Prevod
Nekoč je v deželi Kai živel rokoborec Ōi Mitsutō. Bil je plečat in mogočen, silno močan in hiter, že po videzu in vedenju pa je vzbujal strahospoštovanje. Imel je sestro, staro kakih šestindvajset ali sedemindvajset let, ki je bila lepega obraza in prijetnih manir, po postavi pa vitka. Živela je v hiši nekoliko na samem. Nekoč je skozi njena vrata pritekel moški, ki so ga zasledovali. Z izvlečenim mečem je planil v hišo, jo vzel za talko in ji pritisnil rezilo na trebuh. Nekdo je odhitel k njenemu bratu Mitsutōju in mu povedal: »Vašo sestro so vzeli za talko!« Mitsutō pa je odvrnil: »To gospo bi si lahko za talko vzel kvečjemu Ujinaga iz Satsume,« in mirno obsedel, kakor da ni nič. Glasnik se je začudil, stekel nazaj in izza skrivališča pokukal v hišo. Bilo je nekako v devetem mesecu, zato je imela na sebi le eno svetlovijoličasto oblačilo in škrlatne hlače hakama; sedela je z zakritimi usti. Moški je bil velik in strašnega videza. Za njo je sedel tako, da jo je oklepal z nogami, v roki pa je z rezilom navzdol držal velik meč in ji ga pritiskal na trebuh. Gospa si je z levico zakrivala obraz in jokala, z desnico pa je jemala grobo obdelana puščična stebla, ki jih je bilo pred njo kakih dvajset ali trideset. Kakor za kratkočasje jih je s prstom pritiskala ob deske tik pod kolencem in jih zasukala; drobila so se, kot bi tlačila mehak trhel les. Ko je razbojnik to opazil, je ostrmel. »Kakšna strašna ženska je ta sestra! Tudi s kladivom jih ne bi mogel tako zdrobiti. Kakšna neznanska moč! Če ostanem tu, me bo zdaj zdaj zgrabila in zdrobila. To nima smisla. Pobegnil bom,« si je mislil. Počakal je, da nihče ni gledal, nato pa planil ven in se pognal v beg. A nedaleč stran so mu ljudje prestregli pot, ga prijeli, zvezali in odvedli k Mitsutōju. »Kaj te je prijelo, da si pobegnil?« ga je ta vprašal. Moški je odgovoril: »Videl sem, kako je drobila kolenca debelih puščičnih stebel, kot bi bila iz trhlega lesa. Tako sem se začudil in prestrašil, da sem pobegnil.« Mitsutō se je zasmejal. »Te gospe pa res ne bi mogel zabosti, pa naj bi še tako hotel. Zgrabila bi te za roko, s katero bi jo skušal zabosti, jo zasukala in potegnila navzgor, pa bi ti ramenska kost skočila iz sklepa. Še srečo bi imel, če bi ti samo izpahnila roko! Tvoja srečna usoda te je obvarovala, da ti je ni zasukala. Že jaz bi te lahko ubil z golimi rokami. Misliš, da bi ostal živ, če bi ti zvil roko in ti stopil na trebuh in prsi? Ta gospa pa ima toliko moči kot dva Mitsutōja skupaj. Čeprav je tako vitka in ženstvena, mi ob rokoborbi zgrabi roko, s katero jo držim, in že se mi prsti razprejo, da jo moram izpustiti. Ah, ko bi se le rodila kot moški! Nihče se ji ne bi mogel postaviti po robu. Kakšna škoda, da je ženska!« Ob teh besedah je bilo razbojniku, kot da bo umrl od groze. Mislil je, da si je vzel odlično talko, ker je bila ženska, a se je pošteno uštel. Mitsutō je nadaljeval: »Grozil si, da jo boš ubil, a kako naj bi jo, ko pa ji nisi mogel do živega? Ti bi bil tisti, ki bi moral umreti. Še dobro, da si tako hitro pobegnil in si rešil kožo! Veliko jelenovo rogovje si pritisne ob koleno in ga zlomi, kakor bi prelomila drobno suho vejico.« Nato ga je nagnal proč.
