Prevod
_Sapia, hči imenitne baronice, iz Cenzulla, kraljevega sina, ki se nikakor ni mogel naučiti brati, napravi bistrega moža. Ker pa mu je prisolila zaušnico, se ji hoče maščevati in jo vzame za ženo. Po neštetih mukah, ki ji jih prizadene, in potem ko mu ona brez njegove vednosti rodi tri otroke, se nazadnje pobotata._ _Gospod princ in princesa sta se silno razveselila, ko sta videla, da se je za Talio vse srečno izteklo, saj si nikoli ne bi mislila, da bo sredi tolikšnega viharja našla tako varen pristan. Antonelli sta naročila, naj razgrne svojo zgodbo, in ta je takole začela._ Na svetu so tri vrste nevednežev, ki bi si drug za drugim še bolj zaslužili, da jih vtaknejo v peč: prvi ne ve, drugi noče vedeti, tretji pa si domišlja, da ve. Nevednež, o katerem vam bom pripovedovala, sodi v drugo vrsto: ker noče, da bi mu znanje prišlo v glavo, sovraži tistega, ki ga poučuje, in mu kakor novi Neron skuša vzeti kruh.
Nekoč je živel kralj Zaprtega gradu, ki je imel tako trmoglavega sina, da ga nikakor ni bilo mogoče pripraviti do tega, da bi si zapomnil A, B, C in D. Kadar koli so mu omenili črke in učenje, je zagnal tak vik in krik, da niso zalegle ne graje ne tepež ne grožnje. Ubogi oče je bil zato ves napihnjen kakor krastača in ni vedel, kaj naj stori, da bi prebudil pamet tega nesrečnega sina in kraljestva ne bi pustil v rokah tepca; dobro je namreč vedel, da nevednost in vladanje kraljestvu nikakor ne gresta skupaj.
V tistem času je živela tudi hči baronice Cenze, ki si je zaradi tolikšnega znanja, pridobljenega do trinajstega leta, prislužila ime Sapia. Ko so kralju povedali za njene izjemne vrline, je sklenil sina zaupati baronici, da bi ga njena hči poučevala. Mislil je, da mu bosta družba deklice in tekmovanje z njo morda kaj koristila. Ko se je princ torej nastanil v baroničini hiši, ga je Sapia začela učiti abecede. Toda ko je videla, da lepe besede seje v veter in da mu pametni nauki pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven letijo, ji je ušla roka in mu je prisolila zaušnico. Carluccio, kakor je bilo princu ime, se je ob tem tako zasramoval, da je iz sramu in kljubovalnosti storil, česar prej ni hotel storiti na lepo besedo. Tako se v nekaj mesecih ni le naučil brati;
v slovnici je tudi tako napredoval, da je obvladal prav vsa pravila. Oče je bil tega tako vesel, da se mu noge skoraj niso več dotikale tal. Carluccia je vzel iz tiste hiše in mu dal pouk še v drugih, višjih vedah, dokler ni postal najbolj učen človek v vsem kraljestvu;
toda udarec, ki mu ga je zadala Sapia, se mu je tako globoko vtisnil v spomin, da ga je buden ves čas imel pred očmi, v spanju pa se mu je sanjalo o njem. Nazadnje je sklenil, da se bo bodisi maščeval bodisi umrl. Medtem je Sapia dorasla za možitev in princ, ki je s prižganim luntom ob puški prežal na priložnost za maščevanje, je rekel očetu:
»Gospod moj, priznavam, da sem življenje dobil od vas, in zato sem vam dolžan hvaležnost do neba. Toda Sapii, ki me je naučila dobro živeti, se čutim prav toliko dolžnega. Ker ne najdem primernega načina, da bi ji poplačal tako velik dolg, bi jo, če vam je prav, rad vzel za ženo. Zagotavljam vam, da bi me s tem do kraja osrečili.« Kralj je ob tej sinovi odločitvi odgovoril: »Sin moj, Sapia sicer ni tako visokega rodu, kakor bi morala biti tvoja žena, vendar njene vrline na tehtnici toliko pretehtajo našo plemenito kri, da si takšno zvezo zasluži. Če si torej ti zadovoljen, sem jaz potešen.« Poklical je baronico in dal nemudoma sestaviti ženitno pogodbo. Ko so opravili slavje, kakršno se spodobi velikemu gospodu, je princ kralja prosil za ločeno bivališče, kjer bi lahko živel z ženo. Kralj mu je ustregel in dal zanj pripraviti prelepo palačo, ločeno od svoje. Princ je tja odpeljal Sapio, jo zaprl v sobo, ji dajal slabo jesti, še slabše piti, najslabše pa je bilo, da ni hotel izpolnjevati zakonske dolžnosti. Uboga žena je tako postala najbolj obupana ženska na svetu, saj ni vedela, zakaj z njo tako grdo ravnajo, ko pa je komaj prestopila prag novega doma;
ko pa se je gospodu zahotelo videti Sapio, je stopil v njeno sobo in jo vprašal, kako ji gre. »Položi mi roko na trebuh,« je odvrnila Sapia, »pa boš videl, kako mi sploh more iti! In kaj sem ti storila, da ravnaš z menoj kakor s psom? Čemu si me vzel za ženo, če si me hotel imeti za manj kakor sužnjo?«
Na te besede je princ odgovoril: »Mar ne veš, da tisti, ki prizadene žalitev, jo zapiše v prah, tisti, ki jo utrpi, pa v marmor? Le dobro se spomni, kaj si mi storila, ko si me učila brati, in vedi, da sem te vzel za ženo samo zato, da bi ti zagrenil življenje in se maščeval za žalitev, ki sem jo prestal.« »Potemtakem,« je odvrnila Sapia, »žanjem zlo, čeprav sem sejala dobro. Če sem te udarila, sem te zato, ker si bil osel, jaz pa sem hotela iz tebe narediti modrega človeka. Saj veš: kdor ti želi dobro, te spravi v jok, kdor ti želi slabo, pa v smeh.« Če je bil princ že prej zaradi zaušnice ves nataknjen, se je zdaj še bolj razkačil, ker mu je očitala njegovo nevednost. Pričakoval je namreč, da bo Sapia priznala svojo napako, ona pa mu je, drzna kakor petelin, vračala udarec za udarec. Zato ji je obrnil hrbet in odšel ter jo pustil v še hujšem položaju kakor prej. Ko se je čez nekaj dni vrnil in jo našel enako neomajno, je odšel še bolj nejevoljen, odločen, da jo bo pustil kuhati v lastnem soku kakor hobotnico in jo kaznoval s palico, ovito v vato. Medtem je kralj na stebru smrtne postelje odstopil vse svoje življenjsko imetje. Sin je postal gospodar in vladar vseh njegovih dežel in jih je hotel osebno prevzeti v posest. Zbral je spremstvo oboroženih mož in vitezov, dostojno svojega položaja, ter se z njimi odpravil na pot. Ko je baronica izvedela, kako bedno živi njena hči, je dala, da bi preudarno odpravila to zlo, pod prinčevo palačo izkopati rov, po katerem je ubogi Sapii prinašala hrano in druge priboljške. Nekaj dni pred odhodom novega kralja je izvedela za njegove načrte, dala pripraviti kočije in razkošne livreje, hčer od glave do pet sijajno oblekla ter jo s spremstvom plemenitih gospa poslala po bližnjici na pot. Tako je Sapia prispela dan pred možem v kraj, kjer naj bi se ustavil. Najela je hišo nasproti palače, pripravljene zanj, in v vsem svojem sijaju sedla k oknu. Ko je kralj prispel in zagledal to cvetlico, to smetano vse ljubkosti, se je pri priči zagledal vanjo in jo tako vztrajno snubil, da jo je nazadnje dobil v naročje. Zapustil jo je nosečo in ji v spomin na svojo ljubezen podaril lepo zapestnico. Ko je odšel obiskat še druga mesta svojega kraljestva, je ona smuknila domov in čez devet mesecev rodila lepega sina. Ko se je kralj vrnil v prestolnico, je spet obiskal Sapio. Mislil je, da jo bo našel že mrtvo, toda bila je bolj cvetoča kakor kdaj prej in še bolj neomajno mu je zatrjevala, da mu je odtisnila pet prstov na lice samo zato, da bi iz osla naredila modrega človeka.
Kralj je užaljen odšel. Ko se je moral znova odpraviti na obisk svojih dežel, je Sapia po materinem nasvetu storila isto kakor prvič. Naužila se je moževe ljubezni, od njega dobila dragocen dragulj za naglavni okras in zanosila z drugim sinom, ki ga je po vrnitvi domov ob svojem času rodila. Ko ji je ista ukana uspela še tretjič, ji je kralj podaril težko verižico iz zlata in dragih kamnov ter jo zapustil nosečo s hčerko. Tudi ta je ob svojem času srečno prijokala na svet. Ko se je kralj vrnil s potovanja, je izvedel, da je baronica hčeri dala uspavalo in razglasila, da je umrla. Poslala jo je pokopat, nato pa jo dala skrivaj vzeti iz groba in skriti v svoji hiši. Kralj je zato z velikim veseljem sklenil novo ženitev z damo visokega rodu. Pripeljal jo je v kraljevo palačo, in ko je bilo osupljivo slavje v polnem teku, se je v dvorani prikazala Sapia s svojimi tremi otroki, tremi pravimi dragulji. Vrgla se je kralju pred noge in terjala pravico: tem otrokom, ki so njegove krvi, ne sme vzeti kraljestva. Kralj je nekaj časa stal kakor človek v sanjah. Nazadnje pa je spoznal, da Sapiina modrost sega do zvezd, in ko je pred seboj, prav tedaj, ko je to najmanj pričakoval, zagledal tri opore svoje starosti, se mu je srce omehčalo. Tisto damo je z bogatim imetjem dal za ženo svojemu bratu, sam pa znova sprejel Sapio ter tako ljudem tega sveta pokazal, _da moder človek gospoduje zvezdam._
Izvirnik
_Sapia, figlia de na gran Baronessa, fa deventare ommo accuorto Cenzullo, che era figlio de no Rrè, che non poteva capere lettere; lo quale pe no boffettone, che le dette Sapia, volennose vennecare, se la pigliaje pe mmogliere, e dapò mille strazie, avutone, senza sapere cosa nesciuna, tre ffiglie, s’accordarono nsieme._ _Fecero na prejezza granne lo Signore Prencepe, e la Prencepessa, quanno veddero arrivare a buon termene le ccose de Talia, che non se credevano maje, che drinto a tanta borrasca trovasse sto puorto, e dato ordene ad Antonella, che sfodarasse lo cunto sujo, essa accossì mese mano._ Tre so le specie de li gnorante a lo munno, che meretarriano l’uno cchiù dell’autro essere puoste a no furno: lo primmo, che non sà: lo
secunno, che non vò sapere; lo tierzo, che pretenne de sapere: De la seconna spezia, è lo gnorante de chi v’aggio da parlare, lo quale non volenno farese trasire nchiocca lo ssapere, odia chi nce lo nvezza, e nuovo Nerone, cerca de levarele la via de lo ppane. Era na vota lo Rrè de Castiello chiuso, ch’aveva no figlio accossì capo-tuosto, che no nc’era remmedio, che bolesse tenere a mmente l’A.
B. C. D. e sempre che se le parlava, de lettere, e de mparare, faceva cose de fuoco, che non jovavano strile, nè mmazziate, nè mmenaccie de manera, che lo negrecato patre nne stava abbottato comme a rruospo, e non sapeva che partito pigliare pe scetare lo ngiegno de sto figlio sciaurato, e no lassare lo regno ’n mano a no mammalucco, sapenno essere mpossibile cosa, fare lega la gnoranzia, e dominio de no regno.
A sto medesemo tiempo nc’era la fegliola de la Baronessa Cenza, che pe tanto sapere, a lo quale era arrivata ’n tridece anne, n’acquistaje lo nomme de Sapia; le bertolose qualetà de la quale essenno dette a lo Rrè, fece pensiero de dare lo figlio a la Baronessa, che lo facesse nvezzare da la figlia, penzanno, che co la compagnia, e co la competenzia de la fegliola, avesse fatto quarche bene. Puosto addonca lo Prencepe a la casa de la Baronessa, accommenzaje Sapia a nvezzarele la santa-croce; ma vedenno, che le belle parole se le semmenava da dereto, le bone ragiune da n’arecchia le trasevano e da l’autra scevano, le scappaje la mano, e le dette no boffettone; de la quale cosa se pigliaje tanto scuorno Carluccio (che accossì se chiammava
lo Prencepe) che chello, che non aveva fatto pe ccarezzielle, fece pe bregogna, e despietto, tanto che ’n poche mise non sulo seppe lejere; ma passaje tanto nnante a la grammatica, che fece pe tutte regole, de la quale cosa appe tanto giubelo lo Patre, che non toccava pede ’n terra; e levato Carluccio da chella casa, le fece studiare l’autre ccose cchiù granne, che deventaje lo cchiù ssaputo de chillo regno: ma fu ttanto la mpressione de lo cuorpo, che le dette Sapia, che veglianno lo teneva nnante l’uocchie, dormenno se lo nzonnava; tanto che fece pensiero de morire, o de vennecarese. Venne fra sto tiempo Sapia a l’ajetà de marite, e lo Prencepe, che aspettava co lo miccio a la serpentina, accasione de fare le bennette soje, disse a lo Patre:
Signore mio, io confesso d’avere recevuto l’essere da vuje, e perzò ve tengo n’obreco nfi ncoppa l’astraco: ma a Sapia, che m’ave dato lo buono essere, mme canosco autro tanto obrecato: e perzò non trovanno manera vastante de pagarele tanto debeto, se ve fosse ’n piacere, la vorria pe mmogliere, assecurannote, ca mettarrisse na cota sopra la perzona mia. Lo Rrè, che ntese sta deleberazione de lo figlio, le respose; figlio mio, si bè Sapia non è de chella carata, che doverria essere na mogliere toja, pure co la vertute soja posta a la velanza de lo sango nuostro scenne tanto, che le pò fare sto partito; perzò tu contento, io pagato; e fatto chiammare la Baronessa, fece fare subeto li capitole, e ffatto ffeste competente a no Segnore granne,
cercaje ’n grazia a lo Rrè n’appartamiento spartato, dove potesse stare co la mogliere; e lo Rrè pe ccontentarelo, le fece apparecchiare no Palazzo bellissemo separato da lo sujo, dove portatose Sapia, la restrense a na cammara, dannole male da magnare, peo da vevere, e ccotte peo non volenno pagare lo debeto; tanto, che la negra se vedde la cchiù desperata femmena de lo munno: non sapenno la causa de sto male trattamiento a ttiempo, ch’appena era trasuta a la casa: ma venuto voglia a lo Segnore de vedere Sapia, trasette a la cammara soja, e l’addemmannaje comme steva: Menate la mano pe lo stommaco, respose Sapia, ca vedarraje commo pozzo stare, e che cosa t’aggio fatto, pe la quale mme tratte de sta manera comme a ccane? A che
fine cercareme pe mmogliere, si mme volive tenere peo de na schiava? a ste parole respose lo Prencepe; non saje tu ca chi fa l’affesa la scrive ’n porvere, e chi la receve ’n marmolo. Allecordate buono, che mme faciste quanno mme mmezzave de lejere, e ssacce ca non ped autro t’aggio voluto pe mmogliere, che pe ssauza de sta vita toja, e mmennecareme de la ngiuria recevuta. Addonca, leprecaje Sapia, arrecoglio male ped avere semmenato bene. S’io te dette, lo ffice ca jiere n’aseno, pe ffarete deventare Sapio. Tu saje ca chi te vole bene te fa chiagnere, e chi te vole male te fa ridere. Lo Prencepe se primmo steva marfuso de lo boffettone, mo se nzorfaje pe bederese renfacciata la gnoranzia soja, e ttanto cchiù, che dove pensava, che
Sapia devesse darese ’n corpa de l’arrore, vedde, che ardita comme a gallo le responneva da tuzzo a tuzzo, e perzò votatole le spalle, se nne jette, lassannola peo che non steva: ma tornato fra cierte autre juorne, e ttrovatala co lo stisso appontamiento, se nne partette cchiù ncotenuto de primmo, resoluto de farela cocere co l’acqua soja comme a ppurpo, e ccasticarela co la mazza de la vammace. Fra sto miezo lo Rrè fece cessione de li bene de la vita ncoppa a na colonna de no lietto martoro, e rrestato isso dommeno, e dommenanzio de tutte li state, voze ire a pigliare lo possesso de persona, e mese ’nn ordene cavarcate de gente d’arme, e de Cavaliere degne de la perzona soja, co li quale se mese ’n viaggio. La Baronessa, che, saputo la vita stentata de la
Figlia, pe rremmediare prudentemente a sto desordene, aveva fatto na cava pe ssotto lo palazzo de lo Prencepe, pe dove soccorreva de quarche refrisco la poverella Sapia: previsto poche juorne nnante la partuta de lo nuovo Rrè, fece fare carrozze, e livrere de sfuorgio, e bestuta la figlia de tutto punto, co na compagnia de Signore la fece ammarciare pe na strata scortatora, tanto che se trovaje no juorno nnante dove aveva da fermarese lo marito, e pigliato la casa ncontro lo Palazzo, che l’aveva apparecchiato, se mese tutta apparata a la fenestra, dove arrivato lo Rrè, e bisto lo sciore de lo pegnato de le grazie, se nne ncrapicciaje subeto, e fece tanta zappe, che l’appe ’n mano, e lassatala prena, le dette no bello vranchiglio pe mmemoria de l’ammore
sujo; ed essennose partuto lo Rè pe girare l’autre Ccitate de lo regno sujo, essa sbignaje a la vota de la casa soja, e ’n capo de nove mise fece no bello figlio mascolo. Ma tornato lo Rrè a lo capo de lo regno sujo, tornaje a bedere Sapia; credenno de trovarela trapassata, ma la vedde la cchiù ffresca de maje, e cchiù che mmaje ostenata a direle, che pe farelo sapio, dov’era n’aseno, le segnaje cinco dita ’n facce.
Lo Rrè sdegnato se partette, ed avenno a tornare fore a l’autra viseta, Sapia co lo consiglio de la mamma fece lo medesemo, ch’aveva fatto la primma vota, e godutase lo marito, n’appe na ricca gioja pe portare ’n testa, e nne restaje prena de n’autro figlio mascolo, che tornata a la casa, comme fu ammaturo lo tiempo, scarrecaje, e ssoccessole la terza vota sto chiajeto, le fu dato da lo Rrè na grossa catena d’oro, e prete preziose, e la lassaje graveta de na figlia femmena: la quale scie a ppuorto a lo tiempo debeto, e benuto lo Rrè da fore, trovaje, che la Baronessa avenno dato l’adduobbio a la figlia sparze voce, ch’era morta, e mmannatala ad atterrare, destramente la fece pigliare da la fossa, e annasconnere drinto la casa. Pe la quale cosa lo Rrè co
na festa granne trattaje n’autro accasamiento co na perzona granne, la quale portatala a lo Palazzo riale, mentre se facevano feste da stordire, comparze Sapia a la sala, co li tre figlie, ch’erano tre gioje, e ghiettatase a li piede de lo Rrè, cercaje justitia, che non dovesse levare lo regno a sti figliule, ch’erano lo sango sujo. Lo Rrè pe no piezzo stette comme a n’ommo, che se nzonna. All’utemo vedenno, ca lo ssapere de Sapia arrivava a le Stelle, e bisto appresentarese quanno manco se lo credeva tre ppontelle de la vecchiezza soja, se le ntennerette lo core, e dato chella Segnora pe mmogliere a lo frate co gruosso stato, se pigliaje Sapia, facenno canoscere a la gente de lo Munno, _Ca l’ommo Sapio dommena le Stelle._
