reko, mu samo daj drog v roke.«

Šel je naprej in prišel do mesta, kjer je stalo nerodovitno drevo in kjer je tudi stražar hotel slišati odgovor. Povedal mu je, kar je slišal od hudiča: »Ubijte miš, ki gloda njegovo korenino, pa bo spet rodilo zlata jabolka.« Stražar se mu je zahvalil in mu za plačilo dal dva osla, otovorjena z zlatom, ki sta morala iti za njim. Nazadnje je prišel do mesta, kjer je vodnjak presahnil. Stražarju je povedal, kar je rekel hudič: »Pod kamnom v vodnjaku sedi krastača. Poiskati jo morate in ubiti, pa bo vodnjak spet dajal obilo vina.« Stražar se mu je zahvalil in mu prav tako dal dva osla, otovorjena z zlatom.

Nazadnje je otrok sreče prišel domov k svoji ženi. Srčno se je razveselila, ko ga je spet zagledala in slišala, kako srečno se mu je vse izšlo. Kralju je prinesel, kar je zahteval, tri zlate lase s hudičeve glave. Ko je kralj videl štiri osle, otovorjene z zlatom, se je silno razveselil in rekel: »Zdaj so vsi pogoji izpolnjeni in smeš obdržati mojo hčer. Toda, dragi zet, povej mi, od kod toliko zlata? To so vendar neznanski zakladi!« — »Prepeljal sem se čez reko,« je odgovoril, »in tam sem ga nabral. Na bregu leži namesto peska.« — »Ali si ga lahko tudi jaz naberem?« je vprašal kralj, ves pohlepen. »Kolikor hočete,« je odgovoril. »Na reki je brodnik. Naj vas prepelje čez, pa boste na drugem bregu lahko napolnili svoje vreče.«

Pohlepni kralj se je nemudoma odpravil na pot. Ko je prišel do reke, je pomahal brodniku, naj ga prepelje čez. Brodnik je prišel in mu velel vstopiti. Ko sta prispela do nasprotnega brega, mu je dal drog v roke in skočil na suho. Kralj pa je moral odtlej za kazen za svoje grehe voziti čez reko. »Ali še vedno vozi?« — »Kaj pa drugega? Saj mu menda nihče ni vzel droga iz rok.«