Prevod

Blizu Gallipolisa v Ohiu je še pred nekaj leti stala stara hiša s štirimi sobami, v kateri je živel Herman Deluse. Tam je prebival sam in čeprav je kmetoval na kar najbolj primitiven način, se nikoli ni zdelo, da mu česa primanjkuje. Ljudje so menili, da je kraj preklet, in bili skoraj prepričani, da je bil njegov prebivalec nekoč pirat. Svoje posestvo je namreč imenoval Isle of Pines, po zbirališču bukanirjev v Zahodni Indiji, in ni prav nič skrival nenavadnega plena in čudnega orožja, ki ju je prinesel domov, vendar se je zdelo, da nikoli nima pri sebi veliko denarja. Ko je napočila njegova zadnja ura, je umrl sam, kolikor je bilo komu znano — vsaj njegovo truplo so našli v postelji, brez sledov nasilja ali nereda. Pokopali so ga, javni upravitelj zapuščin pa je prevzel njegovo imetje in zaklenil hišo, dokler se ne bi oglasili morebitni sorodniki ter ga zahtevali zase. Porota tamkajšnjih podeželanov je razsodila, da je Deluse »umrl po božji volji«.

Le nekaj noči zatem se je častiti Henry Galbraith vrnil z enomesečnega obiska v Cincinnatiju in po noči divjega neurja prispel domov. Sneg je bil tako globok in ceste tako zatrpane s podrtim drevjem, da je konja pustil v hlevu v Gallipolisu in se proti svoji hiši odpravil peš.

»Kje pa si prenočil?« ga je vprašala žena, ko sta se pozdravila. »Pri starem Delusu na Isle of Pines,« je odgovoril. »Videl sem, da se po hiši premika luč, in potrkal. Nihče ni prišel; ker pa sem zmrzoval, sem na silo odprl vrata, zakuril in v plašču legel pred ogenj. Kmalu zatem je vstopil stari Deluse in opravičil sem se mu, vendar se zame ni zmenil. Zdelo se je, da hodi v spanju in nekaj išče. Vso noč sem v zatišjih neurja slišal njegove korake po hiši.«

Duhovnikova žena in sin sta se spogledala, prijatelj, ki je bil navzoč — odvetnik po imenu Maren — pa je pripomnil: »Mar niste vedeli, da je Deluse mrtev in pokopan?« Duhovnik je od osuplosti onemel. »Sanjali ste,« je rekel odvetnik. »Če pa želite, bomo nocoj šli tja in zadevo raziskali.«

Duhovnik, njegov sin in odvetnik so se okoli devete ure odpravili k hiši. Ko so se ji približali, je iz nje prihajal hrup boja — udarci, žvenket jekla, stokanje in kletvice. Luči so se prikazale najprej pri enem oknu, nato pri drugem. Možje so planili naprej, vdrli skozi vrata in se znašli v hiši — v temi in tišini. S seboj so prinesli sveče in jih prižgali, vendar njihova svetloba ni razkrila ničesar. Tla je prekrivala debela plast prahu, razen v sobi, kjer je duhovnik prebil prejšnjo noč, in vrata, ki jih je tedaj odprl, so stala priprta, toda zunaj je bil sneg zameten in brez ene same stopinje. Nato se je zaslišal padec, ki je stresel vso hišo. V istem trenutku sta druga dva moža opazila, da mladega Galbraitha ni. Pohitela sta v sobo, od koder je prišel hrup. Iz stene je bila iztrgana deska, za njo pa se je pokazala votlina, ki je služila za skrivališče. Na tleh je ležal mladi Galbraith z vrečko španskih kovancev v roki. Oče se je sklonil, da bi ga dvignil, a se je v grozi opotekel nazaj, saj je življenje že zapustilo mladeniča. Obdukcija ni razkrila vzroka smrti in porota podeželanov jo je znova pripisala »božji volji«.