Prevod

Ljudje že od pradavnine povezujejo gore z božjimi obiski. Zaradi svoje višine, prostranosti in veličastnosti so se jim zdele vredne, da bi bile stopnice, po katerih bi se božanstvo lahko spustilo na zemljo, in v verskem ter pesniškem slovstvu še danes nastopajo kot simboli najvzvišenejših predstav človeškega duha. Svetopisemska zgodovina je tesno povezana z njimi in izročitev postave na Sinaju sredi grmenja in teme je ena najmogočnejših podob, kar jih more naslikati domišljija. Ararat, Hermon, Horeb, Pisga, Kalvarija, Adamov vrh, Parnas, Olimp! Koliko predstav zbujajo ta imena! In pesniške podobe v svetih spisih so polne namigov na lepoto, plemenitost in stanovitnost gora.

Le malokdo ve, da so tudi mnoge naše gore povezane s staroselskimi pripovedmi o Velikem duhu. Po izročilu kalifornijskih Indijancev je bila gora Shasta prvi ustvarjeni del zemlje. Veliki duh je s skalo prebil luknjo v nebesnem svodu in na kraj, kjer se je skala ustavila, zmetal še več skal, pa prsti, snega in ledu, dokler ni gmota zrasla tako visoko, da je lahko z neba stopil na njen vrh. Z rokami je pogladil njena pobočja in iz njih so pognali gozdovi. Liste, ki jih je natrgal, je dahnil, jih zalučal v zrak in glej — postali so ptice. Iz lastne palice je naredil zveri in ribe, da bi živele po hribih in v potokih, ki so začeli nastajati, medtem ko je ustvarjal svet. Zemlja je postala tako radostna in lepa, da se je nazadnje odločil prebivati na njej; izdolbel je Shasto v vigvam in v njem živel stoletja. Pred prihodom belega človeka je bilo pogosto videti, kako se iz njenega stožca vali dim ognja v njegovem bivališču — Shasta je namreč ognjenik.

Po izročilu oregonskih Indijancev je prvega človeka ob vznožju Kaskadnega gorovja blizu reke Wood ustvaril Kmukamtchiksh, »starec davnih ljudi«, ki je pred tem že ustvaril svet. Klamati verjamejo, da je Kmukamtchiksh zahrbten duh, »značilen živalski bog«, vendar hudobne kaznuje tako, da jih spreminja v skale na gorskih pobočjih ali jih meče v ognjeniške plamene.

Grič Sinsinawa v Wisconsinu je bil dom nenavadnih bitij, ki so prebivala v votlinah, kamor si je le malokdo upal vstopiti. Skoznje so v nebesa tekle začarane reke. Gorovji Catskill in Adirondack sta bili bivališči mogočnih bitij, Hudsonsko višavje pa je bilo obzidje, za katero je Manitou zaprl množico upornih duhov. Ko je reka prebila ta okop in se petdeset milj niže izlila v morje, so se duhovi razbežali in mnogim je uspelo pobegniti. Drugi pa še vedno strašijo po grapah in naježenih gozdovih, in kadar Manitou na svojem oblačnem vozu drvi skozi Hudsonov kanjon, vpije z gromkim glasom ter spotoma luča strele na desno in levo, demoni vreščijo in tulijo od besa in strahu, da bi jih znova ujeli in za vselej zaprli pod zemljo.

Indijanci so na Bele gore gledali s strahospoštovanjem, saj so bile zanje domovanje velikih in blaženih duhov. Mount Washington je bil njihov Olimp in Ararat obenem, kajti tam je prebival Bog in tam sta, ko je zemljo prekril vesoljni potop, živela poglavar in njegova žena, ki ju je Bog rešil in sta po upadu voda poslala zajca, da bi izvedela, ali se je varno spustiti v dolino. Iz njunega rodu so se rdeči ljudje razširili po vsej deželi. Toda gorje vsiljivcu na teh visokih in svetih tleh, kajti razjarjeno božanstvo ga je obsodilo, da je cele veke taval po pustih vrhovih in senčnih breznih, ki so parala njihova pobočja. Obupani kriki teh obsojencev so med zimskimi viharji strašili celo prve bele naseljence v teh krajih in leta 1784 so ženske iz Conwaya prosile tri duhovnike, naj »pomirijo duhove«.

Druge pripovedi o barki in vesoljnem potopu so povezane z gorovjem Superstition v Arizoni, vasjo Caddoes ob Rdeči reki, goro Cerro Naztarny ob Riu Grande, vrhom Old Zuni v Mehiki, Colhuacanom na tihomorski obali, goro Apaola v zgornji Mixteci in goro Neba v Guaymiju. Indijanci severozahodnih krajev pripovedujejo o potopu, v katerem so pomrli vsi razen enega moža, ki se je zatekel na goro Tacoma. Da ga voda ne bi odnesla, ga je neki duh spremenil v kamen. Ko je povodenj upadla, mu je božanstvo vzelo eno od reber in iz njega naredilo žensko. Nato je z dotikom spet obudilo kamnitega moža v življenje.

Tudi v gorah Severne Karoline so živeli Manitoujevi potomci, vendar Čerokiji verjamejo, da so tamkajšnje višave gole zato, ker je čeznje stopal hudič na poti do Hudičeve sodne palače v okrožju Transylvania v Severni Karolini, kjer je sodil in zahteval zase tiste, ki so mu pripadali. V Belih gorah so prebivale pošasti. Hudičev brlog v steni gore Willard je bil skrivališče ene izmed njih — čudnega krilatega bitja, ki je po tleh svoje votline raztresalo živalska in človeška okostja, potem ko je požrlo njihovo meso.

Vera v nadnaravne dogodke v teh newhampshirskih gorah se je ohranila skoraj do današnjih dni in gora Sunday je spomenik pogubnim posledicam kršenja nedeljskega počitka, na katerega so več rodov newhampshirske mladine opozarjali v moralni poduk. Zgodba pravi, da se je neki mož iz sosednjega mesta Oxford v nedeljo odpravil na sprehod, ko bi moral iti v cerkev; in ko je tu zašel v gozd, je padel v kremplje in žrela krdela medvedov, ki so pri priči in v svarilo drugim opravili z njim.

Veličastno obličje v skali v soteski Profile Notch so redki rdeči ljudje, ki so si drznili v ta samotni tesen, gledali s spoštovanjem. Ko so ga zagledali belci, so rekli, da je podobno Washingtonu, in nekemu jenkijevskemu govorniku pripisujejo besede: »Ljudje izobešajo znamenja, ki predstavljajo njihove obrti. Draguljarji obesijo velikansko uro, čevljarji ogromen škorenj, tam zgoraj v Franconii pa je vsemogočni Bog izobesil znamenje, da v Novi Angliji ustvarja može.«

K bližnjemu jezeru Echo je božanstvo rado zahajalo, da bi občudovalo lepote narave, in jasni, ponavljajoči se odmevi so bili njegov glas, ki je govoril blago ali jezno. Za Moosilauke — ime pomeni goli kraj, zmotno pa ga imenujejo Moose Hillock — je Waternomee, poglavar Pemigewassetov, razglasil, da je dom Velikega duha, in ko so se rdeči ljudje prvič skušali povzpeti na vrh, so se prestrašeni vrnili in vpili, da se Gitche Manitou jezen vrača domov, jezdeč na viharju — ta pa se je res kmalu razbesnel nad vso deželo. Le malo Indijancev si je po tistem drznilo povzpeti na goro in božanstvu so v spravo darovali prve sadove žetve in prvi lovski plen. Pri Sedmih slapovih na njenem vzhodnem pobočju se je eden od Rogersovih rangerjev med umikom po vpadu v Kanado zgrudil na tla, preutrujen, da bi se še premaknil. Tedaj se je s šumenjem slapov pomešala oddaljena glasba harf in vode so se nenadoma napolnile s postavami, ki so žarele srebrnobelo kakor mesečev kamen, se dvigale in krožile, držeč se za roke, ter ob tem veselo prepevale. Nato se je zdelo, da je zrak preplavila rožnata svetloba, in tisoči gozdnih duhov so se po mavričnih stopnicah vzpenjali na skalne oltarje, da bi darovali kadilo in s pesmijo pozdravili sonce. Mimo je priplul temen oblak, dnevna svetloba je obledela in prikazala se je vizija pokola v St. Francisu, umika skozi neraziskano divjino, pojedine s človeškimi glavami, mučenja in smrti; tedaj je izmučeni in sestradani mož izgubil zavest. Toda lovec na kožuharje, ki je opazil njegovo sled, ga je kmalu našel in odpeljal v prijazno naselbino. Tam so mu povedali, da je le tistim, ki se bodo kmalu poslovili od zemlje, dano spoznati duhove izvirov in gozdov, ki v imenu narave povzdigujejo glasove v hvalo Velikemu duhu. Tistim bolj otopelih čutov, na katerih je še ležalo breme posvetnosti, se ta blažena spokojnost ni nikoli razodela.

Prav na Mount Washington je Veliki duh poklical Passaconawaya, ko je bilo njegovo delo opravljeno, in tam je bil povzdignjen med bogove. Nastanek Belih gora Indijanci razlagajo takole: Rdeči lovec, ki je več dni blodil po gozdu, ne da bi našel divjad, se je nekega večera izčrpan zgrudil v sneg in čakal na smrt. Toda zaspal je in sanjal. V sanjah je videl čudovito gorsko deželo, kjer je bilo ptic, živali in sadja v izobilju, in ko se je prebudil, je ugotovil, da se je že zdanilo. Obupano se je ozrl po zamrznjeni divjini in zaklical: »Veliki gospodar življenja, kje je dežela, ki sem jo videl?« In še ko je govoril, se je prikazal Gospodar ter mu dal sulico in žerjavico. Lovec je spustil žerjavico na tla in iz nje se je razširil ogenj; skale so gorele v gostem dimu, iz katerega se je zaslišal Gospodarjev glas, ki je z gromkimi toni ukazal goram, naj se dvignejo. Zemlja se je vzvalovila in prestrašeni mož je skozi dim videl, kako se griči in pečine dvigajo — dvigajo — dokler niso njihovi vrhovi segli nad oblake, z daljnih vršacev pa je zadonela obljuba: »Tu bo prebival Veliki duh in bedel nad svojimi otroki.« Zdaj je iz skal privrela voda in se smeje razlila po globelih v tisočerih potokih in potočkih, doline so se odele v listje in cvetje, ptice so zapele med vejami, metulji kakor krilati cvetovi so prhutali sem ter tja, iz bilja je prihajalo tiho in veselo brenčanje žuželk, dim se je razkadil, zasijalo je blagodejno sonce in medtem ko je lovec zamaknjeno strmel v mogočne vrhove Agiochookov, je na njihovem grebenu stal Bog.