Prevod

Sredi prejšnjega stoletja je velika skupina Indijancev Saranac prebivala v gozdovih ob zgornjem toku reke Saranac, skozi katere je vodila indijanska pot za prenašanje čolnov, ki so ji pravili Pot orlovega gnezda. Kadar so napadali Tahawije na pobočjih gore Tahawus (Razkolnica neba), sta mlada, postavna bojevnika, imenovana Volk in Orel, v prijateljskem tekmovanju merila moči, kdo bo odnesel več skalpov, in pleme je bilo razdeljeno v občudovanju obeh. Eden pa ni delil te naklonjenosti: stari sahem, eden od čarovnikov, ki so ušli, ko je Veliki duh te zlobneže zaprl v votla drevesa ob poti. Tisti, ki so imeli manj sreče, so v prizadevanju, da bi se rešili, pomolili roke skozi lubje, ki se je zapiralo okoli njih, in še danes jih je tam videti kot usahla debla in veje. Oquaraha ni omehčal ne ta prikaz nevarnosti ne kanček milosti, ki mu je dopuščal, da je še živel. Nasprotno, postal je še bolj zagrenjen, ko je videl — kakor si je domišljal — da pleme bolj ceni drzna in mogočna bojevnika kakor sključenega svetovalca z zlobnimi mislimi.

V luni zelenih listov sta se mladeniča odpravila na lov na lose in naslednjega dne se je Volk vrnil sam. Pojasnil je, da sta se med lovom ločila; ure in ure je klical prijatelja in ga tako dolgo iskal, da je naposled sklenil, da se je gotovo vrnil pred njim. Toda v taboru ga ni bilo. Tedaj je sahem vstal s pomračenim obrazom. »Slišim razcepljen jezik,« je zavpil. »Volk je zavidal Orlu in njegovi zobje so se zarili v Orlovo srce.«

»Volk ne zna lagati,« je odgovoril mladenič. »Kje je Orel?« je jezno zakričal sahem in zgrabil svojo sekiro. »Volk je povedal,« je odvrnil mladenič.

Stari sahem je stopil proti njemu, ko pa je dvignil sekiro, da bi zamahnil, se je Volkova žena vrgla pred moža in jeklo se ji je zarilo v možgane. Trenutek zatem je sahem padel z Volkovim nožem v srcu in v taboru je nemudoma zavladal nemir. Še preden je minil dan, je tabor razpadel, ljudje pa so se razdelili v nasprotujoče si skupine, saj jih ni bilo več mogoče obdržati skupaj v miru. Volk je s polovico ljudi odšel po Zveneči reki navzdol proti novim loviščem in zemlja, ki je ločevala družine, je pordečela, kadar koli je ena stran naletela na drugo.

Minila so leta, ko je nekega jutra zgornje pleme zagledalo kanu, ki se je približeval čez Jezero srebrnega neba. Iz njega je stopil starec: bil je Orel. Potem ko ga je Volk zapustil, je padel v skalno razpoko in nemočno obležal, dokler ga niso našli lovci na poti v Kanado. Pridružil se je Britancem v boju proti Francozom in se poročil z Indijanko s severa, zdaj pa se je vrnil, da bi umrl med ljudmi, ki jih je ljubil v mladosti. Globoko ga je žalostilo, da so njegovega prijatelja obtožili, da mu je storil kaj hudega, in da je ta obtožba razdelila nekoč srečno pleme. Bojevnike in saheme obeh vej so sklicali na posvet in v njegovi navzočnosti so prisegli mir, tako da je lahko, ko je prišel njegov čas, umrl pomirjen. Ta mir so vselej spoštovali.