Damanaka zbliža leva in bika

Besedilo

Damanaka zbliža leva in bika

Zemlji, morju in celo gori je mogoče najti konec,

kraljevim mislim pa nihče nikoli in nikakor ne pride do dna.

»Zato ostani tukaj, dokler ne najdem primernega trenutka, da ga obiščem; potem pridem pote.« Ko sta se tako dogovorila, je Damanaka odšel k Piṅgalaki in mu dejal: »Gospodar, to ni navadno bitje. To je bik, ki nosi na sebi častitega Maheśvaro. Ko sem ga povprašal, mi je povedal: ‘Maheśvara mi je v svoji naklonjenosti naročil, naj se pasem na mladih travnih bilkah ob Kālindī. Kaj bi dolgovezil: častiti bog mi je ves ta gozd podaril za razvedrilo.’«

Piṅgalaka je preplašeno dejal: »Zdaj vem, da je res tako. Brez božje milosti se rastlinojede živali ne bi brez strahu in tako radostno sprehajale po gozdu, polnem zveri. Kaj pa si mu odgovoril?«

Damanaka je dejal: »Gospodar, povedal sem mu, da ta gozd pripada Piṅgalaki, ki nosi na sebi boginjo Caṇḍiko. ‘Vi pa ste naš ljubi gost,’ sem mu rekel. ‘Pojdite k njemu in preživljajta čas skupaj v bratski ljubezni: jejta, pijta in se razvedrita ter si delita bivališče.’ Z vsem tem se je strinjal in veselo dejal: ‘Gospodar naj mi v dar zagotovi varnost.’ Zdaj je odločitev vaša.« Ko je Piṅgalaka to slišal, je dejal: »Dobro, modri mož, dobro! Dobro si opravil, moj učeni svetovalec! Spregovoril si, kakor da bi se prej posvetoval z mojim srcem. Zagotavljam mu torej varnost. Toda tudi od njega izprosi enako zagotovilo zame in ga čim prej pripelji.« Saj je lepo rečeno:

Kraljestvo sloni na svetovalcih, ki so trdni v sebi, pošteni, brez napak in dobro preizkušeni,

kakor poslopje sloni na čvrstih stebrih.

Pa tudi:

Modrost svetovalcev se pokaže, ko je treba popraviti razdrte vezi, modrost zdravnikov pa ob bolezni, ki poruši vse telesne sokove;

kadar je vse v redu, je vsakdo lahko moder.

Damanaka se mu je priklonil in se odpravil k Saṃjīvaki. Med potjo je veselo premišljeval: »Ah, gospodar nam je zdaj naklonjen in se ravna po mojih besedah. Nihče nima večje sreče kakor jaz!« Saj je rečeno:

Nektar nesmrtnosti je ogenj pozimi, nektar je pogled na ljubljenega,

nektar je kraljeva naklonjenost in nektar je mlečna jed.

Ko je prišel do Saṃjīvake, mu je prijazno dejal: »Prijatelj, prosil sem gospodarja, naj ti zagotovi varnost. Zdaj lahko brez skrbi odideš k njemu. Toda ko si pridobiš kraljevo naklonjenost, se moraš do mene ravnati po najinem dogovoru. Ne prevzemi se in ne ravnaj samovoljno. Sam bom s tvojo podporo prevzel svetovalsko mesto in celotno breme upravljanja kraljestva. Tako bova oba deležna kraljevskega blagostanja. Kajti:

Če ljudje ravnajo kakor lovci, jim bogastvo pride v roke:

eden požene kraljeve podložnike, drugi pa jih upleni kakor divjad.

Pa tudi:

Kdor iz prevzetnosti ne izkazuje spoštovanja ljudem ob kralju, naj bodo visokega, nizkega ali srednjega položaja,

pade, četudi je sam ugleden, kakor je padel Dantila.

Saṃjīvaka je vprašal: »Kako pa je bilo to?« Damanaka je povedal: »Tretja zgodba, zgodba o Dantili in Gorambhi. Na tem svetu stoji mesto po imenu Vardhamāna. V njem je živel Dantila, trgovec z najrazličnejšim blagom in vodilni mož v mestu. S skrbjo za mestne in kraljeve zadeve si je pridobil zadovoljstvo meščanov in kralja. Kaj bi dolgovezil: nihče še ni videl ali slišal za tako spretnega moža. Resničen pa je tudi tale rek: Kdor dela v kraljevo korist, si nakoplje sovraštvo ljudstva;

kdor dela v korist ljudstva, ga vladarji zavržejo.

Ker je med koristjo kralja in ljudstva tolikšno nasprotje,

je težko najti človeka, ki bi znal ustreči obema.

Čas je tekel in nekega dne je Dantila priredil poroko. Nanjo je z vsem spoštovanjem povabil vse meščane in ljudi s kraljevega dvora, jih pogostil ter obdaril z oblačili in drugimi darovi. Po poroki je v svoj dom povabil še kralja z njegovim ženskim spremstvom in mu izkazal čast. Med gosti je bil tudi kraljevi služabnik Gorambha, ki je pometal po palači. Ker je sedel na mesto, ki mu ni pripadalo, ga je Dantila zaničljivo zgrabil za vrat in ga vrgel ven. Gorambha je odtlej zaradi ponižanja vzdihoval in niti ponoči ni mogel spati. Nenehno je razmišljal: ‘Kako naj tega trgovca prikrajšam za kraljevo naklonjenost?’ Nato pa: ‘Čemu se zaman izčrpavam? Saj mu ne morem ničesar storiti.’ Lepo je namreč rečeno: Kdor se jezi, čeprav ne more škodovati,

ali ni tak človek brez sramu?

Mar lahko zrno čičerike, četudi poskoči,

razbije ponev, v kateri se praži?

Nekega zgodnjega jutra je Gorambha pometal ob postelji, na kateri je kralj še dremal, in dejal: »Ah, kako predrzen je Dantila, da objema kraljico!«

Ko je kralj to slišal, se je vznemirjen dvignil in ga vprašal: »Hej, Gorambha! Je res, kar si rekel? Je Dantila res objel kraljico?«

Gorambha je odgovoril: »Veličanstvo! Vso noč sem bedel ob kockanju, zdaj pa me je premagal spanec. Ne vem, kaj sem rekel.« Kralj je ljubosumno pomislil: »Ta se lahko neovirano giblje po moji palači, pa tudi Dantila. Morda je nekoč videl, kako je Dantila objemal kraljico, in je zato to rekel.« Saj je rečeno:

Kar si človek podnevi želi, kar gleda ali počne,

o tem iz navade tudi v sanjah govori ali to počne.

Pa tudi:

Kar se skriva v človeškem srcu, dobro ali zlo,

se razkrije v besedah med spanjem ali v pijanosti, četudi je še tako dobro prikrito.

»Sicer pa, kakšen dvom bi sploh lahko imel, kadar gre za ženske?

Z enim se pogovarjajo, drugega zapeljivo pogledujejo,

v srcu pa mislijo na tretjega: kdo je ženskam zares ljub?

In še:

Z enim se na dolgo pogovarjajo, medtem ko jim nasmeh obarva ustnice; drugega gledajo z očmi, ki žarijo kakor razcveteli lokvanji.

V mislih pa občudujejo tretjega, daljnega, plemenitega in čudovito bogatega: koga torej lepe ženske ljubijo resnično in iskreno?

Pa tudi:

Ogenj se ne nasiti drv, ocean ne rek,

smrt ne živih bitij in lepotica ne moških.

Ni skrivnega kotička, ni primernega trenutka, ni moškega, ki bi jih snubil:

zato, Nārada, ženske ostajajo krepostne.

Bedak, ki si v zaslepljenosti misli: ‘Moja ljubljena je zaljubljena vame,’

ostane za vedno v njeni oblasti kakor ptič, s katerim se igrajo.

Izpolnjuje njihove besede in naročila, naj bodo nepomembna ali še tako težavna,

in si s takimi dejanji povsod po svetu nakoplje zaničevanje.

Ženske si želijo prav tistega, ki jih snubi, se jim približuje

in jim izkazuje vsaj malo pozornosti.

Ker jih moški ne snubijo in ker se bojijo domačih,

ženske, ki ne poznajo meja, vendarle ostajajo znotraj njih.

Zanje ni nedostopnega moškega in tudi na starost se ne ozirajo;

naj bo grd ali lep, uživajo z njim že zato, ker je moški.

Zaljubljeni moški postane ženskam predmet uživanja kakor obarvano oblačilo,

ki se jim oprijema bokov, one pa mu mečkajo rob.

Kakor iztisnejo rdeče barvilo za stopala, tako izčrpajo tudi zaljubljenega moškega;

te šibke ženske ga s silo spravijo v ljubezenski plamen, nato pa ga vržejo k svojim nogam.

Ko je kralj tako v mislih nanizal vse te očitke, je Dantili odtegnil svojo naklonjenost. Kaj bi dolgovezil: prepovedal mu je celo vstop v palačo. Dantila je opazil, da mu je vladar nenadoma obrnil hrbet, in je premišljeval: »Ah, kako resničen je tale rek: Kdo se ni prevzel, ko je obogatel? Katerega uživača so nesreče za vedno zapustile?

Komu na tem svetu ženske niso strle srca? Kdo je kraljem zares ljub?

Kdo je ušel dosegu časa? Kateri prosilec si je pridobil spoštovanje?

Kateri človek se je ujel v mreže hudobnežev in odšel iz njih nepoškodovan?

Pa tudi:

Čistost pri vrani, resnicoljubnost pri kockarjih, potrpežljivost pri kači, potešeno poželenje pri ženskah,

pogum pri skopljencu, premišljevanje o resnici pri pijancu in prijateljstvo pri kralju: kdo je kaj takega kdaj videl ali o tem slišal?

Poleg tega ne temu kralju ne komurkoli z njegovega dvora nisem storil nič slabega niti v sanjah. Zakaj mi je potem vladar obrnil hrbet?«

Nekega dne je pometač Gorambha videl, kako so Dantilo ustavili pred vhodom v palačo. Zasmejal se je in dejal vratarjem: »Hej, vratarji! Ta Dantila uživa kraljevo naklonjenost in sam odloča, koga bo kaznoval in koga nagradil. Če mu branite vstop, bo tudi vas zgrabil za vrat in vrgel ven, kakor je mene.« Ko je Dantila to slišal, je pomislil: »To je gotovo Gorambhovo delo. Lepo je namreč rečeno:

Kdor služi kralju, je povsod deležen spoštovanja,

četudi je nizkega rodu, neumen in sam po sebi brez ugleda.

Četudi je človek ničvreden in strahopeten, ga ljudje ne ponižujejo,

če je le kraljevi služabnik.

Potem ko je tako dolgo tožil, je Dantila, osramočen, zaskrbljen in brez nekdanje veljave, ob mraku poklical Gorambho k sebi domov. Podaril mu je dve oblačili in dejal: »Dobri mož! Takrat te nisem vrgel ven iz osebne zamere. Videl sem, da sediš pred brahmani na mestu, ki ti ni pripadalo, in zato sem te osramotil. Odpusti mi.« Gorambha je bil ob darilu obeh oblačil tako vesel, kakor da bi dobil nebeško kraljestvo, in mu je odgovoril: »Gospod trgovec! Odpustil sem ti. V zahvalo za to čast boš zdaj videl moč moje pameti in znova dobil kraljevo naklonjenost.« S temi besedami je zadovoljen odšel. Lepo je rečeno:

Že malenkost ga dvigne in že malenkost ga spusti:

kako podobna sta si gibanje tehtnice in ravnanje nizkotneža!

Naslednjega dne je Gorambha odšel v palačo. Medtem ko je pometal ob kralju, ki je še dremal, je dejal: »Ah, kako nespameten je naš kralj! Med opravljanjem velike potrebe jé kumare.« Ko je kralj to slišal, ga je začudeno vprašal: »Hej, Gorambha! Kakšne nesmisle blebetaš? Samo zato te ne dam usmrtiti, ker si hišni služabnik. Si me kdaj videl početi kaj takega?«

Odgovoril je: »Vso noč sem bedel ob kockanju, zdaj pa me je med pometanjem premagal spanec. V polsnu sem nekaj zamrmral, a ne vem, kaj. Gospodar naj mi bo milosten, saj sem bil v oblasti spanca.« Ko je kralj to slišal, je pomislil: »Še nikoli v življenju nisem jedel kumar med opravljanjem velike potrebe. Kakor si je torej ta bedak o meni izmislil nekaj nemogočega, je gotovo tudi o Dantili govoril neresnico. Narobe sem ravnal, ko sem ubogega moža prikrajšal za čast. Od človeka njegovega kova ni pričakovati takega ravnanja. Ali niso brez njega vse kraljeve in mestne zadeve začele zastajati?«

Potem ko je vse to temeljito pretehtal, je poklical Dantilo, mu podaril svoja oblačila, nakit in druge dragocenosti ter ga znova postavil na nekdanji položaj. Zato pravim: ‘Kdor iz prevzetnosti ne izkazuje spoštovanja …’«

Saṃjīvaka je dejal: »Prijatelj, natanko tako je. Storil bom, kakor si mi svetoval.« Po teh besedah ga je Damanaka odpeljal k Piṅgalaki in dejal: »Veličanstvo, pripeljal sem Saṃjīvako. Zdaj je vse v vaših rokah.« Saṃjīvaka se mu je spoštljivo priklonil in ponižno obstal pred njim. Piṅgalaka mu je na široko, mogočno grbo položil desno šapo, okrašeno s kremplji, ostrimi kakor strele, in ga vljudno nagovoril: »Ali ti gre dobro? Od kod si prišel v ta samotni gozd?«

Saṃjīvaka mu je povedal svojo zgodbo. Pojasnil je, kako se je ločil od Vardhamāne, in mu opisal vse, kar se je zgodilo. Ko ga je Piṅgalaka poslušal, mu je še prijazneje dejal: »Prijatelj, nikar se ne boj. Odslej te bodo moje šape varovale kakor trdna ograda in lahko boš živel, kakor ti bo všeč. Vendar ostajaj vedno v moji bližini. Ta gozd je namreč poln nevarnosti in krutih zveri; še močnim živalim ni varen, kaj šele tistim, ki se pasejo s travo.« Nato se je v spremstvu vseh živali spustil na breg Yamune, se napil vode in se po svoji volji vrnil v isti gozd. Skrb za kraljestvo je prepustil Karaṭaki in Damanaki, sam pa je užival v modrih pogovorih s Saṃjīvako. Lepo je namreč rečeno:

Prijateljstvo s plemenitim človekom, četudi se rodi po naključju in ob enem samem srečanju,

ostane za vedno sveže; ni odvisno od dolgotrajnega druženja.

Saṃjīvaka, čigar um se je izostril ob poglobljenem preučevanju številnih učenih del, je v le nekaj dneh nespametnega Piṅgalako tako poučil, da ga je odvrnil od gozdnih navad in mu privzgojil navade omikanega sveta. Kaj bi dolgovezil: Piṅgalaka in Saṃjīvaka sta se vsak dan pogovarjala na samem, vse druge živali pa so morale ostajati daleč stran. Niti Karaṭaka in Damanaka nista več smela k njemu. Ker lev ni več hodil na lov, so vse živali in oba šakala hirali od lakote ter se zadrževali na enem koncu gozda. Saj je rečeno:

Služabniki zapustijo kralja, ki jim ne daje kruha, četudi je plemenitega rodu in visokega položaja,

in odidejo drugam, kakor ptice zapustijo suho drevo.

Pa tudi:

Četudi so ugledni, deležni spoštovanja in vdano predani,

služabniki zapustijo kralja, če jim ta ne zagotavlja več preživetja.

In še:

Kralja, ki nikoli ne zamuja s plačilom,

služabniki ne zapustijo, četudi jih graja.

Pa niso takšni samo služabniki. Ves ta svet z dobrikanjem in drugimi prijemi preži na priložnost, da bi se hranil na račun drugih. Tako na primer:

Vladarji prežijo na dežele, zdravniki na bolnike,

trgovci na kupce in učenjaki na neumneže;

tatovi na nepazljive, berači na gospodarje hiš,

kurtizane na zaljubljence in obrtniki na ves svet.

Z zankami dobrikanja in drugih zvijač čakajo noč in dan

ter se po svojih močeh preživljajo od njih, kakor vodna bitja od deževnih oblakov.

Lepo je rečeno tudi:

Kačam, hudobnežem in tistim, ki kradejo tuje premoženje,

se želje ne izpolnijo: zato ta svet še obstaja.

Lačna kača, ki pripada Śambhuju, hoče požreti Gaṇapatijevo miš;

njo bi rad požrl pav boga, ki je sovražnik Krauñce, tega požiralca kač pa lev gorske hčere.

Če se celo v Śambhujevi hiši domači tako spravljajo drug na drugega,

kako bi bilo na svetu drugače? Saj takšna je njegova narava.

Karaṭaka in Damanaka, ki sta izgubila gospodarjevo naklonjenost in jima je grli izsušila lakota, sta se začela posvetovati. Damanaka je dejal: »Častiti Karaṭaka, ostala sva brez veljave. Piṅgalaka se je tako navezal na Saṃjīvako, da je zanemaril svoje dolžnosti. Vse spremstvo ga je zapustilo. Kaj naj storiva?« Karaṭaka je odgovoril: »Četudi se ne ravna po tvojih besedah, ga moraš opozoriti, da bo popravil svoje napake. Saj je rečeno:

Svetovalci morajo poučiti kralja, četudi jih ne posluša,

kakor je Vidura poučeval Ambikinega sina, da bi odpravil njegove napake.

Pa tudi:

Kadar od napuha omamljeni kralj ali slon zavije s prave poti,

zadene graja svetovalce oziroma vodnike, ki so ob njem.

Ti si tega travojedca pripeljal h gospodarju. Z lastno roko si torej zgrabil žerjavico.«

Damanaka je dejal: »Res je. To je moja krivda, ne gospodarjeva. Saj je rečeno:

Šakal si je nesrečo nakopal z bojem ovnov, jaz z Āṣāḍhabhūtijem,

posrednica pa s tujimi opravki: vsi trije smo si bili sami krivi.

Karaṭaka je vprašal: »Kako pa je bilo to?« Damanaka je povedal: »Četrta zgodba, zgodba o potujočem asketu Devaśarmanu. V nekem samotnem kraju je stal samostan. V njem je živel potujoči asket po imenu Devaśarman. S prodajo finih oblačil, ki so mu jih darovali številni pobožni ljudje, si je sčasoma nabral precej denarja. Zato ni nikomur zaupal. Ne podnevi ne ponoči ni izpustil izpod pazduhe mošnjička s svojim premoženjem. Lepo je namreč rečeno:

Muka je bogastvo pridobiti in muka pridobljeno varovati;

muka ga je izgubiti in muka ga je porabiti. Prekleto bogastvo, ki prinaša same nadloge!

Neki slepar po imenu Āṣāḍhabhūti, ki se je preživljal s krajo tujega denarja, je opazil mošnjiček pod njegovo pazduho in pomislil: ‘Kako naj mu ukradem ta denar?

Samostanski zidovi so zgrajeni iz trdnega kamenja, zato jih ne morem prebiti. Tudi skozi vrata ne morem vstopiti, saj so previsoko. Z lažnivimi besedami si bom torej pridobil njegovo zaupanje in postal njegov učenec; ko mi bo zaupal, se bo nekoč gotovo nehal varovati.’ Saj je rečeno:

Kdor nima želja, si ne prizadeva za oblast; kdor nima poželenja, ne ljubi okrasja;

kdor ni spreten, ne zna sladko govoriti; kdor govori naravnost, ni slepar.