Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo, in tako naprej. Živel je mož, ki se je naveličal mestne nečimrnosti in postal puščavnik. Spoznal je namreč, da od tega slepega sveta ni nič, zato se je umaknil v samoto. Tam so mu bile sosede gozdne zveri; in ker je bil Bogu tako ljub, so se mu vse živali priklanjale in mu lizale noge, kadar so ga srečale. Nekega dne je šel k reki, ki je tekla skozi tisti gozd, da bi se umil. Zagledal je skrinjico, dobro zaprto in zasmoljeno, ki je priplavala po vodi in obstala ob bregu prav tam, kjer je stal. Takoj je zaslišal nekaj, kar je jokalo kakor otročiček. Nekoliko je postal in premišljeval, kaj neki bi to bilo. Potem je zmolil, da bi se od njega odvrnila satanova skušnjava, če je to res skušnjava; ker pa je jok postajal vse glasnejši, namesto da bi vse skupaj izginilo izpred njega, je potegnil skrinjico na breg. Odprl jo je in v njej našel majhnega, komaj dva tedna starega otroka. Brž ko ga je vzel v naročje, je otrok utihnil. Tedaj se je puščavnik zahvalil Bogu, da mu je poslal človeško dušo, ki mu bo krajšala samoto v tisti gozdni goščavi. Otroku je okoli vratu visel obesek, na katerem je puščavnik prebral, da je deček sin cesarske hčere. Rad bi ga bil vzredil, le tega ni vedel, s čim naj ga hrani. Pokleknil je in goreče prosil Gospoda; in glej, iz zelene trave je kakor iz tal zrasla velika smokva. Na njej je bilo sadje vseh vrst zrelosti: nekaj ga je šele brstelo, nekaj cvetelo, drugo je bilo napol zrelo, spet drugo pa že zrelo in ravno pravšnje za pod zob. Otroku je iztisnil sok iz smokve in otročiček je jedel, da se je še puščavnik čudil. Tako ga je tam vzgajal, dokler ni nekoliko zrasel, začel hoditi in jesti še kaj drugega, kar mu je dajal puščavnik. Ko je bil večji, je puščavnik svojega rejenca naučil brati ter nabirati koreninice in drugo zelenje za hrano. Tako sta živela tam v miru in nihče ju ni nadlegoval. Starec je dečka učil vsega, kar je vedel o svetu in njegovih rečeh, deček pa je poslušal in si vtiskoval v spomin vsak nauk očeta, ki mu ga je poslal Bog. Tako je preteklo nekaj let. Nekega dne je starec povedal sinu, da bo odšel k Bogu. »Nikar se ne prestraši, ljubi moj, ko bo prišel strašen lev in mi izkopal grob. Položi me vanj in me zasuj s prstjo. Potem pa splezaj na podstrešje moje koče, vzemi uzdo, ki jo boš našel tam, in jo stresi.« Še med govorjenjem je puščavnik legel in zaspal za vse večne čase. Deček je bridko jokal, ko je videl, da je ostal sam. In glej ga, strašni lev je že prihajal z glasnim rjovenjem. Dečku so od strahu vstali lasje pokonci, toda ko se je spomnil starčevih besed, se je pomiril in opazoval, kako lev koplje grob. Vanj je položil očeta in ga zasul s prstjo. Ko je deček storil vse, kakor mu je naročil starec, je lev odšel po svojih opravkih in se ni več vrnil. Deček pa je ostal sam, taval po gozdnih goščavah ter jokal in tožil, da bi se ti od usmiljenja raztrgalo srce. Nato se je spomnil besed svojega starega očeta, splezal na podstrešje koče, našel uzdo, jo vzel in se z njo spustil na tla. Pozabil sem vam povedati: po starčevi smrti se je smokva povsem posušila in od nje ni ostalo drugega kakor ožgano deblo, ki je štrlelo iz zemlje. Ko je deček prišel z uzdo iz koče, jo je stresel in pred njim se je prikazal žrebec s šestimi perutmi ter vprašal: »Kaj ukazuješ, gospodar?« »Kaj naj ukazujem?« je odgovoril deček. »Ostani pri meni, saj mi je samemu dolgčas.« »Ne, gospodar. Ti moraš med ljudi in storiti, kar ti bom povedal; tako se ti bo dobro godilo.« Deček se je čudil konjevim besedam. Saj o svetu ni vedel ničesar. Še bolj se je začudil, ko mu je konj povedal, da se mora obleči. Po njegovem nasvetu mu je segel v levo uho in iz njega potegnil oblačila ter se oblekel. Nato je zajahal konja in ta ga je odnesel v neko mesto, kjer sta se ustavila v krčmi s prenočišči. Deček se je čudil vsemu, kar je videl, in pazljivo opazoval, kaj počnejo drugi ljudje. Po nekaj dneh, ko se je že nekoliko privadil na svet, mu je konj rekel, da si mora tudi sam priskrbeti nekaj premoženja. Naročil mu je, naj si zaveže oči, in ko ga je deček zajahal, je z njim poletel do neke vzpetine ter se tam ustavil. Potem mu je rekel: »Gospodar, razjahaj in z uzdo v roki se skloni ter poberi s tal, kar ti pride pod roko, in si napolni nedrje.« »Kaj neki bom zgrabil takole na slepo?« je odvrnil deček. »Bolje bi bilo, da si odvežem oči.« »Nikar tega, za božjo voljo! V tistem hipu, ko odpreš oči, boš mrtev,« mu je dejal konj. Deček ga je ubogal. Razjahal je, vendar uzde ni izpustil iz roke. Sklonil se je k tlom in z drugo roko na slepo pobiral vse, kar je mogel prijeti. Napolnil si je nedrje, spet zajahal in odrinil nazaj. Ko je prišel domov in si odvezal oči, kaj mislite, gospoda moja, da je zagledal? Same drage kamne, drugega lepšega in večjega od drugega. Ni vedel, kaj so; igral se je z njimi kakor otroci s kamenčki. Konj pa ga je poučil, kaj naj z njimi stori. Vzel jih je le nekaj in šel k trgovcem ter jih zamenjal za denar. Plačal je prenočišče, kupil vse, kar je potreboval, pa mu je še ostalo. Zdaj ga je konj poučil, kaj naj naredi naprej. Svetoval mu je, naj izbere nekaj največjih in najlepših kamnov ter jih odnese v dar cesarju tiste dežele. In tako je storil. Ko je prišel s svojim darilom pred cesarja in videl, s kakšnimi častmi ga je sprejel ter kako ceni njegov dar, je povedal, da ima takšnih kamnov še veliko. Cesar se je kar začudil tolikšnemu dečkovemu bogastvu in ga vzel v čisli. Odslej ni bilo nobene dvorne slovesnosti, na katero ne bi bil povabljen. Ni bilo parade, sprevoda ali praznovanja, kjer ga ne bi bilo zraven. Danes tako, jutri tako, pa se je spoprijateljil s knežjimi in plemiškimi sinovi ter se od njih, zgolj z gledanjem in poslušanjem, naučil vsega njihovega znanja: kako vihteti meč in vrteti buzdovan, kako napeti lok in meriti. Še prekosil jih je, saj je bil bister fant, spreten in ves živ ogenj, pravi romunski korenjak, raven kakor jelka in ponosen kakor hrast. Vse lepo in prav. Le ene reči ni mogel razumeti: zakaj je cesar zmeraj tako žalosten in zakaj v sebi hira. Nekega dne je zbral pogum in ga vprašal: »Cesar, vse dobrine tega sveta imaš in vsi se ti priklanjajo kot mogočnemu vladarju. Kaj ti leži na duši, da si zmeraj brez veselja in potrt?« »Eh, dragi moj, kaj naj imam? Očitno mi je Bog naložil, da moram na tem svetu odslužiti nekaj grehov, in zdaj sem že pri koncu svojih moči. Imel sem hčer in dva sinova, pa mi ni bilo dano, da bi jih užival. Neki prekleti zmaj mi je ugrabil hčer in nikakor ne morem najti njene sledi, nikakor ne. Dve vojski sem poslal nad njega skupaj s svojima sinovoma in vse je pogubilo. Moja žena, cesarica, je od žalosti za otroki umrla in tudi zame ni več daleč dan, ko se ji pridružim. Čutim, da sem iz dneva v dan slabotnejši, in srce mi ne da več, da bi se veselil.« Deček je utihnil in bilo mu je žal, da je načel pogovor o rečeh, ki so tako težile cesarsko dušo. Ko se je vrnil domov, je konju povedal vse, kar je izvedel, in ga vprašal, ali bi bilo mogoče rešiti dekle iz zmajevih krempljev. Konj mu je odgovoril: »Kaj vse ni mogoče na tem svetu! Toda rešiti dekle iz zmajevih rok bo težko, predvsem zaradi njegove matere, tiste stare pošasti, ki je povrhu še čarovnica, da pred njo še voda zaledeni.« Dečku je bilo dovolj, da je izvedel toliko. Ni hotel poslušati, ali je težko ali ne, temveč je šel naravnost k cesarju. Spet je napeljal besedo na njegove izgubljene otroke, ga o njih še podrobneje izprašal in nato dejal: »Šel bom in ti jih pripeljal nazaj, presvetli cesar.« »Nikar ne govori tako, junak,« mu je odgovoril cesar. »Ne zapravljaj svoje mladosti zaman. Moj velikan ni mogel ničesar opraviti, moj Arabec ni mogel ničesar opraviti, kaj boš šele ti, otrok, ki vojne še nisi okusil. Velikan je imel dar, da je z enim samim zamahom roke podrl na tla celo vojsko in jo zgrnil v tako visok kup, kakor je bila velika, potem pa sedel na vrh kupa. Moj Arabec pa je lahko z enim samim vdihom pogoltnil še tako veliko vojsko in jo potem izpljunil, kakor da jo je že prebavil. Pa sta vendar tudi onadva izgubila življenje, ko sta šla z mojima sinovoma na vojsko.« »Tudi jaz bom poskusil, presvetli cesar, če mi dovoliš.« »Pojdi, fant, če te že vleče v smrt.« Junak se je poslovil od cesarja, šel h konju in mu povedal vse, kar je slišal od cesarja, ter vse, kar se je namenil storiti. »Pojdiva,« je odgovoril konj, »a z vsemi mislimi se zaupajva Bogu, pa naju ne bo pustil na cedilu.« Ne vem, zakaj, toda junak je čutil, kakor da mu je cesarska hči usojena, in v kosteh ni imel več miru. Pripravil se je in odrinil. In je šel in šel in šel, ves poletni dan do večera, kakor beseda v pripovedi, ki odslej še lepša bo, dokler nista prispela na zeleno, ljubko jaso. Tam sta se ustavila k počitku in se začela posvetovati, kaj in kako naj storita. Konj, ki je bil čudežen in je vse vedel vnaprej, mu je povedal, kako naj se loti stvari, da bo zmagal in rešil milo dekle. Potovala sta še naprej in prispela do zmajevkinih palač. Te so bile vse do zadnjega iz stekla in so se tako bleščale, da si lahko pogledal v sonce, vanje pa ne. Preden sta stopila na grajsko dvorišče, sta se ustavila in začela oprezati, da bi izvedela, kako je v tej hiši. Tri dni in tri noči sta hodila okoli palač in s poizvedovanjem naposled odkrila, da zmajevke in zmaja ni doma. Tedaj je Făt-Frumos prignal konja v palačo in se ustavil naravnost pred stopnicami. Ko ga je dekle zagledalo, je prišlo ven. Govorila sta, ne da bi on razjahal, in se sporazumela. Ko je spoznala, da ima pred seboj junaka, je stopila v svojo sobo, vzela brusni kamen, ruto z obrobo in krtačo, hitro pritekla iz hiše, sedla za Făt-Frumosa na konja in zdirjala sta, kolikor so ju nesle noge. Brž ko sta prestopila prag vrat, so dvorišča in palače začeli tako tuliti in odmevati, da nas Bog obvaruj! Zmajevka je to zaslišala tam, kjer se je mudila, in se v hipu vrnila domov. Ko je prišla in videla, da je dekle ugrabljeno, se je pognala za njima. Lovila ju je in lovila, in ko bi ju bila skoraj že zgrabila, je dekle vrglo krtačo pred zmajevko. Pri priči je zrasel velik in tako gost gozd, da se niti ptiček ne bi mogel prebiti skozenj. Zmajevka se je znašla, kakor je vedela in znala: glodala je drevesa, se oprijemala vej in se prerivala skozi goščavo, dokler ni prišla na drugo stran. Potem pa spet za njima! Konj je letel kakor veter, a zmajevka je drvela za njima kakor misel. Ko bi ju bila že skoraj prijela, je dekle vrglo za sabo ruto. V hipu je nastalo veliko, veliko jezero, da mu je bilo komaj videti breg, vse naokrog pa ga je obdajal ogenj. Zmajevka je napela vse svoje moči in prišla čez. Prebila se je skozi ogenj in vodo in še kar za njima, za njima, niti malo ni odnehala! Komaj se je konj oddaljil za spodobno razdaljo, že je bila zmajevka spet tik za njima. Tedaj je dekle med begom vrglo še brusni kamen. Med njima in zmajevko se je nenadoma dvignila gora iz samega kamna. Zmajevka je pokala od jeze in od besa ni več videla predse. Začela je plezati na goro, toda kje neki! Saj to ni bilo kar tako, da bi se povzpela nanjo. Gora je bila strma, kamen pa gladek, kakor se za brusni kamen spodobi. Nikjer ni mogla postaviti noge, da bi se oprla. Kadar se je dotaknila kakšnega kamnitega roba, ji je meso zakrvavelo, saj je bil tako oster, da je rezal kakor nož. Nazadnje se je le prebila navzgor, malo se je oprijemala skal, malo lezla po vseh štirih kakor pijavka; vse sile je napela in prilezla na vrh gore. Făt-Frumos je bil ob vznožju z lokom v roki. Ko se je zmajevka znašla na vrhu, je nekoliko zajela sapo, potem pa se zavrtinčila navzdol in se spustila kakor vihar. Ko je Făt-Frumos to videl, je hitro napel lok, položil nanj puščico in pomeril. Ob pravem trenutku je spustil tetivo in jo zadel naravnost v oko. Zmajevka je tako kriknila, da se je stresla gora, in se stokaje zvalila po pobočju. Ko je priletela na tla, se je od bolečine zvila v klobčič. Făt-Frumos je stopil k njej z buzdovanom v roki in ji zadal še nekaj krepkih udarcev, saj še ni bila mrtva. Toliko je še zmogla, da je rekla: »Pokončal si me, ti pasji sin!« Trikrat je odprla gobec, in ko ji je duša zapustila kosti, se je razširil tak smrad, da nihče ni mogel stati poleg nje. Tako nečista je bila tista pošast! Făt-Frumos in cesarska hči se nista mogla naužiti veselja. Hotela sta se vrniti domov k cesarju, ki ju je že nestrpno pričakoval. Toda konj jima je rekel: »Kdor se prenagli, se opeče. Najprej moramo ubiti zmaja, zmajevkinega sina, kajti dokler bo ta hodil po zemlji, pred njim ne bosta imela miru. Potem moramo obuditi iz grobov cesarjeva sinova in vse, ki jih je zmajevka pogubila s svojimi čari, nato pa se bomo z vsem zmajevskim bogastvom vrnili domov.« Junak je radostno sklenil, da se spopade z zmajem, in se spet odpravil proti zmajevkinim palačam. Zmaj je oborožen čakal, da vidi, kako je njegova mati opravila s Făt-Frumosom in dekletom. Ko pa je zagledal Făt-Frumosa, kako se junaško bliža z dekletom ob sebi na konju, so mu omahnile roke in noge. Skoraj bi ga bilo pobralo od žalosti, ker mu je umrla mati. Vendar se je opogumil in ostal na mestu, da se pomeri s Făt-Frumosom. Ta pa je komaj čakal. Konj ga je namreč že poučil, kako naj se bojuje in kaj naj stori. Spoprijela sta se torej v rokoborbi. In sta se borila in borila, ves poletni dan do večera, a da bi eden premagal drugega, o tem ni bilo ne duha ne sluha. Ko je Făt-Frumos videl, da ju bo ujela noč, je napel vse svoje moči, dvignil zmaja v zrak in ga zagnal v tla, da se je pogreznil do vratu. Nato ga je držal pod nogo, z golim mečem, dvignjenim nad njegovo glavo, ter ga vprašal po dekletovih bratih in poslanih vojskah. Zmaj je mislil, da mu bo prizanesel, če mu pove, zato je odgovoril: »Gomile zemlje, ki si jih srečeval do sem, so brata cesarske hčere in njegovi vojski. Listine z uroki so spravljene v srebrni skrinjici na polici za pečjo v materini sobi. Kdor jih vzame in jih prebere nad tistimi gomilami, da razdre urok, bo razvezal čarobne vezi in vsi bodo oživeli, kakor da nikoli, odkar stoji svet, ne bi bili začarani.« Toliko je moral Făt-Frumos vedeti. Odsekal mu je glavo in ga pustil tam vranom za hrano. Potem sta stopila v zmajevkine palače in dekle, ki je že prej opazilo tisto skrinjico, je šlo naravnost k njej ter jo vzelo. Ko sta jo odprla, kaj sta zagledala? Kolikor je bilo gomil, toliko je bilo tudi listin. Zdaj pa nova težava: kako naj ugotovita, katera listina pripada kateri gomili? Odločila sta se, da bosta šla do vsake posebej in prebirala vse listine z uroki, dokler ne naletita na pravo. Šele tedaj se je tudi Făt-Frumos spomnil nečesa. Opazil je namreč, da so se te gomile nakopičene zemlje stresle, kadar je šel mimo njih, vendar si ni znal razložiti, kaj naj bi to pomenilo.

Na poti nazaj se je ustavil pri prvi gomili, na katero so naleteli, prebral eno listino, nato drugo — nič! Prebral je še eno in še eno; ta pa je bila očitno tista, s katero je bila začarana gomila pred njimi, kajti glej, gomila se je začela tresti, nato zibati, kakor da se hoče izruvati iz zemlje, nazadnje pa je izginila in namesto nje je stal mlad cesarjevič, živ in nepoškodovan. Brž ko je odprl oči, se je ozrl okoli sebe in rekel: »Oh, sestra moja, kako trdno sem spal!« »Trdno, moj brat; in še dolgo bi spal, ko ne bi prišel ta mož, ki nam ga je poslal Bog, da nas reši sužnosti.« Tedaj se je obrnil k Făt-Frumosu in mu dejal: »Kdor koli že si, bodi nam brat.« »Brat do smrti,« je odgovoril Făt-Frumos. Objela sta se, nato pa so odšli še do drugih gomil in pri vseh storili enako. Obudili so še drugega brata, velikana in Arabca z vsemi njunimi vojskami. In med njimi je zavladalo tolikšno veselje, da ga ni mogoče popisati. Ubogi Făt-Frumos je šel iz naročja v naročje, saj so ga vsi hoteli objeti v zahvalo. Nato so se še enkrat vrnili v zmajevkine palače. Făt-Frumos je vzel bič, ki je visel na žeblju za vrati, in z njim počil proti vsem štirim stranem dvorišča; palača se je spremenila v zlato jabolko. Pobral ga je in spravil v nedrje. Potem sta z dekletom sedla v zmajevkino kočijo, ki je bila vsa iz stekla, tudi kolesa so bila steklena, in se z velikim spremstvom vrnila k cesarju. Ko so prihiteli sli in cesarju povedali, da se mu vračajo vsi otroci z obema vojskama vred, bi ga bilo od veselja skoraj pobralo. Vendar se je obvladal in jim šel za dan hoda naproti. Kaj šele, ko so se zagledali! Ubogi cesar ni vedel, koga naj prej objame. In kogar je že objel, se kar ni mogel odtrgati od njega. Ko so vstopili v cesarsko mesto, se je sprevod razvrstil takole: najprej je korakala pehota, za njo je šel Făt-Frumosov konj, nato sta se peljala Făt-Frumos in cesarska hči v zmajevkini stekleni kočiji, na vsaki strani je jezdil eden od cesarjevih sinov, za njimi pa je prihajala konjenica z velikanom in Arabcem na čelu. Množice so se prerivale in ljudje so silili drug čez drugega, vsak si je želel videti rešitelja cesarjevih otrok, in vsi so v en glas vzklikali, naj jim bo on cesar. Ko se je Făt-Frumos poročil s cesarsko hčerjo, se je cesar, ki je bil že star, odrekel prestolu in nanj je sedel Făt-Frumos. Vladala sta v miru in spokojnosti, ljudstvo ju je hvalilo, in če nista umrla, vladata še danes. Jaz pa sem zajahal sedlo in tako naprej.