Waltey
Dve večerji
Cuentos de Navidad y Reyes
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo BazánO besedilu
Dve večerji
- Vir
- Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
- Avtor
- Emilia Pardo Bazán
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 11 min branja
- Obseg
- 9 strani
- Naslov izvirnika
- 010 Dos cenas
O izvirniku
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.
Besedilo
Dve večerji
— Danes je velik praznik in večer, ko človek ne bi smel večerjati sam, — je rekel bankir Rosálbez svojemu prijatelju, mlademu grofu de Planellesu, ki ga je po naključju srečal v svoji ulici, skoraj nasproti razkošne palače. — Samski ste, morda še niste nikomur obljubili, da pridete na večerjo … Če bi nam hoteli izkazati čast in sprejeti povabilo … natanko ob osmih … Sam bom komaj kaj večerjal, želodec me nekoliko muči; vi boste pojedli še moj delež …
— Tisočkrat hvala, z veseljem sprejmem, — je prisrčno odgovoril grof. — Nameraval sem večerjati z nekaj znanci v Novem klubu. Sporočim jim, pa je … Čeprav bi jim skoraj ne bilo treba sporočati: ko me ne bi bilo tja …
— Imenitno! Na svidenje, — je zamrmral Rosálbez in skočil v svojo malo zaprto kočijo, ki ga je čakala, da bi ga kakor vsak dan odpeljala na neki trgec; od tam je hodil peš do hiše, pred katero se mu ni zdelo primerno ustavljati s kočijo. Bila je to Polichinellova skrivnost, kakor pravijo naši sosedje Francozi; v Madridu ni bilo nikogar, ki ne bi vedel, da Rosálbez vzdržuje tisto črnooko mladenko, Lucío iz Córdobe, tako prikupno in spogledljivo, in da ga ta zabava stane strašanske denarje — kdor ima, pač zapravlja.
Vedeti je treba, da je premožni Rosálbez dopolnil šestinpetdeset let in da sta se mu značaj in okus začela občutno spreminjati. Nekdaj v svojih zvezah z ženskami ni potreboval nežnosti: zahteval je le, da ga za hip razvedrijo. Zdaj pa mu je telesno pešanje, ki ga prinašajo leta, očitno mehčalo srce in iskal je mirne prijetnosti, blagega ljubkovanja, kakršno bi mu naklanjala hči. Njegova prava hči Fanny mu je izkazovala ledeno spoštovanje, pasivno in mehanično poslušnost, Rosálbez pa je pri Córdobčanki hrepenel po neprisiljenosti, po ljubezenski toplini, po nečem drugačnem, nečem, kar bi razgreblo pepel in iz njega izvabilo nežne plamene. S tem upanjem in to željo je na božični dan potrkal na njena vrata.
Lucía je bila v svoji toaletni sobi. Oblečena je bila v haljo iz rožnate flanele. Sobarica, ki ji je s širokim glavnikom spenjala razkošno grivo valovitih, kot gagat črnih las, se je ob prihodu njenega zaščitnika obzirno umaknila.
Córdobčanka se je nasmehnila; Rosálbez jo je prijel za roko in jo, medtem ko je znova in znova gladil njeno temno satenasto kožo in lepo oblikovane prste, takole nagovoril:
— Torej bova nocoj večerjala skupaj, dekletce? Torej boš sama stopila v kuhinjo in poskrbela za mandljevo juho in kompoteč s cimetovimi paličicami, kakor jih pripravljate pri vas?
Lucía je za hip priprla težke, svilnate veke in njena bleda usta, v katerih so se zobje svetili kakor koščki strjenega, hladnega in belega stekla, so se nejevoljno nakremžila.
— Joj, ljubi moj! Kakšne muhe imaš, pri svetem Rafaelu! Naj ti zapojem ali zmolim? Saj veš, da je v Madridu moja sestrična iz Écije in hoče, da grem z njo opolnoči k polnočnici. Če ti je prav, da večerjaš ob osmih in jo natanko ob enajstih pobrišeš … prav in dobro; potem pa … sem že zmenjena.
Rosálbez se je razburil; kri mu je zalila plešasto glavo. — Zmenjena! Ta je pa lepa! In s kom imaš takšne dogovore, ki so zate pomembnejši od mene? Ob osmih večerjamo pri meni; na tak večer ne morem pustiti hčere same, še zlasti ker imava goste.
— Oho! Goste! Koga pa? — Ljudi, ki jih ne poznaš. Ruidencinove, Maria Liria, grofa de Planellesa … Lucía je planila v smeh. Njen krohot je bil prostaški (nič ne izdaja človekovega porekla, vzgoje in plemenitosti duše tako kakor zven njegovega smeha).
— Čemu se smeješ? — je nestrpno vzkliknil bankir. — Tebi, — je nesramno odvrnila. — Glej ga no, na vsak način mi hočeš dopovedati, da teh ljudi ne poznam! Jaz pa poznam ves svet.
Ta predrzni, posmehljivi smeh, ki kar ni ponehal, je Rosálbeza bolel. Drago bi plačal za kanček otožnosti v velikih arabskih očeh Córdobčanke, za izraz blagosti na njenem zagorelem obrazu.
— Mi boš dala večerjo ali ne? — je suho vztrajal in čutil, kako ga srbijo dlani od želje, da bi grobo prijel to smejalko. — Ob polnoči … še na misel naj ti ne pride, ljubi moj, — je izjavila z enako zaničljivo nepopustljivostjo.
— Prav, ljuba moja, — je kratko odvrnil Rosálbez, vstal in se napotil k vratom. Sredi hodnika je za seboj zaslišal Lucíine korake in njen glas, ki ga je šaljivo klical; toda namesto da bi se obrnil, je pospešil korak, sunkovito odmaknil zapah na vratih in zbežal po stopnicah. Ko se je znašel na trgcu, se je spomnil, da je kočijo odslovil, in krenil peš, da bi pomiril živčno razburjenje. Nenadna jasnina mu je razsvetlila duha; razumel je, kaj se dogaja z njim. Čisto preprosto: zaljubil se je v Lucío, v tisto neukrotljivo Córdobčanko ciganskega videza. Dotlej je gledal nanjo kakor na kos pohištva ali razkošen predmet: s popolno ravnodušnostjo. Toda kriza zrelih let mu je mehčala srce in v njem prebujala neznano čustvo. Ob bližajoči se nesmrtni noči, posvečeni čisti ljubezni, ko si človek želi nasloniti čelo na prsi ljubljenega bitja, je Rosálbez sanjal, da bodo to Córdobčankine prsi, in silnost bolečine ob razočaranju mu je natanko razodevala veličino njegove utvare.
— Po vsem, kar sem storil zanjo! — je razmišljal bankir. — Izvlekel sem jo iz ponižanja in bede; še zrak, ki ga diha, mi dolguje. Z njo sem ravnal bolje kakor s komer koli; obdal sem jo z udobjem in razkošjem; celo obziren sem bil do nje … Ljubim jo, obožujem jo … Nehvaležnica!
Misel na Lucíino nehvaležnost je Rosálbeza nekako raznežila: zasmilil se je sam sebi; zdel se je sam sebi silno nesrečen. V tej uri svojega življenja, pred grozečo starostjo, s polno blagajno in povsem izsušeno, temno dušo je Rosálbez za zapolnitev črne praznine pogrešal predvsem ljubezen. Njegova žena je bila trda Baskinja, toga gospodinja, suhoparna upravnica, ki ni mislila na nič drugega, kakor da bi s strogo varčnostjo doma pripomogla k moževim sijajnim denarnim špekulacijam. Ko je umrla, je Rosálbez njeno odsotnost občutil po tem, da so ga kuharji začeli okradati in da so se vsakdanji izdatki precej povečali. Tudi Fanny, njegova edinka, nekoliko nagnjena k pobožnosti, po naravi resna in molčeča, ni imela nežnosti za očeta. Skoraj bi človek rekel, da ga ima za gospodarja, ki ukazuje, za predstojnika, s katerim je ne veže nobena čustvena bližina. Trenutno jo je povsem prevzemala ljubezen do grofa de Planellesa, s katerim njuno razmerje še ni bilo uradno potrjeno, in Rosálbez je to vedel; v nenadnem navalu dobrote, ki ga je obšel, in v želji, da bi videl vsaj en obraz, ki bi se mu nasmehnil, je po vrnitvi domov pohitel v Fannyjin salonček in ji povedal, da je Planelles povabljen na večerjo. To je bilo toliko, kot če bi rekel: »Dovoljujem vajino zvezo; zdaj imaš uradno zaročenca.«
Fanny je ob novici pordečela kakor češnja, vztrepetala, odgovorila pa je samo: — Prav … Rosálbez si je predstavljal nekaj drugega: da mu bo planila okoli vratu in ga tesno objela. Pravkar se mu je bila nakazala rešitev za njegovo življenje: zbližati se s hčerjo, si ustvariti dom v njenem domu, oboževati in razvajati vnuke, ki jih bo naklonil Bog. Pred seboj je že videl dolgo vrsto prihodnjih božičev, veselih družinskih večerij, z drevescem, obloženim z igračami, z dedkovimi navihanimi, slinastimi presenečenjci. Zdelo se mu je že, da čuti na kolenih težo »ta velikega«, v bradi pa tople ročice »ta male«, ki ga božajo in kuštrajo. Ah, da; to je bilo dobro, pošteno, dostojno, to bi moral storiti! In ganjen je stopil k Fanny ter poljubil njeno marmornato čelo, željno srkajoč deviško čistost sveže kože.
Večerja, postrežena natanko ob osmih, je bila razkošna. V ničemer ni bila podobna tisti, ki jo je Rosálbez nameraval prirediti pri Córdobčanki: ni bilo ne mandljeve juhe ne morskega pagra z limoninimi kolobarji ne kompoteča s cimetovimi paličicami. — Teh klasičnih domačih jedi se kuharjem s plačami po več tisoč pezet navadno ne zdi vredno postavljati na mizo. To so malomeščanske jedi. — Zato pa so se na bankirjevi mizi vrstile najslastnejše ribe in morski sadeži, pripravljeni po pristnem francoskem načinu, ob njih pa stara, redka in dragocena vina. Kuharjeva največja mojstrovina je bila navidezna sladka šunka iz stisnjenega ribjega mesa (postne zapovedi ni bilo mogoče prekršiti), ki ni preslepila samo oči, temveč tudi okus. Fanny je sedela na desni moža, ki ga je že imela za svojega zaročenca, in mu tiho govorila v polsenci namiznega okrasa iz belih španskih bezgov, ki so jih pripravili do cvetenja v rastlinjaku, in stebelc šmarnic, prepletenih z rdečimi kamelijami. Rosálbez, ki ju je skrivaj opazoval, si ni mogel kaj, da ne bi vzkliknil:
— Ampak Planelles, kako malo jeste! Grof pa mu je odgovoril: — Želodec me nekoliko muči … Ob tem tako preprostem stavku je bankirja spreletel srh. Natanko iste besede je bil zjutraj izrekel sam, ko je povabil Planellesa in si nameraval prihraniti tek za drugo, intimno večerjo, opolnoči pri Lucíi. To nenavadno naključje, ki ga še ni doumel, mu je vendar kakor svetla iskra šinilo skozi misli. Kdo bi mogel dognati, po kakšnih nesnovnih nitih pripotuje rahel sum, ki se oglasi, preden se resnica v celoti razodene? Ni bil Córdobčankin strastni zaščitnik, temveč Fannyjin oče tisti, ki je ob pogledu v oči prihodnjega zeta pomislil:
»Meni boš pripovedoval! Postiš se, da bi si prihranil tek. Aha! Pa te bom nadzoroval. Iščeš pri moji hčeri zlato ali ljubezen? Le pazi se me!« Ta vtis se je še okrepil, ko je grof oznanil svoj odhod, čeprav je Fanny napovedala, da bo natanko opolnoči, ob zadnjem udarcu dvanajste, gostom postregla s kozarcem šampanjca, da proslavijo Jezusovo rojstvo.
Četrt ure za grofom je bankir stopal po belem marmornatem stopnišču in skočil v prvo najemniško kočijo, ki je čakala na vogalu. Razmajana kočija se je ustavila pred Córdobčankinimi vrati. Nočni čuvaj mu ni prišel odpret: Rosálbez mu je dajal zelo radodarne napitnine, da mu je dopuščal uporabljati lastni ključ brez nadležnih uslug. Prečkal je temačno vežo, zavil na levo, prižgal vžigalico in poiskal ključavnico vrat v pritlično stanovanje.
Globoko vznemirjen je vanjo vtaknil drugi konec ključa. Še vedno je dvomil! Kdo ve? Morda Córdobčanka kot prava Andaluzijka, verna in vdana izročilu, res ni hotela preživeti noči štiriindvajsetega decembra, ne da bi se udeležila polnočnice, najveselejše in najnežnejše med vsemi mašami. — Kakšna sreča bi jo bila pričakati v sobici, obloženi z modrim plišem, in ji, ko bi se ob enih vrnila, položiti v naročje šatuljo s hruškastimi biseri, njeno najnovejšo muho! — Ključ se je pridušeno obrnil; bankir je pod nogami začutil preprogo v predsobi. Prižgal je svetilko s tulipanastim senčnikom in hkrati zaslišal vpitje in smeh iz jedilnice. Po prstih se je izmuznil v garderobo na desni strani hodnika; hotel je vedeti, pri čem je: videl bo, izvedel bo, prepričal se bo o tej podlosti. — Iz garderobe so vodila vrata v kabinet in od tam je bilo skozi zastekljena vrata lahko razločiti vse, kar se je dogajalo v jedilnici. Rosálbez se je sklonil in razmaknil zavesi … Pred njim je sedela Córdobčanka, ogrnjena v manilski šal, s cvetjem v figi; ob njej je Planelles dvigal kozarec.
Bankir se je umaknil, se sesedel na zofo in zdelo se mu je, da mu neka roka stiska grlo, dokler se ne bo zadušil. Bil je popoln polom; ni šlo le za norčevanje iz njega, temveč tudi za zaničevanje njegove uboge Fanny, njegove hčere. Smeh in pesmi iz jedilnice so ga šibali kakor biči. Vstal je, tipaje poiskal izhod in se spet znašel v predsobi. Vrata je pustil odprta; na ulici je vrgel ključ v prvo odprtino cestnega odtoka, sedel v drugo kočijo in povedal naslov svoje palače. Saloni so bili še razsvetljeni; Fanny se je v predsobi poslavljala od gostov. Ko so odšli, je Rosálbez stopil k hčeri, jo prijel za roko in zajecljal:
— Le pogumno! Ne prestraši se! … Pravkar sem dobil dokaz, da te grof de Planelles ni vreden; da je ničvrednež, ki te vara z zadnjo vlačugo. Prisegam ti; tvoj oče ti prisega, pravkar se je o tem prepričal, brez najmanjšega dvoma … Nikoli ne bom dovolil, da bi še prestopil ta prag.
In Fanny, bela kakor njena obleka, ni ugovarjala, le zajecljala je: — Vstopila bom v red sester zadoščevalk. Rosálbez je ob pogledu v prihodnost zagledal dolgo vrsto hladnih in samotnih božičev, neizmerno mračno praznino v svojem življenju …
Izvirnik
010 Dos cenas
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
--Hoy es un día muy señalado y una noche en que no se debe cenar solo--dijo Rosálbez el banquero á su amigo el joven conde de Planelles, á quien encontró casualmente en su misma calle, casi frente al suntuoso palacio. Usted es soltero, no tendrá quizá comprometida la cena... Si quiere hacernos el obsequio de aceptar... á las ocho en punto... Yo apenas cenaré, me siento malucho del estómago; usted despachará mi parte...
--Mil gracias y aceptado--respondió cordialmente el conde.--Pensaba cenar con unos cuantos en el Nuevo Club. Les aviso y en paz... Aunque casi no era necesario avisarles: al no verme allí...
--¡Perfectamente! Hasta luego--murmuró Rosálbez saltando á su berlinita que le aguardaba, para llevarle, como todos los días, á una plazuela, y de allí á pie á cierta casa, hasta la cual no le convenía que llegase el coche. Era el secreto de Polichinela, como dicen nuestros vecinos los franceses; nadie ignoraba en Madrid que Rosálbez protegía á aquella rasgada moza, Lucía la Cordobesa, de tanta gracia y garabato, y que el entretenimiento le salía carísimo--el que lo tiene lo gasta.
Ha de saberse que Rosálbez el opulento había llegado á los cincuenta y seis años y empezaba á cambiar sensiblemente de genio y de gusto. En otro tiempo no necesitaba la nota afectuosa en sus relaciones con mujeres: sólo exigía que le divirtiesen un instante. Ahora, sin duda, el desgaste físico de la edad reblandecía sus entrañas, y lo que buscaba era agrado tranquilo, el halago suave de un mimo filial. Su hija verdadera, Fanny, le demostraba un respeto helado, una obediencia pasiva y mecánica, y Rosálbez aspiraba á encontrar en la Cordobesa espontaneidad, calor amoroso, algo distinto, algo que removiese cenizas y alzase suaves llamas. Con esta esperanza y este deseo, llamaba á su puerta el día de Navidad.
Lucía estaba en su tocador. Vestía una bata de franela rosa. La doncella, que le recogía con ancho peine la magnífica mata de pelo ondulado, de un negro de azabache, al ver entrar al protector retiróse discretamente.
La Cordobesa sonrió; Rosálbez la tomó una mano, y acariciando con reiterados pases la piel de raso moreno y los torneados dedos, la interpeló así:
--¿Conque cenamos juntos esta noche, nena? ¿Conque tú misma irás á la cocina y dirigirás la sopa de almendra y la compotita con rajas, al uso de tu país?
Lucía entornó un instante los párpados pesados y sedosos, y su boca pálida, en la cual refulgían los dientes como trozos de cuajado vidrio frío y blanco, hizo un gesto de mal humor.
--¡Ay, hijo! ¡Pero qué caprichos gastas, vaya por San Rafaé! ¿Te lo he de decir cantando ó resando? Ya sabes que está en Madrid mi prima la de Écija, y quiere que la acompañe á la misa el Gallo, á media noche. Si te conformas con cenar á las ocho y largarte á las once en punto..., santo y bueno; después... tengo compromiso.
Rosálbez se soliviantó; se inyectó de sangre su cráneo calvo.
--¡Compromiso! ¡Me gusta! ¿Y qué compromiso es más que yo para ti? A las ocho se cena en mi casa; tal noche como hoy no he de dejar á mi hija sola, y menos teniendo convidados.
--¡Hola! ¡Convidados! ¿Quién?
--Gente que no conoces. Los Ruidencinas, Mario Lirio, el conde de Planelles...
Lucía se echó á reir. Su carcajada era vulgar (nada como el eco de la risa delata la extracción, la educación y la calidad del alma).
--¿De qué te ríes?--exclamó el banquero impaciente.
--De ti--respondió ella con cinismo.--¡Mira tú que empeñate en que no conozco á esos! Conozco yo á to el mundo.
--Aquella risa insolente y mofadora, que continuaba, le hacía daño á Rosálbez. Hubiese pagado á buen precio una luz de melancolía en los grandes ojos árabes de la Cordobesa, un aire de mansedumbre en su morena faz.
--¿Me das de cenar ó no?--insistió secamente, sintiendo en las manos como unas cosquillas, impulso de tratar con brutalidad á la reidora.
--A las dose... ni que te lo imagines, criatura,--declaró ella con la misma desdeñosa inflexibilidad.
--Bien, hija--exclamó Rosálbez con laconismo, levantándose y encaminándose hacia la puerta.
A medio pasillo sintió detrás de sí las pisadas y la voz de Lucía, que le llamaba bromeando; pero en vez de volverse, apretó el paso, tiró vivamente del resbalón de la puerta y bajó las escaleras á escape. Al verse en la plazuela, recordó que había despedido su coche, y echó á andar á pie, para calmar su agitación nerviosa. Claridad repentina alumbraba su mente; comprendía lo que estaba sucediendo. Era, sin ambajes, que se encontraba enamorado de Lucía, de la Cordobesa agitanada é indómita. Hasta entonces la había mirado como un mueble ó un objeto de lujo: indiferencia absoluta. Pero la crisis de su madurez, ablandándole el corazón, hacía germinar en él un sentimiento desconocido. Al acercarse la noche inmortal, consagrada al amor puro, en que se desea reclinar la frente sobre el pecho de un sér amado, Rosálbez soñaba que ese pecho sería el de la Cordobesa, y las proporciones de su pena ante el desengaño le daban la medida exacta de su ilusión.
--¡Después de lo que hice por ella!--pensaba el banquero.--La he sacado de la abyección y de la miseria; me debe hasta el aire que respira. La he tratado mejor que á nadie; la he rodeado de bienestar y de lujo; la he guardado incluso consideraciones... La quiero, la idolatro... ¡Ingrata!
La idea de la ingratitud de Lucía causó á Rosálbez una especie de enternecimiento: sintió lástima de sí mismo; se tuvo por muy desventurado. A aquella hora de su vida, ante la vejez amenazadora, con la caja bien repleta y el alma completamente árida y obscura, Rosálbez lo que echaba de menos, para tapar el negro agujero, era cariño. Su mujer fue una dura vascongada, una rígida ama de llaves, una secatona administradora, que no pensaba sino en cooperar dentro de casa, por medio de una economía estricta, á las brillantes especulaciones del marido. Cuando murió, Rosálbez notó su falta en que le robaron los cocineros y subió bastante el gasto diario. Y Fanny, la única hija, algo inclinada á la devoción, seria y callada por naturaleza, tampoco tenía para su padre halagos. Hasta se diría que le miraba como á un amo que manda, un superior, con quien no existe comunicación afectiva. Actualmente, la absorbían del todo sus amoríos con el conde de Planelles, no formalizados aún, Rosálbez lo sabía; y en el súbito acceso de bondad que le había acometido, en el deseo de ver algún rostro que le sonriese, al volver á casa se apresuró á entrar en el saloncito de Fanny y darle la noticia de que estaba invitado Planelles á cenar. Equivalía á decir: «Autorizo tus relaciones; ya tienes oficialmente novio.»
Fanny, al recibir la nueva, se puso roja como una cereza, tembló, pero sólo respondió:
--Está bien...
Rosálbez fantaseaba otra cosa; que le saltasen al cuello, que le abrazasen estrechamente. Acababa de traslucir una solución para su vida: unirse á su hija, crearse un hogar en el suyo, adorar y mimar á los nietos que enviase Dios. Ya veía una larga serie de Navidades futuras, de gozosas cenas de familia, con Arbol cargado de juguetes, con sorpresitas retozonas y babosas del abuelo. Creía sentir sobre sus rodillas el peso del «mayorcito» y en las barbas la sobadura de las manos tibias de «la pequeña». ¡Ah, sí; aquello era lo bueno, lo honrado, lo digno, lo que debía hacerse! Y conmovido, se acercó á Fanny y besó su frente marmórea, bebiendo ansioso la nitidez virginal de la fresca piel.
Espléndida fue la cena, servida á las ocho en punto. En nada se pareció á la que pretendía Rosálbez organizar en casa de la Cordobesa: ni hubo sopa de almendra, ni besugo con ruedas de limón, ni compotita con rajas de canela.--Esos platos clásicos, familiares, no suelen dignarse presentarlos los cocineros de miles de pesetas de sueldo. Esos platos son mesocráticos.--En cambio, desfilaron por la mesa del banquero los peces y mariscos más suculentos, aderezados al genuino estilo francés, y regados con vinos añejos, raros y preciosos. El triunfo del cocinero fue un fingido jamón en dulce hecho de pescado prensado (no se podía infringir el precepto de la vigilia), que engañaba, no sólo á la vista, sino al paladar. Fanny, sentada á la derecha del que ya consideraba su prometido, en la penumbra del centro de mesa formado de lilas blancas forzadas en estufa y tallitos de combalaria alternando con camelias rojas, le hablaba quedo. Rosálbez, que los miraba á hurtadillas, no pudo menos de exclamar:
--Pero Planelles, ¡qué poco come usted!
A lo cual contestó el conde:
--Es que me siento malucho del estómago...
Tan sencilla frase hizo estremecerse al banquero. Era exactamente la misma que él había pronunciado por la mañana, al invitar á Planelles, cuando proyectaba reservarse para la otra cena, íntima, en casa de Lucía, á las doce. Aquella singular coincidencia, no descifrada todavía, heríale, sin embargo, como chispa lumínica el pensamiento. ¿Quién averiguará por qué inmateriales hilos es conducida la leve sospecha que precede á la entera revelación de la verdad? No fué el protector apasionado de la Cordobesa, sino el padre de Fanny, quien calculó, fijando los ojos en los del futuro yerno:
«A mí con esas. Tú ayunas para guardar apetito. ¡Ah! Yo te vigilaré. ¿Buscas en mi hija el oro ó el amor? ¡Cuidado conmigo!»
La impresión adquirió fuerza cuando, á pesar de que Fanny anunció que á media noche justa, al dar las doce, serviría á los convidados una copa de Champagne para celebrar el Nacimiento, el conde manifestó que se retiraba.
Un cuarto de hora después que el conde, bajaba el banquero la escalera de mármol blanco, y saltaba en el primer coche de punto varado en la esquina. El simón destartalado se paró á la puerta de la Cordobesa. No acudió el sereno á abrir: Rosálbez le daba muy generosas propinas porque le dejase servirse de su llavín, sin oficiosidades importunas. Cruzó el tenebroso portal, y girando á la izquierda y encendiendo un fósforo, encontró la cerradura de la puerta del cuarto bajo.
Sufría una agitación honda cuando introdujo en ella el otro extremo del llavín. ¡Aún dudaba! ¿Quién sabe? Tal vez, como buena andaluza apegada á la tradición y creyente, la Cordobesa no había querido pasar la noche del 24 de Diciembre sin asistir á la Misa del Gallo, la más alegre y tierna de todas las misas.--¡Qué dicha esperarla en el cuartito forrado de felpa azul, y cuando regresase á la una, depositar en su regazo el estuche con las calabazas de perlas, el último capricho!--Giró la llave sordamente; el banquero sintió bajo sus pies la alfombra de la antesala. Dió luz al tulipán, y al mismo tiempo oyó que salía del comedor algazara y risa. De puntillas se coló en el ropero, que estaba á la derecha del pasillo; quería saber á qué atenerse: iba á ver, á saber, á cerciorarse de la infamia.--Del ropero se pasaba á un gabinete, y ya en éste, al través de una puerta vidriera, era fácil distinguir cuanto en el comedor sucedía. Rosálbez se agachó, entreabrió las cortinas... Enfrente tenía á la Cordobesa, con mantón de Manila y flores en el moño; á su lado, Planelles alzaba la copa.
El banquero retrocedió; reclinóse en un sofá, y creyó que una mano le apretaba la nuez hasta asfixiarle. Era el desastre completo; era no solamente la burla para él, sino el desprecio de su pobre Fanny, de su hija. Las risas, las coplas, venidas del comedor, le azotaban como látigos. Se levantó; á tientas buscó la salida, y se encontró de nuevo en la antesala. Dejó la puerta abierta; en la calle tiró la llave al primer agujero de alcantarilla; y subiendo á otro coche, dió las señas de su palacio. Todavía estaban iluminados los salones; Fanny, en la antesala, despedía á los convidados. Cuando desaparecieron, Rosálbez se acercó á su hija, y cogiéndola de la mano tartamudeó:
--¡Valor! ¡No te sobresaltes!... Acabo de adquirir la prueba de que el conde de Planelles no te merece; de que es un miserable, que te engaña con la última de las mujerzuelas. Te lo juro; tu padre te lo jura, acaba de cerciorarse de ello, positivamente... Jamás consentiré que vuelva á poner los pies aquí.
Y Fanny, sin replicar, blanca como su traje, balbuceó:
--Entraré en las Reparadoras.
Rosálbez vió, mirando al porvenir, una larga serie de Navidades frías y solitarias, inmenso agujero tétrico en su existencia...
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Jaslice
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · 9 min branja
3 skupnih tagov
Sklep pravljice vseh pravljic
Pentameron · 6 min branja
3 skupnih tagov
Zgodba o judovskem zdravniku
Tisoč in ena noč · 13 min branja
3 skupnih tagov
Zgodba o Anis al Džalis in Aliju Nuru
Tisoč in ena noč · 70 min branja
3 skupnih tagov