Prevod

Nekoč je živel cesar, ki je nadvse rad dajal pesnikom nalogo, naj v pesmi skrijejo določeno besedo. Ko jim je naročil, naj tako spesnijo pesem z besedo hičiriki, imenom piščali z dvojnim jezičkom, se ljudje pri pesnjenju niso posebno izkazali. Neki deček, ki je sekal drva, pa je nekega jutra ob odhodu v gore dejal: »Pravijo, da je cesar te dni naročil pesmi s skrito besedo hičiriki, pa je nikomur ne uspe spesniti. Jaz sem jo že.« Dečki, ki so šli z njim, so mu odvrnili: »Kako si predrzen! Nikar ne govori takih reči! To se za nekoga, kakršen si ti, ne spodobi. Prav zoprno te je poslušati!« On pa je dejal: »Zakaj bi moralo biti vse po meri človekovega stanu?« In jim povedal pesem: »Pomlad za pomladjo se vrača — kolikokrat so že osuli se češnjevi cvetovi? O, ko bi mogel koga vprašati!« Česa takega od nekoga njegovega stanu res ne bi pričakovali.