Prevod

Nekoč je na Kitajskem živel mož po imenu Keisoku, ki so ga imenovali za nekega uradnika in se je pripravljal na odhod v provinco. Imel je edino hčer, deklico neprimerljive ljubkosti, a je pri dobrih desetih letih umrla. Žalost njenih staršev ni poznala meja. Minili sta približno dve leti in oče je pred odhodom na podeželje sklical bližnje sorodnike in brate, da bi jim povedal, da se odpravlja v provinco. Na trgu je kupil ovco, da bi z njo pogostil zbrane. Tedaj je mati v sanjah zagledala pokojno hčer. Prišla je v modrem oblačilu, z glavo ovito v belo tkanino in z žadastimi lasnicami v laseh, prav takšna, kakršna je bila za življenja. Materi je rekla: »Ko sem še živela, sta me z očetom tako ljubila, da sta mi vse prepuščala. Zato sem brez vajine vednosti jemala stvari, jih uporabljala in jih tudi dajala drugim. Čeprav nisem kradla, sem grešila, ker vama tega nisem povedala, in zaradi tega sem se zdaj rodila kot ovca. Prišla sem, da bi odplačala ta dolg. Jutri bodo zaklali ovco z belim vratom — in ta ovca sem jaz. Prosim vaju, prizanesita mi!« Mati se je preplašena prebudila in zgodaj zjutraj odšla pogledat tja, kjer so pripravljali hrano. Res je bila tam ovca modrikaste dlake z belim vratom; bele je imela tudi goleni in hrbet, na glavi pa dve lisi, prav tam, kjer si ljudje navadno zatikajo lasnice. Ko jo je mati zagledala, je rekla: »Te ovce za zdaj ne koljite! Ko se gospod vrne, mu bom povedala, za kaj gre, in ga prosila, naj ji prizanese.« Ko se je gospod upravitelj vrnil, pa se je začel jeziti: »Zakaj tako dolgo ni jedi za goste?« Odgovorili so mu: »Prav to ovco smo hoteli pripraviti in postreči, pa nas je gospa ustavila in rekla, naj je še ne zakoljemo, ker vas bo prosila, da ji prizanesete.« Tedaj se je razsrdil in ukazal: »Nikar ne uganjajte neumnosti!« Ovco so obesili, da bi jo zaklali. Ko pa so prišli gostje pogledat, so namesto nje zagledali nadvse ljubko deklico lepega obraza, staro dobrih deset let, ki je visela na vrvi, privezani za lase. Deklica jim je rekla: »Bila sem hči tega upravitelja, zdaj pa sem postala ovca. Prosim vas, rešite me danes smrti!« Gostje so vzkliknili: »Nikar, nikar! Nikakor je ne ubijte! Šli bomo povedat gospodu!« Toda medtem ko so odšli, je mož, ki je pripravljal hrano in je pred seboj videl le navadno ovco, pomislil, da se bo gospodar gotovo razjezil zaradi zamude, in jo je ubil. Tudi njeno vpitje je v ušesih tistega, ki jo je klal, zvenelo zgolj kot navadno ovčje blejanje. Ovco je nato razkosal ter meso na različne načine popražil in spekel, toda gostje niso ničesar zaužili, temveč so odšli domov. Upravitelju se je to zdelo čudno, zato je povprašal, kaj se je zgodilo. Ko so mu vse povedali od začetka, ga je žalost tako prevzela, da je ves iz sebe zbolel in umrl. Tako nazadnje ni odšel v provinco, kakor pripovedujejo.