Prevod

Ob jezeru Lower Ausable Pond stoji velika, rdečkasta skala, na kateri se kaže orjaški obraz v profilu, pod njim pa še ena podoba, podobna dojenčku. Ko so tej pokrajini vladali Tahawiji, je tu, ob »Temni čaši«, kakor so imenovali to jezero, živel njihov poglavar, mož, ki je slovel po kreposti in bil v svoji starosti nenavadno blag. Ko so mu pomrli otroci in je njegov možati vnuk, starčevo upanje, odšel za njimi v deželo oblačnih gora, je Adotovo srce usahnilo. Stopil je pod to skalo in nagovoril svoje ljudstvo ter mu pripovedoval, kaj vse je storil zanj, kako je pregnal njihove sovražnike od Jezer Strnjenih zvezd (Lower Saranac) in Srebrnega neba (Upper Saranac) do jezera Wandah ter jim priboril deželo, kjer so lahko v miru lovili divjad in ribe. Malega, Zvezdo, jim je ugrabil bog groma, da bi si z njim okronal čelo; prav zdaj se je bližal čez vrhove, upogibal gozdove in s svojimi nazobčanimi baklami razsvetljeval doline.

Življenje mu ni več pomenilo ničesar; odpovedal se mu je. Ko je izrekel te besede, se je zvrnil nazaj in izdihnil. Tedaj je prišel bog groma in s strašnim izbruhom ognja pognal ljudi v strah, da so se sključili. Zdelo se je, da je hrumenje, ki je sledilo, zamajalo zemljo, toda plemenski vrač je nepremično stal in poslušal govor boga v oblakih. »Pleme Tahawijev,« je prevedel, »Adota stopa po zvezdni stezi na srečna lovišča in sonce sije na njegovo srce. Nikoli več ne bo hodil med vami, toda bog ljubi tako njega kakor vas in bo njegovo obličje vtisnil v gore. Poglejte!« In ko so dvignili oči, so zagledali podobi Adote in njegovega ljubljenega otroka, Zvezde, ki ju je udarec strele vklesal v skalno steno. Tam so pokopali Adotovo telo in obhajali svoje slovesne praznike, dokler jih belci niso pregnali iz dežele.