Prevod

Na rtu blizu Plymoutha je živela »teta Rachel«, ki je slovela kot jasnovidka in se skromno preživljala z napovedovanjem prihodnosti pomorščakom, ki so ji v dlan položili novčič. Posadka nekega briga jo je obiskala dan pred izplutjem in enega od mladeničev je oštela, ker se je družil s slabo druščino. »Le počasi, babica,« jo je prekinil drugi, ki je menil, da graja leti nanj. »Nikar ne otresaj jezika, sicer ti zamašim gobec.« Starka se je sunkoma vzravnala. V moža je uperila koščeni prst in zavreščala: »Preklinjevalci lune! Postavljali ste lažne svetilnike in pogubljali ladje, da bi jih oplenili. Vaši očetje in matere so zvabili brig na te peščine in me pustili brez otrok in brez moža. Naj vam bo vodnik jezdec na bledem konju in naj boste med tistimi, ki mu sledijo!«

Tisto noč je hiša stare Rachel zgorela in komaj si je rešila življenje, toda ko je prišel čas, da brig izpluje, se je postavila med meščane, ki so ga prišli pospremit. Lastnik briga jo je skušal potolažiti zaradi izgube hiše. »Ne potrebujem je več,« je odgovorila, »kajti kmalu bo moja tesna hiša in te mi vi, podleži, ne morete zažgati. Kaj pa vi! Kdo bo vas potolažil ob izgubi vašega briga?«

»Moj brig je trden. Preplul je že najnevarnejšo plitvino v zalivu.« »Toda na sebi nosi prekletstvo. Ne bo dolgo ostal na površju.« Z vsako skalo in peščeno sipino, ki jo je ladja pustila za seboj, se je starka nagnila še bolj naprej; roka se ji je tresla, sivi lasje so ji vihrali, oči so ji stopale iz jamic, ustnice pa so mrmrale prekletstva, »kakor hudobni duh, ki kliče viharje za izvrševalce maščevanja«. Ladja je prešla še zadnjo plitvino in trgovec je olajšano vzdihnil, ko jo je videl varno pluti po svoji poti. Tedaj je starka predirljivo zakričala in dvignila roko, kakor da bi zapovedovala tišino, dokler se ne zgodi nekaj, kar je očitno pričakovala. Gledalcem ni bilo treba dolgo čakati: brig se je ustavil in zadrhtel — jadra so mu trepetala v vetru, videlo se je, kako skuša posadka sprostiti čoln — nato se je nagnil in potonil, dokler niso iz vode štrleli le še vrhovi jamborov. Večina navzočih je stekla po čolne in vrvi in le redki so videli, kako se je Rachel zgrudila naprej na tla — mrtva, z divjim nasmehom zmagoslavja na obrazu. Reševalci so se vrnili z vsemi člani posadke razen enega — moža, ki je grozil starki in ji iz maščevanja zažgal kočo. Rachel so pokopali tam, kjer je stala njena hiša, skala — dotlej neznana —, na kateri se je brig razbil, pa je še dolgo nosila ime Rachelino prekletstvo.