Kalipso izpusti Odiseja

Besedilo

Kalipso izpusti Odiseja

Eos je vstala z ležišča ob slavnem Titonu, da bi prinesla svetlobo nesmrtnim bogovom in smrtnikom; bogovi pa so sedali na svoja mesta v zboru in med njimi Zevs, ki grmi na višavah in ima največjo oblast.

Atena jim je pripovedovala o številnih Odisejevih tegobah, ki se jih je spominjala; skrbelo jo je zanj, ujetega v nimfinem domu. »Oče Zevs in drugi blaženi bogovi, ki večno živite, naj noben kralj, ki nosi žezlo, ne bo več blagohoten, mil in prijazen, naj mu ne bo mar za pravičnost, temveč naj bo vselej krut in naj dela brezpravje! Saj se nihče izmed ljudi, ki jim je vladal, ne spominja božanskega Odiseja, čeprav jim je bil mil kakor oče.

On pa na otoku trpi hude bolečine, v palači nimfe Kalipso, ki ga proti njegovi volji zadržuje; ne more se vrniti v rodno deželo, saj nima ladij z vesli ne tovarišev, ki bi ga popeljali čez široko morsko gladino.

Zdaj pa mu nameravajo ubiti še ljubega sina, ko se vrača domov; odpravil se je po novice o očetu v sveti Pilos in v slavni Lakedajmon.«

Zevs, zbiralec oblakov, ji je odgovoril: »Otrok moj, kakšna beseda ti je ušla izza zob? Ali nisi sama zasnovala tega načrta, da se jim bo Odisej ob vrnitvi maščeval?

Telemaha pa ti spretno pospremi, saj to zmoreš, da bo povsem nepoškodovan prispel v rodno deželo, snubci pa naj se na ladji vrnejo, od koder so prišli.«

Tako je rekel, nato pa nagovoril Hermesa, svojega ljubega sina: »Hermes, ker si tudi sicer naš sel, povej nimfi z lepimi kodri našo nepreklicno odločitev: trpežni Odisej naj se vrne domov, vendar brez spremstva bogov ali smrtnih ljudi. Na trdno zvezanem splavu naj prestaja nadloge in dvajseti dan prispe na rodovitno Sherijo, v deželo Fajakov, ki so po rodu blizu bogovom. Ti ga bodo iz vsega srca častili kakor boga in ga z ladjo poslali v ljubo rodno deželo, potem ko mu bodo dali obilo brona, zlata in oblačil, toliko, kolikor jih Odisej ne bi nikoli prinesel iz Troje, tudi če bi se vrnil brez nezgod s svojim deležem plena.

Usoda mu namreč namenja, da spet vidi svoje drage in pride v dom z visokim ostrešjem, v svojo rodno deželo.« Tako je rekel in sel, Argosov ubijalec, ga je ubogal.

Takoj si je na noge privezal lepe sandale, nesmrtne in zlate, ki so ga nosili nad morjem in nad brezmejno zemljo hitro kakor piš vetra.

Vzel je palico, s katero ljudem po svoji volji začara oči ali pa speče prebuja. Z njo v rokah je poletel mogočni Argosov ubijalec.

Ko je dosegel Pierijo, se je iz etra spustil proti morju; nato je švignil nad valove, podoben galebu, ki v strašnih zalivih nerodovitnega morja lovi ribe in si gosta krila moči v slani vodi. Tako je Hermes drsel čez neštete valove.

Ko pa je prispel do oddaljenega otoka, je iz vijoličastega morja stopil na kopno in šel do velike votline, kjer je prebivala nimfa z lepimi kodri; našel jo je v njej.

Na ognjišču je gorel velik ogenj in daleč po otoku se je širil vonj goreče cedrovine in dišečega lesa, razcepljenega na polena; ona pa je v notranjosti lepo pela in ob statvah tkala z zlatim tkalskim čolničkom.

Okrog votline je bujno rasel gozd, jelše, topoli in dišeče ciprese. V njem so gnezdile ptice z razprostrtimi krili, sove, sokoli in dolgoreke morske vrane, ki jim je mar za opravila na morju.

Okrog globoke votline se je razpenjala bujna vinska trta, vsa polna grozdov. Štirje izviri so drug ob drugem tekli z bistro vodo, blizu skupaj, a vsak obrnjen v svojo smer.

Naokrog so se bohotili mehki travniki vijolic in zelene. Celo nesmrtnik, ki bi prišel tja, bi ob pogledu občudoval kraj in se v srcu razveselil. Tam je obstal in se razgledoval sel, Argosov ubijalec.

Ko se je dodobra naužil vsega, je stopil v prostorno votlino. Kalipso, božanska med boginjami, ga je takoj prepoznala, ko ga je zagledala; nesmrtni bogovi si namreč niso neznani, četudi kateri prebiva daleč od drugih.

Pogumnega Odiseja pa ni našel v njej; kakor že prej je sedel na obali in jokal, s solzami, vzdihi in bolečinami si je trpinčil srce.

Solze je točil in strmel v nerodovitno morje. Kalipso, božanska med boginjami, je Hermesa vprašala, potem ko ga je posedla na svetel, bleščeč prestol: »Hermes z zlato palico, spoštovani in ljubi gost, zakaj si prišel k meni? Prej nisi pogosto zahajal sem.

Povej, kaj imaš v mislih; srce mi veleva, da ti ustrežem, če le zmorem in če je to sploh mogoče izpolniti. Toda stopi naprej, da te pogostim.«

Tako je rekla boginja, predenj postavila mizo, jo obložila z ambrozijo in natočila rdečega nektarja. Sel, Argosov ubijalec, je jedel in pil. Ko se je najedel in si s hrano potešil srce, ji je odgovoril s temi besedami: »Boginja, mene, boga, sprašuješ, zakaj sem prišel; ker želiš, ti bom vse povedal po resnici.

Zevs mi je ukazal priti sem, čeprav nerad. Kdo bi prostovoljno preletel tolikšno prostranstvo neizmerne slane vode? In v bližini ni nobenega mesta smrtnikov, ki bogovom darujejo žrtve in izbrane hekatombe.

Toda noben drug bog ne more prekrižati volje Zevsu, ki nosi egido, ali je izničiti. Pravi, da je pri tebi mož, najbolj nesrečen med vsemi tistimi, ki so se okrog Priamovega mesta bojevali devet let, v desetem pa so mesto razdejali in odšli domov. Med vračanjem so užalili Ateno, ki je nadnje poslala zlovešč veter in visoke valove.

Tedaj so vsi drugi plemeniti tovariši pomrli, njega pa sta veter in val prinesla sem. Zdaj ti ukazuje, da ga čim prej pošlješ od tod. Ni mu namreč usojeno umreti tukaj, daleč od svojih dragih, temveč mu je še namenjeno, da jih vidi in pride v dom z visokim ostrešjem, v svojo rodno deželo.«

Tako je rekel in Kalipso, božanska med boginjami, je vztrepetala, nato pa ga nagovorila s krilatimi besedami: »Kruti ste, bogovi, bolj ljubosumni od vseh drugih! Boginjam zavidate, če odkrito ležejo k smrtniku, kadar si katera izbere ljubega moža za družabnika na ležišču.

Tako ste bogovi, ki brezskrbno živite, zavidali rožnatoprsti Eos, ko si je izbrala Oriona, dokler ga ni na Ortigiji čista Artemida z zlatim prestolom napadla in ubila s svojimi blagimi puščicami.

Tako tudi, ko je Demetra z lepimi kodri sledila svojemu srcu in se z Jazionom združila v ljubezni na trikrat preoranem polju, Zevs ni dolgo ostal brez novic, temveč ga je udaril s svetlo strelo in ubil.

Zdaj pa mi, bogovi, zavidate, ker imam ob sebi smrtnika. Jaz sem ga rešila, ko se je sam oklepal ladijskega gredlja, potem ko je Zevs njegovo hitro ladjo s svetlo strelo raztreščil sredi vinsko temnega morja.

Tedaj so vsi drugi plemeniti tovariši pomrli, njega pa sta veter in val prinesla sem. Ljubila sem ga in skrbela zanj ter mu obljubljala, da ga naredim nesmrtnega in večno mladega za vse dni.

A ker noben drug bog ne more prekrižati volje Zevsu, ki nosi egido, ali je izničiti, naj gre, če ga on priganja in mu ukazuje, čez nerodovitno morje! Jaz pa mu ne morem dati spremstva, saj nimam ladij z vesli ne tovarišev, ki bi ga popeljali čez široko morsko gladino.

Vendar mu bom dobrohotno svetovala in mu ničesar prikrila, da bo povsem nepoškodovan prispel v rodno deželo.« Sel, Argosov ubijalec, ji je spet odgovoril: »Tako ga torej odpošlji in se varuj Zevsove jeze, da se pozneje ne razsrdi nate in te kaznuje.«

S temi besedami je mogočni Argosov ubijalec odšel; vzvišena nimfa pa se je odpravila k pogumnemu Odiseju, potem ko je slišala Zevsovo sporočilo. Našla ga je sedečega na obali; oči se mu nikoli niso osušile solz, sladko življenje pa mu je minevalo, ko je žaloval po vrnitvi, saj mu nimfa ni bila več v veselje.

Ponoči je sicer po sili spal v globoki votlini ob njej, nevoljen ob voljni; podnevi pa je sedel na skalah in obrežju, s solzami, vzdihi in bolečinami si je trpinčil srce ter objokan strmel v nerodovitno morje.

Božanska med boginjami je stopila k njemu in rekla: »Nesrečnik, ne žaluj več tukaj in naj ti življenje ne hirá; zdaj te bom rada poslala od tod.

Posekaj dolga debla in si z bronastim orodjem sestavi širok splav; na njem postavi visoko ploščad, da te bo nosil čez megleno morje.

Jaz ti bom naložila kruha, vode in rdečega vina, dovolj, da te bodo obvarovali lakote, in te oblekla; za teboj bom poslala ugoden veter, da boš povsem nepoškodovan prispel v rodno deželo, če bodo hoteli bogovi, ki vladajo širnemu nebu in so močnejši od mene v snovanju in izvrševanju.«

Tako je rekla in božanski, mnogotrpeči Odisej je vztrepetal, nato pa jo nagovoril s krilatimi besedami: »Boginja, gotovo snuješ nekaj drugega, ne moje vrnitve, ko mi velevaš, naj s splavom prečkam veliko morsko brezno, strašno in nevarno; čezenj ne plujejo niti skladne, hitre ladje, ki se veselijo Zevsovega ugodnega vetra.

Ne bi stopil na splav, če ti ne bi bilo po volji, in če mi ne bi, boginja, slovesno prisegla, da mi ne nameravaš povzročiti nobene nove nesreče.«

Tako je rekel, Kalipso, božanska med boginjami, pa se je nasmehnila, ga pobožala z roko in ga nagovorila: »Res si zvit in nikakor ne misliš nespametno, ko si se domislil takšnih besed!

Naj bodo zdaj priče zemlja in široko nebo nad nama ter voda Stiksa, ki teče navzdol in je za blažene bogove največja in najstrašnejša prisega: ne nameravam ti povzročiti nobene nove nesreče.

Mislim in načrtujem le tisto, kar bi zase zasnovala sama, če bi me doletela tolikšna stiska. Tudi jaz imam pravično pamet in srce v mojih prsih ni železno, temveč usmiljeno.«

S temi besedami je božanska med boginjami hitro stopila pred njim, on pa je šel po njenih sledeh. Boginja in mož sta prišla v globoko votlino; tam je sedel na prestol, s katerega je prej vstal Hermes, nimfa pa mu je postavila na mizo vsakršno jedačo in pijačo, kakršno uživajo smrtni ljudje. Sama je sedla nasproti božanskemu Odiseju in služabnice so ji prinesle ambrozijo in nektar.

Segala sta po pripravljenih dobrotah pred seboj. Ko sta se nasitila jedi in pijače, je Kalipso, božanska med boginjami, začela govoriti: »Laertov sin božanskega rodu, iznajdljivi Odisej, torej hočeš res nemudoma oditi domov, v ljubo rodno deželo? Pa srečno, kljub vsemu!

Če bi v svojem srcu vedel, koliko gorja ti je usojeno prestati, preden dosežeš rodno deželo, bi ostal tukaj in z menoj skrbel za ta dom ter bil nesmrten, čeprav si želiš videti svojo ženo, po kateri hrepeniš prav vsak dan.

Saj se vendar lahko pohvalim, da nisem slabša od nje ne po postavi ne po rasti; sploh se ne spodobi, da bi se smrtnice po postavi in lepoti merile z nesmrtnimi.«

Preudarni Odisej ji je odgovoril: »Vzvišena boginja, ne jezi se name zaradi tega! Tudi sam prav dobro vem, da je razumna Penelopa, če jo pogledaš, manj lepa in manj postavna od tebe; ona je namreč smrtnica, ti pa nesmrtna in večno mlada.

A kljub temu si želim in vsak dan hrepenim, da bi se vrnil domov in dočakal dan vrnitve. Če pa me kateri od bogov razbije na vinsko temnem morju, bom prenesel, saj imam v prsih srce, vajeno trpljenja. Že veliko sem prestal in veliko muk doživel na valovih in v vojni; naj se tudi to pridruži vsemu drugemu.«

Tako je rekel; sonce je zašlo in spustil se je mrak. Oba sta odšla v notranjost globoke votline in se drug ob drugem predajala ljubezenskim radostim.

Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Eos, si je Odisej takoj nadel plašč in hiton, nimfa pa se je odela v dolgo srebrnobelo oblačilo, tenko in ljubko; okrog pasu si je ovila lep zlat pas, čez glavo pa poveznila tančico.

Nato je poskrbela za odhod pogumnega Odiseja. Dala mu je veliko sekiro, ki je dobro sedla v dlani, bronasto in nabrušeno na obeh straneh; vanjo je bil čvrsto nasajen prekrasen ročaj iz oljčnega lesa. Dala mu je še dobro zglajeno teslo in mu pokazala pot na skrajni konec otoka, kjer so rasla visoka drevesa, jelše, topoli in jelke, ki so segale do neba, že dolgo suha, povsem osušena, da bi mu lahko plavala na vodi.

Ko mu je pokazala, kje rastejo visoka drevesa, se je Kalipso, božanska med boginjami, vrnila domov, on pa je sekal debla in delo mu je hitro napredovalo.

Vseh skupaj jih je podrl dvajset, jih obtesal z bronom, spretno zgladil in poravnal po vrvici. Medtem mu je Kalipso, božanska med boginjami, prinesla svedre. Vsa debla je prevrtal in jih sestavil drugo ob drugo ter splav zbil s klini in vezmi.

Kolikor široko dno tovorne ladje bi začrtal mož, dobro vešč tesarskih del, tako širok splav si je naredil Odisej.

Postavil je ploščad in jo pritrdil na številne opore, nato jo dokončal z dolgimi prečnimi tramovi. Naredil je jambor in njemu primerno prečko, poleg tega pa še krmilno veslo, da bi usmerjal plovbo.

Ves splav je obdal s pleteno vrbovo ograjo za obrambo pred valovi in nanj naložil veliko dračja. Medtem je Kalipso, božanska med boginjami, prinesla platno za jadra; tudi ta je spretno izdelal.

Navezal je oporne vrvi, dvižnice in vrvi za jadro, nato pa splav z vzvodi spustil v božansko morje. Bil je četrti dan in vse je bilo dokončano. Peti dan ga je božanska Kalipso poslala z otoka, potem ko ga je okopala in odela v dišeča oblačila.

Boginja mu je na splav položila meh temnega vina in drug, velik meh vode, pa tudi živež v vreči; dodala mu je obilo okusnih jedi in mu poslala blag, neškodljiv veter.

Božanski Odisej je veselo razpel jadra ugodnemu vetru. Sedel je in s krmilnim veslom spretno usmerjal plovbo; spanec mu ni legel na veke, ko je opazoval Plejade, pozno zahajajočega Boota in Medveda, ki ga imenujejo tudi Voz in se vrti na istem mestu ter preži na Oriona, edini, ki se nikoli ne okopa v Oceanu. Kalipso, božanska med boginjami, mu je namreč naročila, naj ima pri plovbi po morju to ozvezdje na levi strani.

Sedemnajst dni je plul čez morje, osemnajstega pa so se prikazale senčne gore dežele Fajakov, ki je bila zdaj najbliže; bila je kakor ščit na meglenem morju.

Ko se je mogočni pretresovalec zemlje vračal od Etiopcev, ga je zagledal od daleč, s solimskih gora, kako pluje po morju. V srcu se je še bolj razjezil, zmajal z glavo in rekel sam pri sebi: »Gorje! Bogovi so očitno spremenili sklep o Odiseju, medtem ko sem bil pri Etiopcih. Že je blizu dežele Fajakov, kjer mu je usojeno, da se izogne veliki stiski gorja, ki ga je doletelo.

A še ga bom, pravim, dodobra nasitil nesreče!« S temi besedami je zbral oblake in razburkal morje, v roke vzel trizob ter razdivjal vse viharje vsakršnih vetrov; z oblaki je zagrnil zemljo in morje hkrati, z neba pa se je spustila noč.

Skupaj so udarili Euros, Notos, siloviti Zefiros in Boreas, rojen v jasnem nebu, ki je valil velikanske valove. Tedaj so Odiseju klecnila kolena in uplahnilo srce; zaskrbljen je rekel svojemu pogumnemu duhu: »Gorje meni, nesrečniku! Kaj me bo nazadnje doletelo?

Bojim se, da je boginja povedala čisto resnico, ko je dejala, da bom na morju, preden dosežem rodno deželo, prestal obilo gorja; zdaj se vse uresničuje.

S kakšnimi oblaki je Zevs obdal široko nebo! Razburkal je morje, viharji vseh vetrov pa se zaganjajo vanj. Zdaj mi je strašna smrt zagotovljena!

Trikrat in štirikrat srečni Danajci, ki so nekoč padli v prostrani Troji, ko so se bojevali za Atrejeva sinova! Ko bi bil tudi jaz umrl in dopolnil svojo usodo tistega dne, ko so Trojanci name metali neštete sulice z bronastimi ostmi ob mrtvem Pelejevem sinu!

Tedaj bi bil deležen pogreba in Ahajci bi slavili moje ime; zdaj pa mi je usojeno umreti bedne smrti.« Ko je tako govoril, ga je od zgoraj udaril velik val, ki se je strašno zagnal nanj in zavrtel splav.

Odisej je padel daleč s splava in iz rok izpustil krmilno veslo; strašen sunek prepletenih vetrov mu je sredi jambora zlomil les, jadro in prečka pa sta padla daleč v morje.

Dolgo ga je držalo pod vodo in ni mogel hitro splavati izpod silnega naleta velikega vala, saj so ga obteževala oblačila, ki mu jih je dala božanska Kalipso.

Naposled je prišel na površje in iz ust izpljunil grenko slanico, ki mu je v potokih tekla z glave. A tudi tako izmučen ni pozabil na splav; pognal se je med valovi in ga zgrabil, nato pa sedel na sredo, da bi se izognil koncu v smrti.

Velik val je nosil splav sem in tja po toku. Kakor jesenski Boreas nosi osat čez ravnino, kjer se rastline tesno prepletajo med seboj, tako so vetrovi nosili splav sem in tja po morju. Zdaj ga je Notos prepuščal Boreasu, da ga je odnašal, zdaj pa Euros Zefirosu, da ga je podil pred seboj.

Zagledala ga je Kadmova hči, Ino z lepimi gležnji, Levkoteja, ki je bila nekoč smrtnica s človeškim glasom, zdaj pa je sredi morskih širjav deležna božjih časti.

Usmilila se je Odiseja, ki ga je premetavalo in je trpel; podobna morski ptici je vzletela iz vode, sedla na trdno zvezani splav in rekla: »Nesrečnik, zakaj se je Pozejdon, pretresovalec zemlje, tako silno razsrdil nate, da ti pripravlja toliko gorja?

Vendar te ne bo pogubil, naj še tako besni. Stori takole, saj se mi ne zdiš nespameten: sleci ta oblačila in prepusti splav, naj ga nosijo vetrovi; z rokami plavaj in išči rešitev v deželi Fajakov, kjer ti je usojeno ubežati nesreči.

Na, to nesmrtno tančico si ovij okrog prsi in ne boj se, da bi trpel ali umrl. Ko pa se z rokami dotakneš kopnega, jo spet odveži in vrzi v vinsko temno morje, daleč od obale, sam pa se obrni proč.«

S temi besedami mu je boginja dala tančico, sama pa se je spet potopila v valovito morje, podobna morski ptici; črn val jo je prekril. Božanski, mnogotrpeči Odisej pa je premišljeval in zaskrbljen rekel svojemu pogumnemu duhu: »Gorje meni! Ali mi kateri od nesmrtnikov spet plete zvijačo, ko mi veleva zapustiti splav?

Ne, še ne bom ubogal, saj sem na lastne oči videl, kako daleč je dežela, kjer mi je obljubila rešitev. Storil bom takole, kar se mi zdi najbolje: dokler bodo debla čvrsto povezana med seboj, bom ostal tukaj in prenašal gorje; ko pa mi val razbije splav, bom plaval, saj si ne morem zamisliti nič boljšega.«

Medtem ko je to premleval v mislih in srcu, je Pozejdon, pretresovalec zemlje, dvignil velik val, strašen, silovit in obokan, ter ga pognal nadenj.

Kakor silen veter razmeče kup suhe pleve in jo raznese na vse strani, tako je val razmetal dolga debla splava. Odisej pa je zajahal eno deblo kakor jezdec konja in slekel oblačila, ki mu jih je dala božanska Kalipso.

Takoj si je ovil tančico okrog prsi, nato se z razprostrtimi rokami vrgel z obrazom v morje, pripravljen plavati. Mogočni pretresovalec zemlje ga je videl, zmajal z glavo in rekel sam pri sebi: »Zdaj pa tako tavaj po morju in prestajaj obilo gorja, dokler se ne pridružiš ljudem, ki jih varuje Zevs!

A tudi tedaj, upam, ne boš imel moje kazni za preblago.« S temi besedami je pognal konje z lepimi grivami in prišel v Ajge, kjer stoji njegova slovita palača.

Atena, Zevsova hči, pa je zasnovala nekaj drugega. Vsem drugim vetrovom je zaprla poti in jim ukazala, naj se poležejo in mirujejo; razvnela pa je hitrega Boreasa in pred Odisejem zlomila valove, dokler se ne bi pridružil Fajakom, ljubiteljem vesel, on, Odisej božanskega rodu, rešen smrti in pogube.

Dve noči in dva dni ga je premetavalo po silnih valovih in njegovo srce je večkrat slutilo konec. Ko pa je Eos z lepimi kodri prinesla tretji dan, je veter ponehal in nastopila je tiha brezvetrna gladina. Odisej je v bližini zagledal kopno, ko ga je velik val dvignil in je ostro pogledal predse.

Kakor se otroci razveselijo, ko se očetu povrne življenje, potem ko je ležal bolan in trpel hude bolečine, dolgo hiral in ga je mučila sovražna božanska moč, dokler ga bogovi niso na njihovo veselje rešili nesreče, tako se je Odisej razveselil zemlje in gozda, in plaval je v želji, da bi čim prej stopil na kopno.

Ko pa je bil oddaljen toliko, kolikor seže človeški krik, je zaslišal bučanje morja ob čereh. Velik val se je razbijal ob suho obalo, strašno rjovel in vse ovijal v morsko peno. Ni bilo pristanišč, ki bi sprejela ladje, ne zavetnih zalivov,

temveč štrleči rti, čeri in skale. Tedaj so Odiseju klecnila kolena in uplahnilo srce; zaskrbljen je rekel svojemu pogumnemu duhu: »Gorje! Zevs mi je dal videti kopno, ko nisem več upal, in že sem preplaval to morsko brezno, vendar nikjer ne vidim izhoda iz sivega morja. Zunaj štrlijo ostre skale, okrog njih pa buči silen val; gladka pečina se strmo dviga, morje je globoko tik ob obali in nikakor ne morem stopiti na obe nogi ter ubežati nesreči. Če me med vzpenjanjem zgrabi velik val in vrže ob skalnato pečino, bo ves moj trud zaman.

Če pa plavam naprej ob obali, da bi kje našel položno obrežje ali morski zaliv, se bojim, da me spet pograbi vihar in me, težko vzdihujočega, odnese na morje, polno rib, ali pa kak bog pošlje name iz morja veliko pošast, kakršnih mnogo redi slavna Amfitrita. Saj vem, kako me sovraži slavni pretresovalec zemlje.«

Medtem ko je to premleval v mislih in srcu, ga je velik val nosil proti razbrazdani obali. Tam bi si raztrgal kožo in zdrobil kosti, ko mu ne bi boginja, svetlooka Atena, vlila preudarnosti: planil je naprej in z obema rokama zgrabil skalo ter se je vzdihujoč oklepal, dokler ni velik val odtekel.

Tako se mu je izognil, a povratni val je spet udaril vanj in ga vrgel daleč v morje. Kakor se hobotnici, ki jo iztrgajo iz skrivališča, na priseske primejo številni kamenčki, tako se je na skalah z njegovih drznih rok odrla koža; velik val pa ga je prekril.

Tedaj bi nesrečni Odisej poginil v nasprotju z usodo, ko mu svetlooka Atena ne bi dala preudarnosti. Splaval je iz valov, ki so grmeli proti obali, in plaval vzdolž nje ter gledal proti kopnemu, da bi kje našel položno obrežje ali morski zaliv.

Ko je priplaval do ustja lepo tekoče reke, se mu je tisti kraj zazdel najprimernejši: bil je brez skal in zaščiten pred vetrom. Prepoznal je rečni tok in v srcu molil: »Sliši me, gospodar, kdorkoli si! Z mnogimi prošnjami prihajam k tebi, ko bežim iz morja pred Pozejdonovimi grožnjami.

Tudi nesmrtnim bogovom je vreden spoštovanja človek, ki pride k njim po dolgem tavanju; tako zdaj jaz po mnogih mukah prihajam k tvojemu toku in tvojim kolenom.

Usmili se me, gospodar! Za tvojega prosečega varovanca se razglašam.« Tako je rekel in reka je takoj ustavila svoj tok, zadržala val, pred njim umirila gladino in ga varno sprejela v svoje ustje. Odiseju so klecnila kolena in močne roke, saj mu je morje izčrpalo srce.

Vse telo mu je oteklo, obilo morske vode pa je teklo iz ust in nosnic. Brez diha in brez glasu je ležal onemogel, strašna utrujenost ga je prevzela.

Ko pa je spet zadihal in se mu je zavest povrnila, si je odvezal boginjino tančico. Spustil jo je v reko, pomešano s slano vodo, in velik val jo je po toku odnesel nazaj; Ino jo je takoj sprejela v svoje roke. On pa se je umaknil iz reke, legel pod ločje in poljubil zemljo, ki daje življenje.

Zaskrbljen je rekel svojemu pogumnemu duhu: »Gorje meni! Kaj naj storim? Kaj me bo nazadnje doletelo? Če ob reki prebedim to mučno noč, se bojim, da bosta hud mraz in obilna rosa zadušila moje že od slabosti izčrpano življenje; pred zoro namreč z reke veje hladen veter.«

Če pa se povzpnem na pobočje in v senčni gozd ter ležem spat med gosto grmovje, če bi me le zapustila mraz in utrujenost in bi me objel sladek spanec, se bojim, da bom postal plen in hrana divjim zverem.

Ko je tako premišljeval, se mu je to zazdelo boljše; odpravil se je v gozd, ki ga je našel blizu vode na razglednem kraju. Zlezel je pod dva grma, ki sta rasla iz istega mesta: eden je bil divja, drugi gojena oljka.

Skoznju ni prodirala moč vlažnih vetrov, nikoli ju ni obsijalo žareče sonce s svojimi žarki in tudi dež ni mogel prodreti skoznju: tako gosto sta se prepletala med seboj. Podnju je Odisej zlezel in si takoj z lastnimi rokami nagrabil široko ležišče, saj je bilo tam silno veliko odpadlega listja, dovolj, da bi obvarovalo dva ali tri može v zimskem času, četudi bi bila zima še tako ostra.

Ko je to videl, se je razveselil božanski Odisej, ki je toliko pretrpel; legel je na sredo in se zasul z listjem. Kakor kdo skrije tleče poleno v temen pepel na odmaknjenem koncu posestva, kjer nima nobenega soseda, da ohrani seme ognja in mu ga ni treba iskati drugod, tako se je Odisej pokril z listjem. Atena pa mu je na oči razlila spanec, da bi ga čim prej odrešila mučne utrujenosti in mu zastrla ljube veke.