Prevod
Nekoč je v deželi Bitchū živel okrajni upravitelj, ki je imel sina po imenu Hiki no Makito. Ko je bil ta še mlad, je neke noči sanjal in se odpravil k razlagalki sanj, da bi izvedel, kaj njegove sanje pomenijo. Ko mu jih je razložila, je še nekaj časa sedel pri njej in se pogovarjal. Tedaj je zaslišal glasove več ljudi, ki so se bližali hiši. Prihajal je Tarō, najstarejši sin deželnega upravitelja. Bilo mu je kakih sedemnajst ali osemnajst let; kakšnega značaja je bil, ni znano, bil pa je čednega obraza. Spremljalo ga je štiri ali pet mož. »Je to hiša razlagalke sanj?« je vprašal. »Da, tu je,« je odvrnil samuraj iz njegovega spremstva in stopil naprej. Makito se je umaknil v notranjost hiše, v sobico na njenem zadnjem koncu, ter pogledal skozi špranjo. Videl je, kako je mladenič vstopil in ženski povedal: »Takšne in takšne sanje sem imel. Kaj pomenijo?« Ko ga je poslušala, je rekla: »To so nadvse izjemne sanje. Prav gotovo se boste povzpeli vse do ministra. Resnično, neizmerno srečne sanje so vam bile dane! Le nikar, nikar jih nikomur ne pripovedujte.« Mladenič je bil videti presrečen; slekel je vrhnje oblačilo, ga podaril ženski in odšel. Tedaj je Makito prišel iz sobice in ji rekel: »Pravijo, da je mogoče sanje tudi prevzeti. Dovolite, da si prisvojim sanje tega mladeniča. Deželni upravitelj se bo po štirih letih vrnil v prestolnico, jaz pa sem domačin in bom še naprej živel tukaj. Povrhu sem sin okrajnega upravitelja, zato bi vam moralo biti več do mene.« Ženska je odvrnila: »Naj bo, kakor želite. Vstopite torej prav tako kakor mladenič, ki je bil tu, in mi povejte njegove sanje, ne da bi v njih spremenili eno samo malenkost.« Makito je ves vesel vstopil natanko tako kakor prej mladenič in ji povedal njegove sanje, ona pa mu jih je razložila z istimi besedami. Neizmerno zadovoljen je slekel vrhnje oblačilo, ji ga podaril in odšel. Nato se je lotil učenja in branja ter tako naglo napredoval, da je postal učen mož. Cesar je slišal zanj in preizkusil njegovo znanje. Ker se je izkazalo, da je resnično zelo učen, ga je poslal na Kitajsko, da bi tam svoje znanje še temeljiteje izpopolnil. Dolgo je ostal na Kitajskem, se poučil o najrazličnejših rečeh in se nato vrnil domov. Cesar ga je imel za izjemno modrega moža in mu postopoma podeljeval vse višje položaje, dokler ga ni nazadnje imenoval za ministra. Prisvojiti si sanje je torej zares nekaj izrednega. Sin upravitelja dežele Bitchū, ki so mu bile sanje odvzete, pa je do konca življenja ostal celo brez uradniške službe. Če mu ne bi bili vzeli sanj, bi se nemara tudi sam povzpel do ministra. Zato se je ohranil nauk, da svojih sanj ne gre pripovedovati drugim.
