Prevod

Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli; itd. Nekoč je v neki deželi živel velik zmaj, prava strahota. Imel je sedem glav, prebival je v jami in se hranil samo z ljudmi. Kadar je prišel na lov za hrano, je vse bežalo pred njim, se zapiralo v hiše in skrivalo, dokler si ni potešil lakote s kakšnim popotnikom, ki mu sreča ni bila naklonjena. Vsi prebivalci tiste dežele so tožili zaradi zmajeve zlobe in strahu, ki ga je sejal med njimi. Po vsej deželi so molili in opravljali pobožnosti, da bi Bog rešil uboge ljudi pred nenasitnim zmajem, pa je bilo vse zaman. Pripeljali so najrazličnejše čarovnike, toda vsi so s svojimi čarovnijami vred ostali osramočeni. Ko je cesar nazadnje videl, da nič ne pomaga, je sklenil dati svojo hčer za ženo in polovico cesarstva tistemu junaku, ki bo deželo rešil te nadloge, in je svojo odločitev razglasil po vsem svetu. Ko se je novica raznesla po deželi, se je več junakov dogovorilo, da skupaj odidejo na prežo in rešijo deželo tako strašnega zmaja. Sklenili so, da bodo zakurili ogenj na robu mesta, ki je bilo najbliže zmajevemu bivališču in v katerem je bil tudi cesarski prestol, ter tam izmenoma bedeli, vsak po eden, medtem ko bodo drugi počivali. Da pa stražar ne bi zaspal in zmaj ne bi prišel do že pripravljene pojedine, so se zavezali, da bodo za kazen usmrtili tistega, ki bo pustil ogenj ugasniti, ker je spal, ko bi moral bedeti. Tem junakom se je pridružil tudi vrli mož, pravi romunski sin, tak, da mu ni bilo para, ki je slišal za cesarjevo obljubo in prišel še sam poskusit srečo. Tako so se vsi skupaj odpravili, si izbrali prostor blizu jame in se postavili na prežo. Prežali so en dan, prežali dva, prežali še več dni, pa se ni zgodilo nič. Nekega dne, kmalu po sončnem zahodu, ko je bil na vrsti za stražo naš junak, pa je zmaj prilezel iz jame in se napotil proti možem, ki so spali ob ognju. Junaku, ki je bedel, je srce upadlo od strahu, a se je opogumil, planil pokonci in z golim mečem v roki udaril po zmaju. Boril se je z njim, dokler se mu ni ponudila priložnost, in švist! odsekal mu je eno glavo, švist! še drugo, in tako eno za drugo, dokler jih ni odsekal šest. Zmaj se je zvijal od bolečin in tako silovito opletal z repom, da je človeka spreletaval srh; naš junak pa se je bojeval na življenje in smrt in bil že ves izčrpan, medtem ko so njegovi tovariši spali kot ubiti. Ko je videl, da se ne prebudijo, je zbral vse moči, se še enkrat zagnal nad strašnega zmaja in mu odsekal še zadnjo glavo. Tedaj je iz gnusne pošasti privrela črna kri in tekla in tekla, dokler ni pogasila ognja in vsega okoli njega. Kaj naj zdaj stori naš junak, da tovariši ob prebujenju ne bodo našli ugaslega ognja? Saj so se vendar zavezali, da bodo ubili tistega, ki ga bo pustil ugasniti. Najprej je iz zmajevih glav izrezal jezike, si jih spravil v nedrje in nato, kar se je dalo hitro, splezal na drevo ter se ozrl na vse strani, ali bi kje zagledal kakšno luč, da bi šel tja in prosil za malo ognja, s katerim bi znova zanetil njihovega. Gledal je na eno stran in na drugo, a nikjer ni videl svetlobe. Še enkrat je zelo pozorno pogledal in daleč, daleč stran, na samem koncu obzorja, zagledal komaj opazno iskrico. Tedaj je splezal dol in jo mahnil proti njej. Hodil je in hodil, dokler ni prišel do gozda, kjer je srečal Murgilăja, gospoda mraka, in ga zadržal na mestu, da bi noč trajala dlje. Nato je šel naprej in naletel na Miază-noapte, gospo polnoči, pa je moral zvezati tudi njo, da ne bi dohitela Murgilăja. Kaj naj stori, kako naj se znajde, da mu bo uspelo? Poprosil jo je, naj mu pomaga naložiti na hrbet drevo, ki ga je, kakor je dejal, že odsekal pri koreninah. Naročil ji je, naj se s hrbtom nasloni na deblo, on pa bo na drugi strani prav tako stopil s hrbtom k drevesu in ga z rokami potegnil nase, da mu bo padlo na rame, potem pa bo odšel po svojih opravkih. Miază-noapte se ga je usmilila in na njegovo prošnjo stopila s hrbtom k drevesu, ki ji ga je pokazal junak. Medtem ko je pritiskala ob deblo, jo je tesno privezal nanj in odhitel naprej, saj ni imel časa na pretek. Ni prišel daleč, ko je srečal Zorilăja, gospoda zore. Ta pa ni bil pri volji za dolg pogovor, saj je, kakor je dejal, hitel za Miază-noapte, ki jo je podil pred seboj. Junak se je tako ali drugače znašel in tudi njega spravil na varno kakor prejšnja dva, le da ga je to stalo precej več truda. Potem je nadaljeval pot in hodil, dokler ni prišel do velike votline, v kateri je opazil ogenj. Tu pa so ga čakale nove težave. V votlini so živeli velikani, ki so imeli po eno samo oko sredi čela. Prosil jih je za ogenj, oni pa so ga namesto tega zgrabili in zvezali. Nato so na ogenj pristavili kotel vode in se pripravili, da ga skuhajo in pojedo. Prav ko so ga hoteli vreči v kotel, pa se je nedaleč od votline zaslišal hrup. Vsi so odšli ven, doma pa pustili enega svojih starcev, da opravi to delo. Ko je naš junak videl, da je ostal sam s starcem, mu je sklenil prekrižati načrte. Starec ga je odvezal, da bi ga spravil v kotel, toda mladenič je pri priči zgrabil goreče poleno, mu ga zalučal naravnost v oko in ga oslepil. Nato mu ni pustil niti toliko časa, da bi črhnil besedico, temveč mu je podstavil nogo in ga prekucnil v kotel. Vzel je ogenj, po katerega je prišel, si jo ucvrl in srečno odnesel celo kožo. Ko je prišel do Zorilăja, ga je izpustil. Potem je spet stekel in tekel, dokler ni prišel do Miază-noapte; tudi njo je odvezal, nato pa odšel še k Murgilăju in ga poslal po njegovih opravkih. Ko se je vrnil k tovarišem, so še vedno spali. Saj se, veste, še niti svitati ni začelo, tako dolga je bila tista noč. Junak je ustavil njen tek in je imel zato dovolj časa, da je obredel vse tiste kraje ter poiskal ogenj, ki ga je potreboval. Komaj ga je dobro zanetil, so se njegovi tovariši prebudili in rekli: »Ta je bila pa dolga noč, kaj, pobratim?« »Dolga, res, pobratim,« je odgovoril in napihoval lica, ko je pihal v ogenj. Vstali so, se začeli pretegovati in zehati, a so kar vztrepetali, ko so ob sebi zagledali pošastno zver in velikansko mlako krvi. Izbuljili so oči in na svoje silno začudenje opazili, da zmajevih glav ni več. Junak pa jim ni povedal ničesar o tem, kar je doživel, ker se je bal, da bi se mednje naselilo sovraštvo, in vsi skupaj so se vrnili v mesto. Ko so prispeli, se je že vse mesto, staro in mlado, veselilo zmajeve smrti, hvalilo Boga, ker je minila tista dolga noč in so vendarle znova dočakali dan, ter do nebes povzdigovalo rešitelja dežele. Naš junak, ki je tudi sam opazil, da glav ni, se ni prav nič vznemirjal, saj je vedel, da ima čisto vest. Napotil se je proti cesarskemu dvoru, da bi videl, kaj bo z glavami brez jezikov; sprevidel je namreč, da mora biti za vsem tem neka zvijača. Cesarski kuhar, črn in debeloust Cigan, se je bil namreč po naključju odpravil pogledat, kaj je novega pri fantih, ki so stali na straži. Ko jih je našel speče, ob njih pa gnusno zver brez sape, je s kuhinjsko sekiro planil nadnjo in ji odsekal glave. Nato jih je odnesel cesarju, mu jih pokazal in se hvalil, da je on dosegel to zmago.

Ko je cesar videl, da prihaja kuhar predenj z dokazom zmage, je pripravil veliko gostijo, da bi ga zaročil s svojo hčerjo, in sklenil prirediti svatbo, na katero bo povabil vse cesarje. Cigan je vsem razkazoval obleko, ki jo je prepojil s krvjo, da bi mu verjeli. Ko je naš junak prišel v palačo, je cesar z gosti dobre volje sedel pri mizi, tisti ničvrednež pa je sedel na častnem mestu na sedmih blazinah. Mladenič je stopil pred cesarja in mu rekel: »Presvetli cesar, slišal sem, da se je nekdo pred vašim veličanstvom hvalil, da je ubil zmaja. To ni res, vaše veličanstvo, jaz sem ga ubil.« »Lažeš, nesramnež!« je zavpil prevzetni Cigan in ukazal služabnikom, naj ga vržejo ven. Cesar, ki tudi sam ni prav verjel, da bi bil Cigan zmožen takega junaštva, pa je dejal: »S čim lahko dokažeš svoje besede, junak?« »Moje besede,« je odgovoril mladenič, »je prav lahko dokazati. Ukažite samo, naj najprej pogledajo, ali imajo zmajeve glave, ki so tam razstavljene, tudi jezike.« »Le poglejte, le poglejte,« je rekel debeloustnež. Vendar ga je že pošteno stiskalo pri srcu, čeprav se je delal, kakor da mu ni mar. Tedaj so pogledali in v nobeni glavi niso našli jezika; gostje pa so obnemeli, saj niso vedeli, kaj naj to pomeni. Cigan, ki mu je šlo zdaj že vse narobe in se je kesal, da ni pogledal glavam v gobce, preden jih je prinesel cesarju, je zavpil: »Vrzite ga ven, saj je norec in ne ve, kaj govori!« Cesar pa je rekel: »Torej nam hočeš povedati, junak, da je zmaja ubil tisti, ki bo pokazal jezike.« »Dajte no, cesar,« je rekel Cigan, ki se je tresel kakor šiba na vodi in porumenel kakor vosek, »ali ne vidite, da je ta berač navaden prismuknjenec, ki nas je prišel vleč za nos? Pustite ga, naj gre po svoje!« »Kdor goljufa,« je mirno odgovoril mladenič, »naj bo kaznovan.« Nato je začel iz nedrja jemati jezike in jih kazati vsem zbranim. In vsakokrat, ko je pokazal en jezik, je izpod Cigana padla ena blazina, dokler ni nazadnje še sam zgrmel s stola, tako hudo se je prestrašil tisti lopov. Potem je naš junak povedal vse, kar je doživel, in kako mu je uspelo za tako dolgo zadržati noč. Cesarju ni bilo treba dolgo premišljevati, da je spoznal, kako ima mladenič prav. Ker ga je Cigan s svojo podlostjo in nesramno lažjo silno razjezil, je ukazal takoj pripeljati dva neujezdena konja in prinesti dve vreči orehov. Cigana in vreči orehov so privezali konjema za repa, potem pa so konja spustili. Pognala sta se v dir čez močvirja; kjer je padel oreh, je padel tudi košček mesa, dokler ni bilo konec tako Cigana kakor vreč. Ko so nato vse pripravili, so čez nekaj dni obhajali veliko svatbo. Naš Romun je vzel cesarjevo hčer za ženo in več tednov je trajalo veliko, nepopisno veselje, cesar pa ga je posadil tudi na cesarski prestol. Princesa je jokala od sreče in se zahvaljevala Bogu, da jo je rešil pred tisto zemeljsko grdobo, pred tistim gnusnim črnuhom. Tudi jaz sem bil tam in pomagal pri svatbi: s sitom sem nosil vodo, ob koncu gostije pa so prinesli koš suhih sliv, da bi jih metali v razprta usta. Zajahal sem sedlo, itd.