Prevod

Po stari samostanski navadi redovnice Presvete Krvi pripravijo in okrasijo na glavnem oltarju prizor skrivnosti jaslic in betlehemske votline ter ga ob uri polnočnice izpostavijo v češčenje vernikom; v njem je mogoče občudovati podobo Božjega Deteta, čudovito delo neznanega kiparja.

Dete redovnic je bolj podobno živemu bitju kakor negibni leseni podobi. Očarljivo goli trup ima mehke, a čvrste obline živega mesa. Zalite blazinice na vratu, nogah in rokah; rožnate jamice v licih, komolcih in kolenih; angelska navihanost v izrazu oči in nedolžnem smehu; presenetljivo naravna drža, kakor da izteguje ročice k materinim prsim ... Takšno je Dete, in zato redovnice vsakokrat, ko ga oblačijo in povijajo, vsakokrat, ko ga položijo na slamo in dišeče seno skromne zibelke, ganjene in očarane vzklikajo: »O moj božji Gospod! Saj je vendar pravi otročiček!«

Pri dolžnosti in časti, da strežejo Jezuščku, se redovnice menjavajo po strogem vrstnem redu — in tisto leto je sreča doletela sestro Marío, redovnico z opravljenimi zaobljubami, najmlajšo in najlepšo med vsemi. Sestra María ni zapustila sveta, kakor ga zapuščajo nekatere druge redovnice, zaradi preprečene ali nesrečne ljubezni, trpljenja, razočaranj ali pomanjkanja, temveč v cvetu svojih dvajsetih pomladi, z dušo, prav tako deviško kakor telo, in s telesom, prav tako lepim kakor prihodnost, ki jo je nedvomno čakala ob ljubečih in premožnih starših, v svetu, kjer ji je vse laskalo in se ji smehljalo. Čez njeno vedro čelo ni šinil niti oblaček; njenih senc se ni dotaknil niti dih moškega in njeno srce je utripalo samo za Boga. Njena mistična poklicanost je bila tako trdna, da je vzdržala odločno in silovito nasprotovanje družine, ki se ni mogla sprijazniti s tem, da bi se tolikšna lepota in mladost pokopali za samostanskimi zidovi. Toda sestra María je ob sprejemu redovniške tančice pokazala tolikšno radost, da sta ji nazadnje zavidala celo starša, prepričana, da je priplula v pristan miru.

Sestro Marío je preplavilo nepopisno veselje, ko so ji zaupali prijetno opravilo, naj obleče Dete in ga položi v jasli. Igrati se s to sveto punčko so bile sanje mlade redovnice vseh pet let, odkar je opravila zaobljube. »Ko bom jaz na vrsti za Dete, boste že videli, kako ljubko ga bom uredila!« je pogosto govorila. Zdaj je napočil tisti trenutek: Dete je za nekaj ur pripadalo njej in roke so se ji že tresle od vznemirjenja ob misli, da bo imela pri sebi podobo nebeškega otročiča.

S kolikšno skrbnostjo je sestra María zlikala plenice, ki jih je sama izvezla in okrasila z ažurom! S kolikšno vnemo je na vrtu nabrala poznih vrtnic in svežih temnih vijolic, da bi jih potresla po Detetovi slamnati posteljici! S kolikšnim spoštovanjem se je dotaknila kipa; s kolikšno pobožnostjo ga je slekla, s kolikšno slo je zrla njegove nedolžne obline in s kakšnim nenadnim, iz drobovja privrelim vzgibom se je sklonila, da bi ga poljubila, skoraj ugriznila v lička, ramena, okrogli trebušček!

Nekatere redovnice, med najbolj razgledanimi in dobrohotnimi, so se strinjale, da Jezušček še nikoli ni bil tako ljubek in tako lepo okrašen; stare, nosljajoče, medle in navadam suženjsko vdane pa so godrnjale, da mu manjka obeskov iz biserčkov in sljude ter pisanih trakov. In ko se je sestra María umaknila v svojo celico ter pokleknila k molitvi, preden bi se ulegla na ubogi leseni pograd, kjer je brez udobja, skoraj brez odeje spala angelsko spanje, jo je nenadoma obšla globoka žalost; zazdelo se ji je, da se pred njo odpira črno, silno globoko brezno, in prešinilo jo je neustavljivo hrepenenje po smrti. Ne mislite slabega o sestri Maríi, o dvomljivci. Nikar je ne imejte za lahkomiselno redovnico!

Ni bila posvetna ljubezen s svojo slastno čašo tisto, kar je skušnjavec vrtinčil pred njenimi očmi, polnimi žgočih solza. Verjemite, čistost sestre Maríe je segala tako daleč, da sploh ni vedela, ali se je z odpovedjo ljubezni odrekla tudi sreči. V ljubezni je slutila le grdoto, razočaranja, ponižanja in nizkotnosti, nevredne izbrane in plemenite duše. Tisto, zaradi česar je redovnica v tem trenutku ihtela, je bil materinski nagon, ki se je z neustavljivo močjo prebudil ob pogledu na preljubkega Jezuščka in ob dotiku z njim ...

In proti svoji volji, zaslepljena od zahrbtne skušnjave — samo Prekleti ji je mogel vdihniti tako prepozne in neprimerne misli — je bila sestra María le še korak od tega, da se odreče zaobljubam, redovniškemu pokrivalu in dolžnostim, ki so jo vezale na samostan. Nikoli ne bo k svojim nerodovitnim prsim privila nežne glavice s kodrastimi lasmi; nikoli ne bo poljubila čistega, nebeškega čela; nikoli je ne bodo okrog vratu objele mehke ročice. Edino bitje, ki ji ga je bilo dano držati v naročju in ga obsipati z nežnostmi, je bil lesen otročič, trd in hladen, ki se ni odzival na ljubkovanje in ni pretrgano jecljal besede mama. In sestra María se je v vse globljem obupu tisto usodno uro spominjala doma, ki ga je zapustila, in mislila na to, s kakšno zamaknjeno ljubeznijo bi njen oče ljubil vnučka; jokala je s še bridkejšim jokom, s krvavimi solzami, kakor bi na smrt obsojena izraelska devica objokovala nerodovitnost svojega telesa in večno samoto srca, obsojenega, da nikoli ne okusi najsilnejše in najpopolnejše ženske ljubezni ...

A glejte, ko je bila sestra María že vsa iz sebe in tik pred tem, da se brezbožno upre svoji usodi ter prelomi prisego zvestobe Božjemu Ženinu, se je, kakor pripovedujejo kronike — ne vem, ali boste temu ugovarjali vi, ki vam zenice prekriva krtova mrena, nevera — celica razsvetlila z belo in blago svetlobo in nenadoma je Dete iz jaslic, ne več togo in negibno v svoji nespremenljivi drži, temveč živo, iz mesa, smehljajoče se, grgrajoče in ljubeče, stopilo iz rahlega oblaka ter pohitelo redovnici v naročje.

»Jaz sem, tvoj Jezušček, ki se je nocoj rodil ob dvanajstih,« je, kakor se je zdelo, jecljalo dete in se nežno prilizovalo sestri Maríi. In ko mu je ta ljubkovanje vračala s poljubi, je otročič milo zajokal, redovnica pa je pozabila na lastne solze in nedavno obupanost ter začela poplesavati, da bi ga razvedrila, ga zibati, mu peti in pripovedovati pravljice; nazadnje ga je zavila v svoji postelji, ga pritegnila k toploti lastnega telesa in ga položila na svoje tople prsi, ki so jih polnili živi tokovi življenjske moči in ljubezni. In tam je ubogo dete prebilo noč, dokler ni bela zarja, ki razganja sence in odganja skušnjave, poslala prvih žarkov skozi rešetko in ni zvon poklical redovnic v cerkev; te so ostrmele nad zamaknjenim sijajem, ki je žarel na lepem obrazu sestre Maríe ...

Odtlej sestra María dela čudeže v strogosti, mrtvičenju in pokori. Njena kolena so krvava, spokorni pas ji odira boke, post ji bledi lica, molk ji stiska usta. Toda vsako leto se po polnočnici in skrivnosti jaslic ponovi Detetov obisk v otožni in samotni celici in za nekaj ur sestra María verjame, da je mati.