Prevod

Sedmega dne so zapustili Drepano; zapihal je ugoden veter, ki ga je ob zori poslal Zevs, in oni so, gnani z njegovim dihom, hiteli naprej. Toda junakom še ni bilo usojeno stopiti na ahajska tla, dokler ne bi prestali trpljenja še na skrajnih mejah Libije.

Že so pustili za seboj zaliv, imenovan po Ambrakijcih, že so z razpetimi jadri zapustili deželo Kuretov in po vrsti ozke otoke skupaj z Ehinadami; pravkar se jim je pokazala Pelopova dežela. Tedaj jih je pograbil pogubni vihar severnika in jih čez odprto morje odnesel proti libijskim vodam; vseh devet noči in prav toliko dni jih je nosil, dokler niso prispeli daleč v notranjost Sirte, od koder se ladje ne morejo več vrniti, ko jih sila zanese v tisti zaliv.

Povsod so plitvine, povsod na dnu gosti sestoji morske trave; nad njimi se tiho peni voda. Ob njih se razprostira v meglo zavit pesek; tam se ne vzdigne ne plazeča se ne leteča žival. Tja jih je plima — saj se tok od kopnega pogosto umika in nato spet z bučnim naletom zaliva obalo — naglo zanesla na najbolj oddaljeni breg, tako da je pod ladijsko kobilico ostalo komaj kaj vode.

Skočili so z ladje in zajela jih je bridkost, ko so zagledali nebo in prostrano zemljo, ki se je kakor nebo brez konca raztezala v daljavo. Nikjer niso uzrli vode, ne steze ne daleč proč kakšnega pastirskega bivališča; vse je ovijala negibna tišina.

Potrti so spraševali drug drugega: »Katera dežela je to? Kam so nas zanesli viharji? Ko bi si le upali, ne meneč se za pogubni strah, naravnost skozi tisti prehod med skalami! Četudi bi ravnali proti Zevsovi usodi, bi bilo bolje umreti ob poskusu velikega dejanja.

Kaj pa naj storimo zdaj, ko nas vetrovi prisilijo, da ostanemo tu vsaj kratek čas? Kako pust leži pred nami breg brezmejne celine!«

Tako je govoril eden izmed njih. Nato je še krmar, Ankaj, obupan zaradi brezizhodne nesreče, žalostno dejal: »Pogubljeni smo, čaka nas najstrašnejša smrt; pred nesrečo ni izhoda. Najbednejše trpljenje nam je namenjeno, ujetim v tej puščavi, četudi bi vetrovi zapihali s kopnega. Kajti kamor koli se ozrem, vidim daleč naokrog plitvo morje; voda se zaman razliva v tankih pasovih čez belkasti pesek.

Že zdavnaj bi bila ta sveta ladja bedno razbita daleč od kopnega, če je ne bi sama plima dvignila iz morja in prinesla na suho.

Zdaj pa se plima vrača na odprto morje in le tu in tam ostaja neplovna slana voda, ki komaj prekriva tla. Zato pravim, da je izgubljeno sleherno upanje na plovbo in vrnitev. Naj kdo drug pokaže svojo spretnost; svobodno lahko sede h krmilu, če išče rešitev. Toda Zevs nam po vseh naših mukah očitno noče nakloniti dneva vrnitve.«

Tako je govoril v solzah; njegovi obupani sodbi so pritrdili vsi, ki so se spoznali na ladje. Vsem je srce ledenelo in lica jim je oblila bledica.

Kakor ljudje, podobni brezdušnim prikaznim, tavajo po mestu in pričakujejo konec vojne ali kuge ali neizmeren naliv, ki je preplavil nešteta z voli zorana polja; ali kadar se lesene podobe bogov same od sebe potijo s krvavim potom in se v svetiščih slišijo mukajoči glasovi; ali kadar sonce sredi dneva z neba prinese noč in na nebu zasijejo svetle zvezde — tako so tedaj junaki ob dolgi obali počasi blodili. Kmalu jih je zagrnil mračni večer. Žalostno so se objemali in se v solzah poslavljali, da bi vsak zase izdihnil dušo, zgruden v pesek.

Razšli so se vsak v svojo smer, da bi si daleč narazen poiskali ležišče. Glave so si zavili v plašče in brez jedi ter pijače ležali vso noč in ves dan, čakajoč najbednejšo smrt. Dekleta pa so se zbrala posebej ob Ajetovi hčeri in z njo žalovala.

Kakor zapuščeni mladiči, stisnjeni v skalni razpoki, še brez peruti, predirno čivkajo, ali kakor ob bregovih lepo tekočega Paktola labodi zapojejo svojo pesem in od nje odmevata rosni travnik ter lepi rečni tok — tako so dekleta s svetlimi lasmi, razsutimi po prahu, vso noč žalostno pela tožbo.

In tam bi vsi zapustili življenje, brez slave, neznani ljudem na zemlji, ti najodličnejši junaki, katerih podvig je ostal nedokončan. Toda njihovih nemočnih, pešajočih moči so se usmilile junaške boginje, varuhinje Libije, ki so nekoč sprejele Ateno, ko je vsa bleščeča skočila iz očetove glave, in jo okopale v Tritonovih vodah.

Bil je poldan in najostrejši sončni žarki so žgali Libijo. Boginje so stopile k Ajzonovemu sinu in mu z rokami nežno odgrnile plašč z glave.

On pa je takoj obrnil pogled drugam, iz spoštovanja do božanstev. Njemu samemu so se razodele in mu, prestrašenemu, spregovorile z blagimi besedami: »Nesrečnik, zakaj te je zajel tolikšen obup?

Vemo, da ste šli po zlato runo; poznamo vse vaše muke, vse silne podvige, ki ste jih opravili na kopnem in med blodnjami po mokrem morju.

Me smo samotarske boginje te zemlje, obdarjene z govorom, junaške varuhinje in hčere Libije. Vstani! Ne trpi več tako v svoji nesreči; dvigni tudi tovariše. Ko bo Amfitrita odpregla Posejdonov voz z lepimi kolesi, tedaj povrnite svoji materi za trud, ki ga je dolgo prestajala, ko vas je nosila v trebuhu, in še se boste lahko vrnili v sveto ahajsko deželo.«

Tako so dejale in izginile prav tam, kjer so stale, skupaj z glasom. Jazon pa se je ozrl naokrog, se dvignil v sedeč položaj in dejal: »Bodite mi naklonjene, slavne boginje samotnih krajev! Toda vaših besed o vrnitvi ne razumem jasno. Zbral bom tovariše in jim jih povedal, da bi morda našli kakšno znamenje rešitve; nasvet mnogih je boljši.«

Tako je rekel, skočil pokonci in na ves glas klical tovariše, ves izsušen in prašen, kakor lev, ki v gozdu rjove, iščoč svojo družico; od njegovega mogočnega glasu trepetajo daleč proč doline v gorah, govedo na pašnikih se stresa od strahu in z njim pastirji. Njih pa glas tovariša, ki je klical prijatelje, ni navdal z grozo.

Potrti so se zbrali okoli njega. On jih je, žalostne, skupaj z ženskami posedel blizu sidrišča in jim pripovedoval vse po vrsti: »Poslušajte, prijatelji! Ko sem žaloval, so tri boginje, ogrnjene s kozjimi kožami od vratu čez hrbet in ledja, podobne dekletom, stopile tik nad mojo glavo. Razkrile so me, ko so mi z nežno roko odgrnile plašč, in mi velele, naj vstanem sam in grem dvignit še vas; svoji materi pa naj povrnemo z zasluženo hvaležnostjo za trud, ki ga je dolgo prestajala, ko nas je nosila v trebuhu, brž ko Amfitrita odpregne Posejdonov voz z lepimi kolesi. Jaz pa ne morem povsem doumeti tega božjega sporočila. Rekle so, da so junaške varuhinje in hčere Libije, in zatrjevale, da natančno poznajo vse, kar smo doslej prestali na kopnem in na mokrem morju.

Nato jih nisem več videl na tistem kraju; nekakšna meglica ali oblak jih je nenadoma zakril pred mojimi očmi.« Tako je govoril in vsi so ga osupnjeni poslušali.

Tedaj se je Minijcem prikazalo največje znamenje. Iz morja je na kopno skočil velikanski konj, silen, z visokim vratom in zlato grivo. Naglo je s sebe otresel morsko vodo, nato pa stekel, z nogami hitrimi kakor veter. Pelej je takoj veselo nagovoril zbrane tovariše: »Pravim, da je Posejdonov voz zdaj že odpregla roka njegove ljubljene žene. Za mater pa ne štejem nikogar drugega kakor našo ladjo; kajti res nas nosi v svojem trebuhu in brez prestanka trpi hude napore.

Dajmo torej, z neomajno močjo in neutrudnimi rameni jo dvignimo visoko ter jo odnesimo v notranjost peščene dežele, tja, kamor je oddirjal hitronogi konj.

Saj se ne bo pogreznil v suho zemljo; upam, da nam bodo njegove sledi pokazale kakšen morski zaliv onkraj nje.« Tako je govoril; njegov preudarni nasvet je bil vsem všeč. To je pripoved Muz; jaz pojem v poslušnosti Pieridam in tudi ta glas sem slišal povsem jasno: vi, daleč najodličnejši sinovi kraljev, ste s svojo močjo in pogumom po samotnih libijskih sipinah nosili dvignjeno ladjo in vse, kar je bilo v njej, oprtano na ramenih, celih dvanajst dni in prav toliko noči. A kdo bi mogel povedati, koliko muk in bridkosti so pretrpeli v tem naporu?

Gotovo so bili iz krvi nesmrtnih, ko so opravili takšno delo, v katero jih je prisilila nuja. Daleč naprej so jo, na svoje veliko veselje, prinesli do voda Tritonidskega jezera; stopili so vanje in jo odložili s krepkih ramen.

Nato so se razleteli kakor besni psi in iskali izvir; kajti ob vseh tegobah in bolečinah jih je mučila še izsušujoča žeja. Njihovo iskanje ni bilo zaman: prispeli so na sveti kraj, kjer je Ladon, zemeljska kača, še včeraj čuval povsem zlata jabolka v Atlasovi deželi; okoli njega pa so se trudile nimfe Hesperide in ljubko prepevale.

Tedaj pa je že ležal, pokončan od Herakla, zgruden ob deblu jablane; le s konico repa je še trzljal. Od glave do temnega hrbta je ležal brez življenja; na gnijočih ranah, ki so jih pustile puščice, zastrupljene z grenkim žolčem in krvjo lernejske Hidre, so se sušile muhe.

Blizu so Hesperide z belimi rokami na svetlolasih glavah predirno žalovale. Junaki so se jim nenadoma približali vsi skupaj; ko so hiteli k njim, so se nimfe v hipu spremenile v prah in zemljo prav na tistem mestu. Orfej je spoznal božje znamenje in jih skušal pridobiti s prošnjami: »O lepa in blagohotna božanstva, bodite nam naklonjena, vladarice, bodisi da sodite med nebeške boginje, bodisi med podzemeljske ali pa se imenujete samotarske nimfe! Pridite, o nimfe, sveti rod Okeana, prikažite se pred našimi očmi in nam, ki hrepenimo, pokažite kakšen curek vode iz skale ali sveti tok, ki vre iz zemlje, boginje, da z njim pogasimo žejo, ki nas neusmiljeno žge. Če pa bomo še kdaj po morju dosegli ahajsko deželo, vam bomo tedaj hvaležno prinesli nešteto darov, kakor prvim med boginjami, pa tudi pitne daritve in gostije.«

Tako je prosil z ganljivim glasom in one so se usmilile žalostnih mož v bližini. Najprej so iz zemlje pognale travo; nad travo so zrasli dolgi poganjki, nato pa so se bujne veje vzpele visoko nad zemljo.

Hespera je postala topol, Eriteida brest, Ajgla pa sveto deblo vrbe. Iz teh dreves so se nato spet pokazale natanko takšne, kakršne so bile prej — neizmeren čudež! Ajgla je z blagimi besedami odgovorila možem v stiski: »Res je v veliko pomoč vaši nesreči prišel sem tisti predrznež, ki je kači čuvajki vzel življenje in odnesel povsem zlata jabolka boginj; nam pa je ostala strašna žalost.

Včeraj je prišel neki mož, strahoten v svoji nasilnosti in postavi; pod mračnim čelom so se mu bliskale oči. Bil je neusmiljen; ogrnjen je bil v kožo velikanskega leva, surovo, nestrojeno, v roki pa je držal močno oljčno gorjačo in lok, s katerim je ustrelil puščice ter ubil to pošast.

Tudi on je prišel peš čez deželo in ga je žgoče mučila žeja. Taval je po tem kraju in iskal vodo, a je ni mogel nikjer uzreti.

Tukaj blizu Tritonidskega jezera je neka skala. Po lastnem preudarku ali morda po božjem navdihu jo je spodaj brcnil z nogo in iz nje je naenkrat privrela voda.

Z obema rokama in prsmi se je oprl ob tla ter iz razpokane skale neizmerno pil, dokler ni napolnil svojega globokega trebuha, sklonjen nad vodo kakor živina na paši.«

Tako je dejala. Oni pa so veselo stekli tja, kjer jim je Ajgla pokazala dobrodošli izvir, in ga kmalu našli. Kakor se okoli ozke špranje v roju gnetejo marljive mravlje ali kakor se muhe, zbrane okoli drobne kaplje sladkega medu, v nenasitnem hrepenenju prerivajo druga čez drugo, tako so se tedaj Minijci trumoma gnetli okoli skalnega izvira.

In nekdo je z osveženimi, mokrimi ustnicami dejal: »O čudo! Herakles je tudi daleč proč rešil svoje tovariše, ki jih je izčrpala žeja. Ko bi ga le kako našli na poti čez to celino!«

Tako je rekel in med tistimi, ki so se odzvali in bili primerni za to nalogo, so izbrali može, da bi se razkropili vsak v svojo smer in ga iskali. Njegove sledi so namreč ponoči zametli vetrovi, ki so raznašali pesek. Odpravila sta se oba Borejeva sinova, zanašajoč se na svoje peruti; Evfem je zaupal svojim lahkim nogam, Linkej pa ostremu pogledu, ki je segal v daljavo. Peti je z njimi pohitel Kant.

Njega sta božja usoda in lastna hrabrost gnali na tisto pot, da bi od Herakla natančno izvedel, kje je pustil Elatovega sina Polifema; kajti skrbelo ga je za tovariša in želel je o njem izvedeti vse.

Toda Polifem je med Mizijci ustanovil sloveče mesto, nato pa iz hrepenenja po vrnitvi odšel iskat Argo daleč čez celino. Nazadnje je dospel v deželo Halibov ob morju in tam ga je premagala Usoda.

Pod mogočnim belim topolom so mu postavili grob, le malo stran od morja. Tedaj pa se je samo Linkeju zdelo, da daleč v brezmejni deželi vidi Herakla, tako kakor kdo ob prvem dnevu meseca uzre luno ali se mu le zazdi, da jo vidi skozi meglico.

Vrnil se je k tovarišem in jim povedal, da ga noben drug iskalec ne bo več dohitel na poti. Tudi drugi so se vrnili, hitronogi Evfem in oba sinova traškega Boreja, potem ko so se zaman trudili.