Prevod
V času dinastije Han je živel Fan Shi, z vljudnostnim imenom Juqing, doma iz Jinxianga v pokrajini Shanyang; znan je bil tudi pod imenom Fan. Prijateljeval je z Zhang Shaom iz Runana, čigar vljudnostno ime je bilo Fubo. Skupaj sta študirala na cesarski akademiji. Ko sta se poslavljala, da bi se vrnila vsak v svoj domači kraj, je Fan Shi rekel Yuanboju: »Čez dve leti se vrnem. Spotoma bom obiskal tvojo spoštovano mater in pogledal tvoje otroke.« Dogovorila sta se za točen dan. Ko se je dogovorjeni čas približal, je Yuanbo vse povedal materi in jo prosil, naj pripravi obed, s katerim bosta pričakala gosta. Mati je rekla: »Dve leti sta bila ločena in tisoč lijev vaju loči od kraja, kjer sta si dala besedo. Kako si lahko tako prepričan, da bo prišel?« Odgovoril je: »Juqing je mož beseda. Zagotovo ne bo prelomil obljube.« Mati je rekla: »Če je tako, bom za vaju pripravila vino.« Na dogovorjeni dan je res prišel. Stopil je v sprejemnico, se spoštljivo priklonil materi in sedel k pijači. V veselem druženju so užili vse radosti srečanja, nato pa se je poslovil. Pozneje je Yuanbo hudo zbolel in obležal. Dao Junzhang in Yin Zizheng, ki sta bila iz iste pokrajine, sta ga obiskovala in negovala podnevi in ponoči. Ko je umiral, je vzdihnil: »Žal mi je, da ne bom videl prijatelja, ki mi je zvest tudi v smrti.« Zizheng je rekel: »Z Junzhangom sva ti vdano stala ob strani. Če midva nisva takšna prijatelja, koga si še želiš?« Yuanbo je odgovoril: »Vidva sta moja prijatelja v življenju. Fan Juqing iz Shanyanga pa je tisti, ki mu pravim prijatelj tudi v smrti.« Kmalu zatem je umrl. Fan Shi je nenadoma v sanjah zagledal Yuanboja s črnim obrednim pokrivalom, z visečimi trakovi in v natikačih. Zaklical mu je: »Juqing! Tega in tega dne sem umrl, ob tem in tem času me bodo pokopali. Za zmeraj odhajam k Rumenim vrelcem. Če me še nisi pozabil, ali bi me lahko prišel še zadnjič pogledat?« Fan Shi se je zdrznil iz sna ter začel žalostno vzdihovati in jokati. Nemudoma si je nadel žalna oblačila, kakršna se nosijo za prijateljem, in odhitel na pot, da bi prispel na dan pogreba. Toda še preden je prišel, je pogrebni sprevod že krenil. Ko so prispeli do grobne jame in hoteli spustiti krsto vanjo, se ta ni hotela premakniti naprej. Mati jo je pobožala in rekla: »Yuanbo! Ali še koga čakaš?« Zato so krsto za nekaj časa pustili stati. Tedaj so zagledali neokrašen voz z belima konjema in moža, ki se je bližal z glasnim jokom. Mati ga je uzrla in rekla: »To mora biti Fan Juqing.« Ko je prispel, je potrkal po krsti in rekel: »Pojdi zdaj, Yuanbo! Živi in mrtvi hodimo po različnih poteh; tu se za vselej poslavljava.« Pogreba se je udeležilo tisoč ljudi in vsi so si brisali solze. Fan Shi je nato prijel za pogrebno vrv in potegnil krsto. Šele tedaj se je premaknila naprej. Ostal je ob grobu, uredil gomilo in zasadil drevesa, šele potem pa odšel.
