Prevod

Nekega snežnega dne se je ta samuraj umival in pri tem tako drgetal, kakor da bi ga obsedel duh. Ko ga je deželni upravitelj zagledal, mu je rekel: »Zloži pesem! Kako očarljivo sneži!« Samuraj je vprašal: »O čem pa naj jo zložim?« »O tem, da si gol,« je odvrnil upravitelj. Samuraj je nemudoma povzdignil drhteči glas in zapel: »Beli sneg, ki pada na moje golo telo, ne izgine, čeprav ves trepečem.« Upravitelj ga je silno pohvalil, slekel oblačilo, ki ga je imel na sebi, in mu ga podaril. Tudi njegovi ženi se je samuraj zasmilil in dala mu je svetlovijolično oblačilo, prepojeno s čudovitim vonjem. Samuraj je obe oblačili zvil, si ju stisnil pod pazduho in odšel. Ko je prišel v prostor za samuraje, so se tisti, ki so sedeli tam, začudili in ga začeli spraševati. Ko jim je povedal, kaj se je zgodilo, so vsi osupnili. Potem pa samuraja ni bilo več na spregled. Upravitelju se je to zdelo nenavadno, zato je dal poizvedeti po njem. V Kitayami je živel častitljiv sveti mož. Samuraj je odšel k njemu, mu izročil obe podarjeni oblačili in dejal: »Postaral sem se. Z leti se moja nesreča le še veča in zdi se mi, da v tem življenju nisem več za nobeno rabo. Želim si, da bi si mogel zagotoviti vsaj srečnejše prihodnje rojstvo, zato bi rad postal menih. A ker nisem imel ničesar, kar bi mogel darovati učitelju, ki bi me posvetil, sem doslej še nekoliko odlašal. Zdaj pa sem povsem nepričakovano dobil ti oblačili in moje veselje je brezmejno. Zato vam ju prinašam v dar. Prosim, sprejmite me med menihe.« To je izgovoril v solzah, ki so mu dušile glas. Svetega moža je njegova iskrena pobožnost globoko ganila in posvetil ga je v meniha. Nato je samuraj odšel od tam, ne da bi kdo vedel kam, in izginil. Pravijo, da se ni nikoli več izvedelo, kje je.