Prevod

Zgodba o Ripu Van Winklu, ki jo je pripovedoval Irving, dramatiziral Boucicault, na odru upodobil Jefferson, ilustriral Darley in uglasbil Bristow, je najbolj znana ameriška legenda. Rip je bil resnična oseba in Van Winklovi so še danes ugledna rodbina. Lenoben, dobrodušen mož, ki je brezskrbno živel tja v en dan, je menda prebival v vasi Catskill in leta 1769 utonil v svoj dolgi spanec. Njegova žena je bila prava zmerljivka in Rip je, da bi ušel njenemu jeziku, pogosto vzel psa in puško ter se potepel v gorovje Catskill, devet milj proti zahodu, kjer je poležaval ali lovil, kakor se mu je pač zahotelo. Nekega septembrskega večera je med potepom po South Mountainu srečal čokatega, molčečega moža krepkega obsega, ki je imel na okrogli glavi visok koničast klobuk; krajci njegovega s pasom prevezanega suknjiča in široke hlačnice, podobne krilu, so segali do vrha težkih škornjev, obraz pa je bil — uh! — zelen in grozljiv, z negibnimi očmi, ki so se v mraku svetile kakor fosfor. Škrat je nosil sodček in ko je z znamenjem nakazal, da bi rad, da ga Rip prevzame, si ga je ta veseli potepuh zavihtel na ramo in krenil naprej v goro.

Ob mraku sta stopila na majhno planoto, kjer je kakih dvajset mož v oblačilih iz davnih časov, z obrazi, podobnimi obrazu Ripovega vodnika, prav tako tihih in brez besed, nadvse slovesno balinalo; krogle so včasih zdrvele čez rob planote in se bobneče kotalile po skalah, da je odmevalo kakor grmenje. Postava v plašču s snežno belo brado, ki je odmaknjena opazovala igro, se je kakor drugi obrnila in z neprijetnim pogledom premerila obiskovalca, ki se je zdaj nerodno znašel med njimi. Rip jo je sprva nameraval popihati, toda zlovešči pogledi iz kroga oči so mu iz nog pregnali vso voljo do bega, in prav nič mu ni bilo zoprno, ko so mu pomignili, naj odpre sodček in se jim pridruži pri požirku najbolj žlahtnega žganja, kar ga je kdaj okusil — poznal pa je okus sleherne vrste v Catskillu. Čeprav ti nenavadni možje tudi ob kroženju vrčev niso postali nič bolj družabni, je Ripa preplavila prijetna toplota; nato ga je premagala zaspanost, naslonil je glavo na kamen, iztegnil utrujene noge in utonil v sanje.

Jutro. Ko se je prebudil, so se po tleh prepletale lise sončne svetlobe in sence listja; okorno je vstal s svojega ležišča, z bolečinami v kosteh, in segel po puški. Že prej častitljivo staro orožje sta gniloba in rja tako načeli, da mu je razpadlo v roki; ko je pogledal na njegove ostanke, je opazil, da mu obleka v plesnivih cunjah odpada s telesa, čez prsi pa mu pada bela brada. Zmeden in prestrašen je skrušeno zmajeval z glavo ob spominu na popivanje z molčečneži ter odšepal z gore tako hitro, kakor mu je dopuščala revma, ki ga je stiskala v kolenih in komolcih, in stopil v domačo vas. Kaj! Je bil to Catskill? Je bil to kraj, ki ga je zapustil včeraj? So vse te hiše zrasle čez noč in so te ulice v enem samem dnevu speljali čez travnike? Pa ljudje: kje so bili njegovi prijatelji? Otroci, ki so se podili z njim, trebušasti pivci, ki jih je pustil pred vrati krčme, ko so si hladili razgrete nosove v kositrnih vrčkih, psi, ki so mu nekdaj lajali v pozdrav, ker so v njem prepoznali sorodno potepuško dušo: kje so bili?

In njegova žena, katere krepka roka in urni jezik sta ga že skoraj pripravila do tega, da bi kar ostal v gorah — kako to, da ga ni čakala pri vrtnih vratih? Toda na znanem mestu ni bilo nobenih vrat: tam sta bila le neograjeno dvorišče, preraščeno s plevelom, in razrušen temeljni zid. Ripovega doma ni bilo več. Postopači so se posmehovali njegovi sključeni, suhi postavi, zavozlani bradi in lasem, njegovi zanemarjeni obleki in izrazu žalostnega začudenja. Nagonsko se je ustavil pri krčmi, saj jo je prepoznal kljub novi tabli: častnik v modri polkovni uniformi in trikrajnem klobuku je nadomestil škrlatnega Jurija III. iz njegovega spomina, pod njim pa je pisalo »General Washington«. Okrog njega so se hitro zbrali ničpridneži, krčmarski pohajači in zijajoči vajenci; čeprav so mu bili njihovi obrazi tuji in njihovo vedenje robato, se je opogumil in vprašal, ali poznajo tega ali onega izmed njegovih prijateljev.

»Nick Vedder? Že osemnajst let je mrtev in pokopan.« »Brom Dutcher? Šel je v vojsko in padel pri Stony Pointu.« »Van Brummel? Tudi on je šel na vojsko, zdaj pa je v kongresu.«

»In Rip Van Winkle?« »Da, tukaj je. Tistile tam je.« In na svoje popolno začudenje je Rip pred seboj zagledal lastno podobo, prav tako mlado, lenobno, razcapano in brezskrbno, kakršen je bil po svojem spominu še včeraj — ali je bilo res včeraj?

»To je mladi Rip,« je nadaljeval njegov sogovornik. »Tudi njegov oče je bil Rip Van Winkle, a je pred dvajsetimi leti odšel v gore in se ni nikoli vrnil. Najbrž je padel čez prepad ali so ga odpeljali Indijanci ali pa so ga požrli medvedi.«

Pred dvajsetimi leti! Resnično, tako je bilo. Rip je spal dvajset let, ne da bi se prebudil. Zapustil je mirno kolonialno vas, vrnil pa se je v živahno republikansko mesto. Kako je naposled med najstarejšimi prebivalci našel nekaj takih, ki so priznali, da ga poznajo; kako je našel prijeten dom pri poročeni hčeri in sinu, ki se je tako lepo vrgel po njem; kako si je opomogel od novice, da je njegova žena med prepirom umrla za kapjo; kako je spet zasedel svoje mesto ob krčmarskem točilnem pultu, kadil dolge pipe in do konca svojih dni pripovedoval dolge zgodbe — vse to je bilo ohranjeno v zapisih še do začetka tega stoletja.

In Rip je imel povedati nenavadno zgodbo, saj je stregel pijačo mrtvi posadki ladje Half Moon. Vrček nizozemskega žganja je izpil z nikomer drugim kot s samim Henryjem Hudsonom. Nekateri pravijo, da si je Hudsonov duh ustvaril dom med temi gorami, da lahko zre v ljubko dolino, ki jo je odkril; drugi pa trdijo, da se vsakih dvajset let s svojimi možmi zbere na veseljačenju v gorah, ki so jih tako očarale, ko so jih prvič zagledali, kako se dvigajo proti zahodnemu nebu, in da ima pijača, ki jo pijejo to noč, pogubno moč: vsakega smrtnika, ki jo omoči z ustnicami, pahne v spanec, iz katerega ga nič ne more prebuditi vse do jutra tistega dne, ko se bo posadka spet sestala. Ko se po stari cesti za kočije vzpenjate po vzhodnem pobočju gorovja, greste na pol poti do vrha mimo kamna, na katerem je spal Rip Van Winkle, in lahko vidite, da je v njem plitva vdolbina v obliki njegovega telesa. Prikazenski veseljači naj bi se v Catskillu spet pojavili leta 1909, zato naj se vsi popotniki, ki bodo septembra tistega leta v gorah, varujejo pijače, ki jim jo ponudijo neznanci.