Taščici gradita gnezdo

Besedilo

Taščici gradita gnezdo

Ko sta gospod Tašček in gospa Taščica spomladi začela graditi gnezdo, se nista povsem strinjala, kje naj bi stalo. Gospod Tašček je bil zelo odločen ptič in si je vtepel v glavo, da bo najprimernejši kraj najnižje razcepišče na javorju. Šel je celo tako daleč, da je tja znosil tri kljune blata in vanj zataknil dve suhi travni bilki. Gospa Taščica pa si je gnezdo želela na koncu druge prečke od vrha ograje iz razklanih brun. Rekla je, da je tam dovolj visoko nad tlemi, da bo na varnem in suhem, pa spet ne tako visoko, da bi se ptiček, ki bi padel iz gnezda, preveč poškodoval. Poleg tega je bila zgornja prečka na koncu široka in bi jih prav lepo varovala pred dežjem.

»Pa še čisto enake barve bo gnezdo kot prečke,« je rekla, »tako da bi ga celo Rdeča veverica komaj opazila.« Rdečih veveric ni marala in za to je imela dober razlog, saj je bila nekoč že poročena, in če ne bi bilo neke Rdeče veverice, bi zdaj morda že imela otroke, velike kakor ona sama.

»Pravim, da je drevo pravi kraj zanj,« je rekel gospod Tašček, »in jaz imam najbolj živo obarvano perje na prsih.« To je rekel zato, ker v ptičjih družinah tisti, ki ima najbolj živo obarvano perje na prsih, misli, da ima pravico odločati.

Gospa Taščica je bila dovolj modra, da mu ni ugovarjala, kadar je govoril tako. Samo stresla je perje, naredila deset hitrih korakov, nagnila telo naprej, pozorno pogledala v tla in iz njih izvlekla nekaj za večerjo. Nato je zaprhutala okoli javorjevega razcepišča, kakor da nikoli ni pomislila na noben drug kraj. Gospod Tašček si je zaželel, da ne bi bil tako odločen in da je ne bi opomnil na svoje prsno perje. »Navsezadnje,« si je mislil, »bi bila morda tudi tista prečka na ograji čisto dobra.« To si je mislil, izrekel pa ni. Taščku ni vselej lahko popustiti in nekomu z bolj pustim prsnim perjem pokazati, da se zaveda svoje zmote.

Tisto noč sta sedela na javorju in spala z glavama pod perutmi. Že dolgo pred sončnim vzhodom, ko so se prvi žarki šele dotikali vrhov gozdnih dreves, sta se zbudila, bistrih oči in spočita, si uredila perje, zapela svojo jutranjo pesem: »Veselo, veselo, le pogumno!« in odletela iskat hrano. Po zajtrku sta se lotila gnezda. Gospa Taščica je pogosto nehala delati, si ogledovala lubje in kljuvala vanj. »Veliko blata bo treba,« je rekla, »da zapolniva to globoko razcepišče in prideva do dovolj širokega prostora za gnezdo.«

Drugič je rekla: »Dragi moj, bojim se, da je suha trava, ki jo prinašaš, presvetla. Na javorjevem lubju se prav dobro vidi. Ali ne moreš najti kakšne temnejše?«

Gospod Tašček je iskal in iskal, a nič temnejšega ni mogel najti. Ko je letel mimo ograje, je opazil, da je skoraj enake barve kakor trava v njegovem kljunu.

Čez čas so nebo začeli prekrivati mehki sivi oblaki. »Le kaj bo,« je rekla gospa Taščica, »če začne deževati, preden končava? Blato je zdaj ravno dovolj mehko, da se lepo dela z njim, ta prostor pa je tako odprt, da bi dež zlahka odplaknil vse, kar sva naredila.«

In res je začelo deževati, in to prav kmalu. Debele kaplje so padale tako silovito, da bi človek pomislil, da z neba padajo kamenčki. Gospod Tašček in gospa Taščica sta si kar najhitreje namastila perje: s kljunoma sta jemala maščobo iz žepkov na hrbtu in si jo nanašala na peresa. Tako sta dobila najboljši nepremočljivi obleki, ki za povrh nista bili prav nič težki. Ko je dež ponehal, sta se otresla in si ogledala svoje delo.

»Mislim,« je rekla gospa Taščica možu, »da imaš prav, ko praviš, da bi bilo bolje pustiti ta kraj in začeti znova kje drugje.«

Gospod Tašček pa se nikakor ni mogel spomniti, da bi kdaj rekel kaj takega. Zelo pozorno je pogledal ženo in nagnil črno glavico na stran, da so se mu pokazale vse črne in bele proge na grlu. Videti je bilo, da sploh ne ve, da jo opazuje, ko je poskakovala okoli napol zgrajenega gnezda, ga tu drezala in tam potiskala ter se na vse pretege trudila, da bi ga spravila v red. Mislil je, da bo kaj rekla, pa ni. Tedaj je vedel, da mora prvi spregovoriti. Trznil je z repom, nagnil glavo in si skozi kljun potegnil nekaj rjavih peres iz peruti. Potem se je vzravnal in iztegnil, kolikor se je mogel, ter rekel: »No, če se že strinjaš z menoj, bi bilo veliko bolje, da tukaj nehaš delati in začneš drugje.«

»Skoraj škoda se mi zdi,« je rekla. »Seveda so še drugi kraji, ampak …« Zdaj je gospod Tašček že natanko vedel, kaj mu je storiti. »Na pretek jih je,« je rekel. »Nikar se ne muči več s tem. Tisti prostor na ograji je izvrsten. Čudim se, da ga ni zasedel že kak drug ptič.« Med govorjenjem je odletel naprej, naravnost na tisto mesto, ki si ga je gospa Taščica izbrala že na začetku.

Bila je zelo modra ptica in je predobro vedela, da ne sme reči: »Saj sem ti rekla.« Saj veste, če to rečemo, gre vse narobe. Pogledala je ograjo, stekla po njenem vrhu in pri tem ljubko obračala prstke navznoter, se presenečeno ozrla naokrog in rekla: »Aha, tisti prostor?«

»Da, gospa Taščica,« je rekel njen mož, »tisti prostor. Se ti zdi z njim kaj narobe?« »Ne-e,« je rekla. »Mislim, da bi se dalo kaj narediti z njim.« Kmalu je bilo novo gnezdo že napol zgrajeno in gospa Taščica je delala, srečna, da bolj ne bi mogla biti. Vsake toliko je za hip odnehala in zapela svojo popoldansko pesem: »Ali misliš, kaj počneš? Ali misliš, kaj počneš? Ali mi-isliš?«

Tudi gospod Tašček je delal, in koliko polnih kljunov blata, koliko drobnih vejic in kako velikih šopov suhe trave sta znosila v ta dom! Nekoč gospoda Taščka dolgo ni bilo nazaj, in ko se je vrnil, mu je iz kljuna bingljal lep kos bele bombažne vrvice. Tega sta namestila na zunanjo stran. »Saj ne, da bi se rada postavljala,« sta rekla, »ampak nekako se nama je zdelo, da je tam zanjo najprimernejše mesto.«

Gospod Tašček je bil zelo ponosen na svoje gnezdo in na svojo ženo. Če se je le dalo, ni nikoli odletel daleč stran. Nekoč ga je slišala govoriti gospodu Liščku, da je bila »gospa Taščica zelo prijazna in je gradila tam, kjer je izbral on, ter da je bila tudi potem, ko je vztrajal, naj se z drevesa preselita na ograjo, še vedno nadvse dobre volje«.

»Da,« je rekla gospa Taščica gospe Liščkovki, »res sem bila nadvse dobre volje.« Potem se je veselo, žvrgoleče zasmejala in gospa Liščkovka se je zasmejala z njo. Bili sta povsem zadovoljni ptici, čeprav nista imeli najbolj živo obarvanega perja na prsih in nista vztrajali, da mora biti vse po njuno. In gospa Taščica je bila nekoč že poročena.