Prevod

Štirinajst let nepretrganega garanja je lahko Peludo vpisal v svojo službeno knjižico; štirinajst let, ko ni minil dan brez odmerka udarcev in brez lakote. Zlasti lakote! Kakšno mučeništvo!

Iz onemoglosti iztiskati moč za droben, droben drnec, h kateremu ga sili zbadanje čvrstega ostna; prenašati pike obadov in oslovskih muh, ki se, razdražene, podivjane od sonca in prahu, zaganjajo v sveže odrgnine od tovora; trpeti sunke s petami in gledati, kako režejo leskovo ali tamariskovo šibo, ki se bo, žvižgajoča in prožna, ovijala okrog njegove kože in jo marogala; okušati ugriz ostroge in silovito cukanje brzde; dobivati udarce s pestjo po mehkem gobcu in po očeh, po krotkih, velikih očeh, katerih pogled vselej izraža vdanost; upogibati se pod pretežkim bremenom; ves razbolel se vleči naprej in se boriti, da ne bi omahnil na tla, preden se konča pot, trikrat napornejša, kot jo zmorejo oslovske moči — vse to, naj je bilo še tako hudo, se je Peludu zdelo prava malenkost v primerjavi s tem, da je hodil tik ob travniku, zelenem kakor upanje, mehkem in žametnem kakor svilena preproga, pa si ni smel napolniti praznega trebuha, zaobliti vdrtih, izsesanih bokov in črev, votlih kakor orgelska piščal. Tako silno je Peluda prevzemal pogled na slastno, rosno, puhasto travo, na zlate kopice slame in zrelo žito; tolikšen bes ga je navdajal ob žuborenju studenca, kadar sta mu sopenje od dela in lepljivi prah deželne ceste sušila grlo; tako silovita sta bila njegova divja lakota in naval njegove neznanske požrešnosti, da je več kot enkrat on — krotki, vdani, delavni, poslušni — pomislil, da bi ušpičil nekaj zares velikega in odmevnega: zarigal bojni klic ter s kopiti in zobmi planil nad svojega neusmiljenega jezdeca, svojega gonjača, gospodarja, tirana ... Kakšen užitek bi bilo zmetati na tla vreče moke, težke kakor svinec, jih poteptati, raztrgati; naj se moka razsuje po cesti; zariti vanjo gobec, jo razpihati, da bi poletela v snežno belih oblakih! In če je bilo hrepenenje po hrani veliko, ni bilo nič manjše hrepenenje po valjanju. Valjati se! Kako dolgo se že ni, vse od nežnega otroštva, od časov, ko je bil razposajen in nedolžen osliček, Peludo povaljal z vsemi štirimi v zraku in s sivim trebuhom na soncu!

Takšni sunki osvobodilnih misli so švigali skozi potlačeno sužnjevo glavo, a se niso nikoli utrdili; bili so le bežni zamahi kril, ki jih je pri priči potolklo prepričanje o večnem hlapčevanju in o tem, da ga je odredila usoda, fatum, ki vlada oslovskemu življenju. Da; najhuje pri vsem je bilo, da je nesreča iz Peluda naredila fatalista; od Previdnosti ni pričakoval ničesar in niti verjeti si ni upal, da bi mu kdaj zasijal trenutek vsaj zmerne sreče. Naj je storil karkoli, vselej je moralo biti enako ... Lakota in udarci, udarci in lakota ... Pokonci s tovorom; naprej po stezi — in nobenih ugovorov, nobenih praznih sanjarij.

Potrpežljivi Peludo je imel prav, da ni zaupal sreči in je pričakoval še hujših nadlog; njegov gospodar mu ni izkazoval nikakršne naklonjenosti, niti trohice obzirnosti, temveč je z njim ravnal čedalje trše, čim bolj je Peludo izgubljal moč, okretnost in živahnost, ter mu nalagal najtežja in najnižja opravila, najbolj izčrpavajoče tovore in delovne dneve brez slehernega okrepčila, v najstrožjem pomenu besede. Tako je ubogi Peludo v ledeni in deževni noči 24. decembra s stoično potrpežljivostjo prenašal slabo vreme, privezan na železen obroč pred vrati znane krčme Pri Pellejónu, ene izmed mnogih, posejanih ob cesti iz Marinede v Brigos. Drugekrati se je v tem Bakhovem svetišču za Peluda vselej našlo zavetje v hlevu ali ob gnojišču ali vsaj pod nadstreškom blizu senika; toda to je bila noč hrupa in veseljačenja, gostij in vrčev, do vrha nalitih z vinom in žganjem, in ko se je Peludo s slabotnim drncem svojih ostarelih nog približal krčmi, zanj ni bilo več ne prostora ne strehe. Z dvema brcama ga je gospodar pritisnil ob zid, ga privezal na obroč in tam je osel obstal; edina streha nad njim je bila uta iz trte brez listja, z vej katere so curljali curki deževnice in mu pod kopiti delali lužo.

Skozi okenska stekla je Peludo gledal razsvetljeno, veselo krčemsko sobo, polno mož, ki so igrali karte, se prepirali, pospravljali enolončnice s polenovko ter praznili kozarce trsnega žganja in rdečega vina. Medtem ko so razumna bitja tako praznovala božič, osel, premražen in do kosti premočen, izčrpan od utrujenosti in oslabel od pomanjkanja, ni imel moči niti za proseče, boleče riganje, s katerim bi prosil hrane in toplote. Meglica mu je zastrla oči; noge so se mu zašibile. Že je bil na tem, da omahne v tekoče blato, ko je opazil blago svetlobo, povsem drugačno od tiste, ki so jo razlivale smrdljive krčemske leščerbe, in ob sebi na svoje veliko začudenje zagledal drugega oslička: srebrnega osla z bleščečo dlako, živahnega, prisrčnega. Kako prijetna družba! »I—a!« je milo zapiskal ostareli, trpinčeni osel. Prišlek je začel z zobmi gristi vrv, s katero je bil Peludo privezan, in ga kmalu osvobodil. Srebrni osliček je odšel, za njim pa, ne da bi še kaj poizvedoval, Peludo, že vesel in krepak. Bolj ko sta napredovala, bolj je noč postajala prosojna, zvezdnata, topla; pot pa lahka, suha, ravna, lepa. Na desni in levi so travniki, kakor odeti v žamet živo zelene barve ter posuti z vijolicami in zlaticami, vabili Peluda, naj si nasiti tek; kristalni potočki so mu ponujali, s čim naj pogasi žejo. In Peludo je brez skrbi, svoboden, planil na pašo in se prepustil sočni travi; že od daleč se je slišalo mletje, ki so ga med žvečenjem povzročali njegovi stari zobje. Pil je pri izvirih, kolikor ga je bila volja; basal se je z deteljo in mehko travo, in medtem ko je goltal, se mu je trebuh zaobljal kakor balon, ki ga napihujejo, dokler niso nenadoma popokali pasovi, ki so držali tovorno sedlo, in ostal je gol, srečen kakor kralj. Zdaj se Peludo res ni več čutil fatalista! Tako srečna dogodivščina ga je spreobrnila v največjega častilca Previdnosti v vsem vesolju. V daljavi se je začelo svitati zlato, nasmejano jutro; vijolice na travniku so dišale nebeško; vse je vabilo k slastnemu valjanju, in hop! Peludo se je vrgel na tla ter zaplaval po tistem morju zelenja, se prepojeval s cvetnimi vonjavami in si v kožuh nabiral kamilične lističe. Osel se je čutil zmagovalca, obdanega s sijem slave. In tam nekje v zraku, daleč, visoko, so skrivnostni glasovi ponavljali preroške besede: »Otrok se nam je rodil in ime mu je Emanuel ...« Srebrni osel, Peludov rešitelj, ga je gledal sočutno in prijateljsko ter mu dobrohotno rigal: »I—a! Me ne poznaš? Jaz sem tisti, ki je s svojo sapo grel Jezusa v hlevu ... in tisti, ki je odnesel Marijo iz Nazareta v Egipt ...«

Ko je Peludov gospodar ob zori stopil iz krčme, še ves omamljen od pijače, je pred vrati zagledal svojo jezdno žival ležati v luži, s steklenimi očmi in otrplimi nogami. — Vrv se je strgala, — je pripomnil krčmar. — Nikar ga ne brcajte, — je dodal, — nič ne pomaga; uhelj ima mrzel; mrtev je. — Toda gospodar je s trmo, značilno za pijance, še naprej brcal žival, preklinjal, bogokletil in rohnel. Ko se je naposled prepričal, da je ves trud zaman, se je votlo zarežal. — Saj ni bil za nobeno rabo več ... — je zagodrnjal. — Še mene ni mogel več nositi ...