Prevod
V reki Yabebirí, ki teče skozi Misiones, živi neznansko veliko skatov, saj »Yabebirí« pomeni prav »Reka skatov«. Toliko jih je, da je včasih nevarno vtakniti v vodo že eno samo nogo. Poznal sem človeka, ki ga je skat zbodel v peto in je moral potem pol milje šepati do doma; od bolečin je jokal in se sesedal na tla. To je ena najhujših bolečin, kar jih človek lahko občuti.
Ker je v Yabebiríju tudi veliko drugih rib, jih nekateri ljudje hodijo lovit z dinamitnimi bombami. Bombo vržejo v reko, ta pa eksplodira in pobije na milijone rib. Poginejo vse ribe v bližini, tudi če so velike kakor hiša. Poginejo pa tudi vse drobne ribice, s katerimi si nihče ne more nič pomagati.
Nekoč pa se je tja priselil človek, ki ni dovolil metati dinamitnih bomb, ker so se mu ribice smilile. Ni nasprotoval temu, da ljudje v reki lovijo ribe za hrano; ni pa hotel, da po nepotrebnem pobijajo milijone ribic. Ljudje, ki so metali bombe, so bili sprva jezni; ker pa je bil mož kljub svoji dobrosrčnosti odločen človek, so odšli lovit drugam in vse ribe so bile nadvse zadovoljne. Tako vesele in hvaležne so bile svojemu prijatelju, ki je rešil ribice, da so ga prepoznale, brž ko se je približal bregu. In kadar se je sprehajal ob reki in kadil, so mu skati sledili po blatu, presrečni, da lahko spremljajo svojega prijatelja. On pa o vsem tem ni vedel ničesar in je srečno živel v tistem kraju.
Nekega popoldneva pa je k Yabebiríju pritekla lisica, zabredla s tacami v vodo in zavpila: —Hej, skati! Hitro! Vaš prijatelj prihaja, ranjen je!
Skati so jo zaslišali in zaskrbljeni prihiteli k bregu. Vprašali so lisico: —Kaj se je zgodilo? Kje je človek? —Tam prihaja!— je znova zavpila lisica.
—Z jaguarjem se je bojeval! Jaguar teče za njim! Gotovo bo skušal priti na otok! Pustite ga mimo, saj je dober človek! —Seveda! Seveda ga bomo pustili mimo!— so odgovorili skati. —Jaguarja pa ne bomo spustili čez!
—Pazite se ga!— je še zavpila lisica. —Ne pozabite, da je jaguar! Nato je poskočila in izginila nazaj v gozd. Komaj se je to zgodilo, je človek razmaknil veje in se prikazal, ves krvav in v raztrgani srajci. Kri mu je po obrazu in prsih tekla vse do hlač. Iz hlačnih gub pa je kapljala na pesek. Opotekel se je proti bregu, saj je bil hudo ranjen, in stopil v reko. A komaj je pomočil nogo v vodo, so se mu skati, nagneteni ob bregu, umaknili s poti in človek je z vodo do prsi prišel do otoka, ne da bi ga zbodel en sam skat. Brž ko je prispel, pa se je nezavesten zgrudil na pesek, saj je izgubil veliko krvi.
Skati še niso utegnili dodobra objokovati svojega umirajočega prijatelja, ko jih je strašno rjovenje vrglo pokonci v vodi.
—Jaguar! Jaguar!— so vsi zavpili in kakor puščice švignili k bregu. In res je jaguar, ki se je bojeval s človekom in ga zasledoval, prispel na breg Yabebiríja. Tudi žival je bila hudo ranjena in kri ji je tekla po vsem telesu. Zagledal je človeka, ki je kakor mrtev ležal na otoku, besno zarjovel in se pognal v vodo, da bi ga dokončno pokončal.
A komaj je pomočil taco v vodo, je začutil, kakor da bi mu v šape zabili osem ali deset strašnih žebljev, in odskočil je nazaj: to so bili skati, ki so branili prehod čez reko in mu z vso močjo zabodli repna žela.
Jaguar je obstal z dvignjeno taco in hropel od bolečin; ko pa je videl, da je vsa voda ob bregu motna, kakor da bi nekdo mešal blato na dnu, je razumel, da ga skati nočejo spustiti čez. Tedaj je besno zavpil:
—Aha, zdaj vem, kaj je! Vi ste, prekleti skati! Spravite se mi s poti! —Ne bomo se umaknili!— so odgovorili skati. —Umaknite se! —Ne bomo se umaknili! To je dober človek! Nimaš ga pravice ubiti!
—On je ranil mene! —Drug drugega sta ranila! To so vajine gozdne zadeve! Tukaj je pod našim varstvom! ... Tukaj ni prehoda!
—Pot mi dajte!— je še zadnjič zarjovel jaguar. —PA NIKOLI NE!— so odgovorili skati. (Rekli so »pa nikoli ne«, ker tako govorijo ljudje, ki govorijo gvaranijsko, kakor v Misionesu.)
—Bomo še videli!— je spet zarjovel jaguar. Umaknil se je nazaj, da bi se zaletel in z velikanskim skokom preskočil vodo. Vedel je, da se skati skoraj vedno zadržujejo ob bregu; mislil je, da bo z dovolj dolgim skokom morda pristal sredi reke, kjer skatov ne bo več, in bo tako lahko požrl umirajočega človeka.
Toda skati so uganili njegovo namero in vsi pohiteli na sredo reke ter si prenašali opozorilo: —Stran od brega!— so vpili pod vodo. —V globino! V strugo! V strugo!
V hipu se je vojska skatov pognala proti sredini reke, da bi branila prehod, prav tedaj pa je jaguar naredil svoj velikanski skok in pristal sredi vode. Ves iz sebe od veselja je bil, saj sprva ni začutil nobenega vboda in je mislil, da so vsi skati ostali ob bregu ter nasedli njegovi zvijači ...
A komaj je naredil korak, ga je na mestu ustavil pravi dež vbodov, bolečih kakor udarci z bodalom: spet so bili skati, ki so mu z želi prebadali tace.
Jaguar je kljub temu hotel naprej; toda bolečina je bila tako strašna, da je zatulil in kakor blazen oddrvel nazaj na breg. Zvrnil se je na bok v pesek, ker ni več mogel prenašati trpljenja; trebuh se mu je dvigal in spuščal, kakor da bi bil na smrt utrujen.
V resnici se je jaguar zastrupil s skatovim strupom. A čeprav so ga skati premagali, še niso bili mirni, saj so se bali, da bo prišla jaguarka, pa drugi jaguarji in še veliko drugih ... Tedaj pa ne bi več mogli braniti prehoda.
In res je iz gozda znova zadonelo rjovenje in prikazala se je jaguarka, ki jo je pogled na jaguarja, zleknjenega na boku v pesku, spravil v divji bes. Tudi ona je videla vodo, skaljeno od premikanja skatov, in se približala reki. Z gobcem se je skoraj dotaknila vode in zavpila:
—Skati! Hočem čez! —Ni prehoda!— so odgovorili skati. —Niti en sam skat ne bo obdržal repa, če me ne spustite čez!— je zarjovela jaguarka. —Tudi če vsi ostanemo brez repov, tukaj ni prehoda!— so odgovorili.
—Še zadnjič: pot mi dajte! —PA NIKOLI NE!— so zavpili skati. Jaguarka je v besu nehote pomočila taco v vodo; neki skat pa se je čisto počasi približal in ji med prste zabodel vse želo. Na njeno boleče rjovenje so skati smeje se odgovorili: —Kaže, da še imamo repe! ...
Toda jaguarka se je nečesa domislila in s to mislijo v glavi brez besed odšla ob bregu navzgor po reki.
A tudi tokrat so skati razumeli sovražničin načrt. Njen načrt je bil tak: reko bo prečkala drugje, kjer skati ne vedo, da je treba braniti prehod. Tedaj je skate prevzela neznanska tesnoba.
—Više gori bo prečkala reko!— so zavpili. —Nočemo, da ubije človeka! Svojega prijatelja moramo braniti! In obupano so se premetavali po blatu, da so skalili vso reko.
—Kaj pa naj storimo!— so govorili. —Ne znamo hitro plavati ... Jaguarka bo prišla čez, še preden bodo tamkajšnji skati izvedeli, da morajo za vsako ceno braniti prehod!
Niso vedeli, kaj naj storijo. Dokler ni neki zelo bister mali skat nenadoma rekel: —Že vem! Naj gredo doradi! Doradi so naši prijatelji! Nihče ne plava hitreje od njih!
—Tako je!— so zavpili vsi. —Naj gredo doradi! V hipu se je glas razširil in že naslednji trenutek se je prikazalo osem ali deset vrst doradov, prava vojska doradov, ki so z vso hitrostjo plavali proti toku in za seboj puščali brazde v vodi kakor torpedi.
Kljub vsemu so komaj še pravočasno sporočili ukaz, naj zaprejo pot jaguarjem; jaguarka je že stopila v vodo, že plavala in že skoraj dosegla otok.
Toda tudi skati so pohiteli na drugi breg, in brž ko se je jaguarka s tacami dotaknila dna, so se pognali nanje in jih z želi neusmiljeno prebadali. Žival je, besna in nora od bolečin, rjovela, poskakovala po vodi in s šapami vzdigovala cele oblake vode. Toda skati so se še naprej zaganjali v njene tace in ji tako odločno zapirali pot, da se je jaguarka obrnila, odplavala nazaj in se še sama zgrudila na breg s strašansko oteklimi štirimi tacami; tudi po tej poti ni bilo mogoče priti do človeka in ga požreti.
A tudi skati so bili že zelo utrujeni. In kar je bilo še huje, jaguar in jaguarka sta se nazadnje pobrala in odšla v gozd. Kaj nameravata? Skate je to silno vznemirjalo in dolgo so se posvetovali. Nazadnje so rekli:
—Že vemo, kaj je! Po druge jaguarje gresta in potem bodo prišli vsi. Vsi jaguarji bodo prišli in prebili se bodo čez! —PA NIKOLI NE!— so zavpili najmlajši skati, ki še niso imeli toliko izkušenj.
—Pa se bodo!— so žalostno odgovorili starejši. —Če jih bo veliko, se bodo nazadnje prebili čez ... Pojdimo vprašat našega prijatelja. In vsi so odšli k človeku, saj ga zaradi branjenja rečnega prehoda še niso utegnili obiskati.
Človek je še vedno ležal, ker je izgubil veliko krvi, vendar je že lahko govoril in se malo premikal. Skati so mu na hitro povedali, kaj se je zgodilo in kako so branili prehod pred jaguarji, ki so ga hoteli požreti. Ranjenega človeka je globoko ganilo prijateljstvo skatov, ki so mu rešili življenje, in tistim, ki so bili najbliže, je z iskreno naklonjenostjo podal roko. Potem je rekel:
—Nič se ne da! Če bo jaguarjev veliko in bodo hoteli čez, bodo prišli čez ... —Ne bodo prišli!— so rekli mali skati. —Vi ste naš prijatelj in ne bomo jih spustili čez!
—Pa bodo prišli, prijateljčki,— je rekel človek. Nato je tiho dodal: —Edina rešitev bi bila, da nekoga pošljemo k meni domov po vinčesterko in veliko nabojev ... Toda v reki nimam drugih prijateljev razen rib ... Nihče od vas pa ne zna hoditi po kopnem ...
—Kaj naj torej storimo?— so zaskrbljeno vprašali skati. —Čakajte, čakajte ...— je rekel človek in si pogladil čelo, kakor da bi se nečesa spominjal. —Imel sem prijatelja ... mlado kapibaro, ki je zrasla pri nas doma in se igrala z mojimi otroki ... Nekega dne se je vrnila v gozd in mislim, da je živela tukaj, ob Yabebiríju ... Ne vem pa, kje je zdaj ...
Tedaj so skati veselo vzkliknili: —Vemo! Poznamo jo! Brlog ima na koncu otoka! Nekoč nam je govorila o vas! Takoj jo bomo dali poklicati!
Rečeno, storjeno: zelo velik dorad je švignil po reki navzdol po malo kapibaro; človek pa je medtem na dlani raztopil kapljo posušene krvi, da je dobil črnilo, in z ribjo kostjo namesto peresa pisal na suh list, ki mu je služil za papir. Napisal je tole pismo: Po kapibari mi pošljite vinčesterko in celo škatlo s 25 naboji.
Komaj je človek nehal pisati, je ves gozd zatrepetal od zamolklega rjovenja: to so bili vsi jaguarji, ki so prihajali v boj. Skati so odnesli pismo z glavami nad vodo, da se ne bi zmočilo, in ga izročili mali kapibari, ta pa je stekla skozi visoko travo, da bi ga odnesla k človeku domov.
Bil je že skrajni čas, kajti rjovenje se je, čeprav še oddaljeno, naglo bližalo. Skati so tedaj zbrali dorade, ki so čakali na ukaze, in jim zavpili:
—Hitro, tovariši! Preplavajte vso reko in razglasite preplah! Vsi skati po vsej reki naj bodo pripravljeni! Vsi naj se zberejo okrog otoka! Bomo videli, ali bodo prišli čez!
Vojska doradov je nemudoma švignila po reki navzgor in navzdol ter od same hitrosti risala črte po vodi. V vsem Yabebiríju ni bilo skata, ki ne bi dobil ukaza, naj se zbere ob rečnih bregovih okrog otoka. Od vsepovsod: izmed kamnov, iz blata, iz ustij potočkov, iz vsega Yabebiríja so prihajali skati branit prehod pred jaguarji. Pred otokom pa so doradi z vso hitrostjo švigali sem ter tja.
Spet je bil že skrajni čas; silovito rjovenje je streslo celo vodo ob bregu in jaguarji so privreli na obalo. Veliko jih je bilo; zdelo se je, da so tam prav vsi jaguarji iz Misionesa. Toda tudi ves Yabebirí je vrel od skatov, ki so planili k bregu, odločeni, da bodo za vsako ceno branili prehod.
—Pot jaguarjem! —Še enkrat: pot nam dajte! —Tukaj ni prehoda! —Noben skat ne bo ostal živ, ne njegov sin ne njegov vnuk, če nas ne spustite čez! —Mogoče!— so odgovorili skati. —Toda ne jaguarji ne njihovi sinovi ne njihovi vnuki ne vsi jaguarji tega sveta ne bodo prišli tod čez!
Tako so odgovorili skati. Tedaj so jaguarji še zadnjič zarjoveli: —Zahtevamo prehod! —PA NIKOLI NE! In tedaj se je začela bitka. Jaguarji so z velikanskim skokom planili v vodo. Vsi so pristali na pravi preprogi skatov. Skati so jim z želi prebadali tace in ob vsaki rani so jaguarji zarjoveli od bolečin. Toda branili so se s kremplji in kakor blazni udrihali po vodi. Skati so leteli po zraku s trebuhi, razparanimi od jaguarjevih krempljev.
Yabebirí je bil videti kakor reka krvi. Skati so umirali na stotine ... A tudi jaguarji so dobivali strašne rane in se umikali na peščeni breg, kjer so legli, grozljivo otekli, in rjoveli. Skati, poteptani in razmesarjeni pod jaguarjevimi tacami, niso odnehali; vedno znova so prihajali branit prehod. Nekateri so poleteli po zraku, padli nazaj v reko in se znova pognali nad jaguarje.
Pol ure je trajal ta strašni boj. Po tiste pol ure so bili vsi jaguarji spet na bregu, sedeli so izčrpani in rjoveli od bolečin; niti eden ni prišel čez.
Toda tudi skati so bili povsem izmučeni. Veliko, neznansko veliko jih je umrlo. In tisti, ki so ostali živi, so rekli: —Dveh takih napadov ne bomo zdržali. Naj gredo doradi po okrepitve! Takoj naj pridejo vsi skati iz vsega Yabebiríja!
Doradi so znova švignili po reki navzgor in navzdol, tako hitro, da so za seboj puščali brazde kakor torpedi. Skati pa so medtem odšli k človeku.
—Ne bomo več zdržali!— so mu žalostno rekli. Nekateri so celo jokali, saj so videli, da svojega prijatelja ne bodo mogli rešiti. —Pojdite stran, skati!— je odgovoril ranjeni človek. —Pustite me samega! Že tako ste preveč storili zame! Pustite jaguarje čez!
—PA NIKOLI NE!— so v en glas zavpili skati. —Dokler bo v Yabebiríju, naši reki, živ še en sam skat, bomo branili dobrega človeka, ki je prej branil nas!
Tedaj je ranjeni človek veselo vzkliknil: —Skati! Skoraj že umiram in komaj govorim; a zagotavljam vam, da se bo, ko pride vinčesterka, začela dolga veselica; to vam zagotavljam!
—Da, saj vemo!— so navdušeno odgovorili skati. A niso utegnili niti dokončati, kajti bitka se je znova začela. Jaguarji, ki so se medtem spočili, so namreč nenadoma vstali, se pritajili kakor pred skokom in zarjoveli:
—Še zadnjič in enkrat za vselej: pot nam dajte! —PA NIKOLI NE!— so odgovorili skati in planili k bregu. Toda tudi jaguarji so že poskakali v vodo in strašni boj se je začel znova. Zdaj je bil ves Yabebirí, od brega do brega, rdeč od krvi in kri se je penila na obrežnem pesku. Razmesarjeni skati so leteli po zraku in jaguarji so rjoveli od bolečin; toda nihče se ni umaknil niti za korak.
Jaguarji pa ne le da se niso umikali, temveč so napredovali. Zaman je vojska doradov z vso hitrostjo švigala po reki navzgor in navzdol ter klicala skate: skatov ni bilo več; vsi so se bojevali pred otokom in polovica jih je že umrla. Tisti, ki so še ostali, pa so bili vsi ranjeni in brez moči.
Tedaj so spoznali, da ne bodo zdržali niti minute več in da bodo jaguarji prišli čez; ubogi skati, ki so raje umrli, kakor da bi izdali svojega prijatelja, so se še zadnjič pognali nad jaguarje. Toda vse je bilo zaman. Pet jaguarjev je že plavalo proti otoškemu bregu. Skati so obupano zavpili:
—Na otok! Vsi na drugi breg! A tudi za to je bilo prepozno: še dva jaguarja sta zaplavala in v hipu so bili vsi jaguarji sredi reke, tako da so se jim videle samo glave.
Prav tedaj pa je drobna živalca, uboga rdečkasta, kosmata živalca z vso močjo plavala čez Yabebirí: to je bila mala kapibara, ki je prihajala na otok ter na glavi nosila vinčesterko in naboje, da se ne bi zmočili.
Človek je glasno vzkliknil od veselja, saj je imel še dovolj časa, da priskoči skatom na pomoč. Prosil je malo kapibaro, naj ga z glavo potisne, da se bo obrnil na bok, ker sam tega ni zmogel; ko je tako obležal, je bliskovito napolnil vinčesterko.
In prav v trenutku, ko so skati obupano gledali, kako je bitka izgubljena in kako bodo jaguarji požrli njihovega ubogega ranjenega prijatelja — prav tedaj so zaslišali pok in videli, kako je jaguar, ki je plaval prvi in je že stopal na pesek, visoko poskočil ter se mrtev zgrudil s prestreljenim čelom.
—Bravo, bravo!— so vzklikali skati, vsi iz sebe od veselja. —Človek ima vinčesterko! Rešeni smo! In skalili so vso vodo, resnično nori od sreče. Človek pa je mirno streljal naprej in vsak strel je pomenil novega mrtvega jaguarja. Vsakič ko se je jaguar z rjovenjem mrtev zgrudil, so skati silovito zamahnili z repi.
Drug za drugim, kakor da bi jim strela udarjala v glave, so jaguarji umirali pod streli. Vse skupaj je trajalo komaj dve minuti. Drug za drugim so potonili na rečno dno in tam so jih požrle piraje. Nekateri so pozneje priplavali na površje in tedaj so jih doradi spremljali vse do reke Paraná, jih spotoma jedli in od veselja razburkavali vodo.
Ker imajo skati veliko mladičev, jih je bilo kmalu spet toliko kot prej. Človek je ozdravel in bil skatom, ki so mu rešili življenje, tako hvaležen, da se je preselil na otok. Tam je v poletnih nočeh rad ležal na peščenem bregu in kadil v mesečini, skati pa so ga s tihim pomenkovanjem kazali ribam, ki ga še niso poznale, in jim pripovedovali o veliki bitki, v kateri so se nekoč skupaj s tem človekom bojevali proti jaguarjem.
Izvirnik
E n el río Yabebirí, que está en Misiones, hay muchísimas rayas, porque "Yabebirí" quiere decir precisamente "Río - de - las - rayas". Hay tantas, que a veces es peligroso meter un solo pie en el agua. Yo conocí un hombre a quien lo picó una raya en el talón, y que tuvo que caminar rengueando media legua para llegar a su casa; el hombre iba llorando y cayéndose de dolor. Es uno de los dolores más fuertes que se puede sentir.
Como en el Yabebirí hay también muchos otros pescados, algunos hombres van a cazarlos con bombas de dinamita. Tiran la bomba al río, y la bomba revienta, matando millones de pescados. Todos los pescados que están cerca mueren, aunque sean grandes como una casa. Y mueren también todos los chiquitos, que no sirven para nada.
Ahora bien; una vez un hombre fué a vivir allá, y no quiso que tiraran bombas de dinamita, porque tenía lástima de los pescaditos. El no se oponía a que pescaran en el río para comer; pero no quería que mataran inútilmente a millones de pescaditos. Los hombres que tiraban bombas se enojaron al principio; pero como el hombre tenía un carácter serio, aunque era muy bueno, los otros se fueron a cazar a otra parte, y todos los pescados quedaron muy contentos. Tan contentos y agradecidos estaban a su amigo que había salvado a los pescaditos, que lo conocían apenas se acercaba a la orilla. Y cuando él andaba por la costa fumando, las rayas lo seguían arrastrándose por el barro, muy contentas de acompañar a su amigo. El no sabía nada, y vivía feliz en aquel lugar.
Y sucedió que una vez, una tarde, un zo rro llegó corriendo hasta el Yabebirí, y metió las patas en el agua, gritando:
—Eh, rayas! ¡Ligero! ¡Ahí viene el amigo de ustedes, herido!
Las rayas, que lo oyeron, corrieron ansiosas a la orilla. Y le preguntaron al zorro: —¿Qué pasa? ¿Dónde está el hombre?
—¡Ahí viene!— gritó el zorro de nuevo.
—¡Ha peleado con un tigre! ¡El tigre viene corriendo! ¡Seguramente va a cruzar a la isla! ¡Dénle paso, porque es un hombre bueno!
—¡Ya lo creo! ¡Ya lo creo que le vamos a dar paso!— contestaron las rayas. —¡Pero lo que es el tigre, ese no va a pasar!
—¡Cuidado con él!— gritó aún el zorro. —No se olviden de que es el tigre!
Y pegando un brinco, el zorro entró de nuevo en el monte.
Apenas acababa de hacer esto, cuando el hombre apartó las ramas y apareció, todo ensangrentado y la camisa rota. La sangre le caía por la cara y el pecho hasta el pantalón. Y desde las arrugas del pantalón, la sangre caía a la arena. Avanzó tambaleando hacia la orilla, porque estaba muy herido, y entró en el río. Pero apenas puso un pie en el agua, las rayas que estaban amontonadas en la orilla se apartaron de su paso, y el hombre llegó con el agua al pecho hasta la isla, sin que una raya lo picara. Y conforme llegó, cayó desmayado en la misma arena, por la gran cantidad de sangre que había perdido.
Las rayas no habían aún tenido tiempo de compadecer del todo a su amigo moribundo, cuando un terrible rugido les hizo dar un brinco en el agua.
—¡El tigre! ¡el tigre!— gritaron todas, lanzándose como una flecha a la orilla.
En efecto, el tigre que había peleado con el hombre y que lo venía persiguiendo, había llegado a la costa del Yabebirí. El animal estaba también muy herido, y la sangre le corría por todo el cuerpo. Vió al hombre caído como muerto en la isla, y lanzando un rugido de rabia, se echó al agua para acabar de matarlo.
Pero apenas hubo metido una pata en el agua, sintió como si le hubieran clavado ocho o diez terribles clavos en las patas, y dió un salto atrás: eran las rayas, que defendían el paso del río, y le habían clavado con toda su fuerza el aguijón de la cola.
El tigre quedó roncando de dolor, con la pata en el aire; y al ver toda el agua de la orilla turbia como si removieran el barro del fondo, comprendió que eran las rayas que no lo querían dejar pasar. Y entonces gritó enfurecido:
—¡Ah, ya sé lo que es! ¡Son ustedes, malditas rayas! ¡Salgan del camino!
—¡No salimos!— respondieron las rayas.
—¡Salgan!
—¡No salimos! ¡El es un hombre bueno! ¡No hay derecho para matarlo!
—¡El me ha herido a mí!
—¡Los dos se han herido! ¡Esos son asuntos de ustedes en el monte! ¡Aquí está bajo nuestra protección!... ¡No se pasa!
—¡Paso! rugió por última vez el tigre.
—¡NI NUNCA!— respondieron las rayas.
(Ellas dijeron: "ni nunca", porque así dicen los que hablan guaraní, como en Misiones).
—¡Vamos a ver!— bramó aún el tigre.
Y retrocedió para tomar impulso y dar un enorme salto.
El tigre sabía que las rayas están casi siempre en la orilla; y pensaba que si lograba dar un salto muy grande acaso no hallara más rayas en el medio del río, y podría así comer al hombre moribundo.
Pero las rayas lo habían adivinado, y corrieron todas al medio del río, pasándose la voz:
—¡Fuera de la orilla!— gritaban bajo el agua. —¡Adentro! ¡A la canal! ¡a la canal!
Y en un segundo el ejército de rayas se precipitó río adentro, a defender el paso, a tiempo que el tigre daba su enorme salto y caía en medio del agua. Cayó loco de alegría, porque en el primer momento no sintió ninguna picadura, y creyó que las rayas habían quedado todas en la orilla, engañadas...
Pero apenas dió un paso, una verdadera lluvia de aguijonazos, como puñaladas de dolor, lo detuvieron en seco: eran otra vez las rayas, que le acribillaban las patas a picaduras.
El tigre quiso continuar, sin embargo; pero el dolor era tan atroz, que lanzó un alarido y retrocedió corriendo como loco a la orilla. Y se echó en la arena de costado, porque no podía más de sufrimiento; y la barriga subía y bajaba, como si estuviera cansadísimo.
Lo que pasaba es que el tigre estaba envenenado con el veneno de las rayas.
Pero aunque habían vencido al tigre, las rayas no estaban trauquilas porque tenían miedo de que viniera la tigra, y otros tigres, y otros muchos más... Y ellas no podrían defender más el paso.
En efecto, el monte bramó de nuevo, y apareció la tigra que se puso loca de furor al ver al tigre tirado de costado en la arena. Ella vió también el agua turbia por el movimiento de las rayas, y se acerco al río. Y tocando casi el agua con la boca, gritó:
—¡Rayas! ¡Quiero paso!
—¡No hay paso!— respondieron las rayas.
—¡No va a quedar una sola raya con cola, si no dan paso! rugió la tigra.
—¡Aunque quedemos sin cola, no se pasa!— respondieron ellas.
—¡Por última vez, paso!
—¡NI NUNCA!— gritaron las rayas.
La tigra, enfurecida, había metido sin querer una pata en el agua: y una raya, acercándose despacito, acababa de clavarle todo el aguijón entre los dedos. Al bramido de dolor del animal, las rayas respondieron, sonriéndose: —¡Parece que todavía tenemos cola!...
Pero la tigra había tenido una idea, y con esa idea entre las cejas, se alejaba de allí, costeando el río aguas arriba, y sin decir una palabra.
Mas las rayas comprendieron también esta vez cuál era el plan de su enemigo. El plan de su enemigo era éste: pasar el río por otra parte, donde las rayas no sabían que había que defender el paso. Y una in mensa ansiedad se apoderó entonces de las rayas.
—¡Va a pasar el río más arriba!— gritaron. —¡No queremos que mate al hombre! ¡Tenemos que defender a nuestro amigo!
Y se revolvían desesperadas entre el barro hasta enturbiar el río.
—¡Pero qué hacemos!— decían. Nosotras no sabemos nadar ligero... La tigra va a pasar antes que las rayas de allá sepan que hay que defender el paso a toda costa!
Y no sabía qué hacer. Hasta que una rayita muy inteligente dijo de pronto:
—Ya está! ¡Qué vayan los dorados! ¡Los dorados son amigos nuestros! ¡Ellos nadan más ligero que nadie!
—¡Eso es!— gritaron todas. —¡Qué vayan los dorados!
Y en un instante la voz pasó y en otro instante se vieron ocho o diez filas de dorados, un verdadero ejército de dorados que nadaban a toda velocidad aguas arriba, y que iban dejando surcos en el agua, como los torpedos.
A pesar de todo, apenas tuvieron tiempo de dar la orden de cerrar el paso a los tigres; la tigra había entrado ya en el agua, ya había nadado, y estaba ya por llegar a la isla.
Pero las rayas habían corrido también a la otra orilla, y en cuanto la tigra hizo pie, las rayas se abalanzaron contra sus patas, deshaciéndoselas a aguijonazos. El animal, enfurecido y loco de dolor, bramaba, saltaba en el agua, hacía volar nubes de agua a manotones. Pero las rayas continuaban precipitándose contra sus patas, cerrándole el paso de tal modo, que la tigra dió vuelta, nadó de nuevo y fué a echarse a su vez a la orilla, con las cuatro patas monstruosamente hinchadas; por allí tampoco se podía ir a comer al hombre.
Mas las rayas estaban también muy cansadas. Y lo que es peor, el tigre y la tigra habían acabado por levantarse y entraban en el monte.
¿Qué iban a hacer? Esto tenía muy inquietas a las rayas, y tuvieron una larga conferencia. Al fin dijeron:
—¡Ya sabemos lo que es! Van a ir a bus car a los otros tigres y van a venir todos. Van a venir todos los tigres, y van a pasar!
—¡NI NUNCA!— gritaron las rayas más jóvenes y que no tenían tanta experiencia.
—¡Sí, pasarán!— respondieron tristemente las más viejas. —Si son muchos, acabarán por pasar... Vamos a consultar a nuestro amigo.
Y fueron todas a ver al hombre, pues no habían tenido tiempo aún de hacerlo, por defender el paso del río.
El hombre estaba siempre tendido, porque había perdido mucha sangre, pero podía hablar y moverse un poquito. En un instante las rayas le contaron lo que había pasado, y cómo habían defendido el paso a los tigres que lo querían comer. El hombre herido se enterneció mucho con la amistad de las rayas que le habían salvado la vida, y dió la mano con verdadero cariño a las rayas que estaban más cerca de él. Y dijo entonces:
—¡No hay remedio! Si los tigres son muchos, y quieren pasar, pasarán...
—¡No pasarán!— dijeron las rayas chi cas. —¡Usted es nuestro amigo, y no van a pasar!
—¡Sí, pasarán, compañeritas— dijo el hombre. —Y añadió, hablando en voz baja:
—El único modo sería mandar alguien a casa a buscar el winchester con muchas balas... pero yo no tengo ningún amigo en el río, fuera de los pescados... y ninguno de ustedes sabe andar por la tierra...
—¿Qué hacemos entonces?— dijeron las rayas, ansiosas.
—A ver, a ver...— dijo entonces el hombre, pasándose la mano por la frente, como si recordara algo. —Yo tuve un amigo... un carpinchito que se crió en casa y que jugaba con mis hijos... un día volvió otra vez al monte y creo que vivía aquí, en el Yabebirí... pero no sé dónde estará...
Las rayas dieron entonces un grito de alegría:
—¡Ya sabemos! ¡Nosotros lo conocemos! ¡Tiene su guarida en la punta de la isla! ¡El nos habló una vez de usted! ¡Lo vamos a mandar buscar en seguida!
Y dicho y hecho: un dorado muy grande voló río abajo a buscar al carpinchito; mientras el hombre disolvía una gota de sangre seca en la palma de la mano, para hacer tinta, y con una espina de pescado, que era la pluma, escribió en una hoja seca, que era el papel. Y escribió esta carta: Mándenme con el carpinchito el winchester y una caja entera de 25 balas .
Apenas acabó el hombre de escribir, el monte entero tembló con un sordo rugido: eran todos los tigres que se acercaban a entablar la lucha. Las rayas llevaron la carta con la cabeza fuera del agua para que no se mojara, y se la dieron al carpinchito, el cual salió corriendo por entre el pajonal a llevarla a la casa del hombre.
Y ya era tiempo, porque los rugidos, aunque lejanos aún, se acercaban velozmente. Las rayas reunieron entonces a los dorados que estaban esperando órdenes, y les gritaron:
—¡Ligero, compañeros! ¡Recorran todo el río y den la voz de alarma! ¡Que todas las rayas estén prontas en todo el río ! ¡ Qué se encuentren todas alrededor de la isla! ¡Veremos si van a pasar!
Y el ejército de dorados voló en seguida, río arriba y río abajo, haciendo rayas en el agua con la velocidad que llevaban.
No quedó raya en todo el Yabeberí que no recibiera orden de concentrarse en las orillas del río, alrededor de la isla. De todas partes: de entre las piedras, de entre el barro, de la boca de los arroyitos, de todo el Yabebirí entero, las rayas acudían a defender el paso contra los tigres. Y por delante de la isla, los dorados cruzaban y recruzaban a toda velocidad.
Ya era tiempo, otra vez; un inmenso rugido hizo temblar el agua misma de la orilla, y los tigres desembocaron en la costa.
Eran muchos; parecía que todos los tigres de Misiones estuvieran allí. Pero el Yabebirí entero hervía también las rayas, que se lanzaron a la orilla, dispuestas a defender a todo trance el paso.
—¡Paso a los tigres!
—¡Paso, de nuevo!
—¡No se pasa!
—¡No va a quedar raya, ni hijo de raya, ni nieto de raya, si no dan paso!
—¡Es posible!— respondieron las rayas. —Pero ni los tigres, ni los hijos de tigre, ni los nietos de tigre, ni todos los tigres del mundo van a pasar por aquí!
Así respondieron las rayas. Entonces los tigres rugieron por última vez?
—¡Paso, pedimos!
—¡NI NUNCA!
Y la batalla comenzó entonces. Con un enorme salto, los tigres se lanzaron al agua. Y cayeron todos sobre un verdadero piso de rayas. Las rayas les acribillaban las patas a aguijonazos, y a cada herida los tigres lanzaban un rugido de dolor. Pero ellos se defendían a zarpazos, manoteando como locos en el agua. Y las rayas volaban por el aire con el vientre abierto por las uñas de los tigres.
El Yabebirí parecía un río de sangre. Las rayas morían a centenares... pero los tigres recibían también terribles heridas, y se retiraban a tenderse y bramar en la playa, horriblemente hinchados. Las rayas, pisoteadas, deshechas por las patas de los tigres, no desistían; acudían sin cesar a defender el paso. Algunas volaban por el aire, volvían a caer al río, y se precipitaban de nuevo contra los tigres.
Media hora duró esta lucha terrible. Al cabo de esa media hora, todos los tigres estaban otra vez en la playa, sentados de fatiga y rugiendo de dolor; ni uno solo había pasado.
Pero las rayas estaban también deshechas de cansancio. Muchas, muchísimas habían muerto. Y las que quedaban vivas dijeron:
—No podremos resistir dos ataques como éste. ¡Qué los dorados vayan a buscar refuerzos! ¡Qué vengan en seguida todas las rayas que haya en todo el Yabebirí!
Y los dorados volaron otra vez río arriba y río abajo, e iban tan ligero que dejaban surcos en el agua como los torpedos.
Las rayas fueron entonces á ver al hombre.
—¡No podremos resistir más!— le dijeron tristemente las rayas. Y aun algunas rayas lloraban, porque veían que no podrían salvar a su amigo.
—¡Váyanse, rayas!— respondió el hombre herido. —¡Déjenme solo! ¡Ustedes han hecho demasiado ya por mí! ¡Dejen que los tigres pasen!
—¡NI NUNCA!— gritaron las rayas en un solo clamor. —¡Mientras haya una sola raya viva en el Yabebirí, que es nuestro río, defenderemos al hombre bueno que nos defendió antes a nosotros!
El hombre herido exclamó entonces, contento:
—¡Rayas! Yo estoy casi por morir, y apenas puedo hablar; pero yo les aseguro que en cuanto llegue el winchester, vamos a tener farra para largo rato; ¡esto yo se lo aseguro a ustedes!
—¡Sí, ya sabemos!— contestaron las rayas entusiasmadas.
Pero no pudieron concluir de hablar, porque la batalla recomenzaba. En efecto: los tigres, que ya habían descansado, se pusie ron bruscamente en pie, y agachándose como quien va a saltar, rugieron:
—¡Por última vez, y de una vez por todas: paso!
—¡NI NUNCA!— respondieron las rayas, lanzándose a la orilla. Pero los tigres habían saltado a su vez al agua y recomenzó la terrible lucha. Todo el Yabebirí, ahora, de orilla a orilla, estaba rojo de sangre, y la sangre hacía espuma en la arena de la playa. Las rayas volaban deshechas por el aire y los tigres bramaban de dolor; pero nadie retrocedía un paso.
Y los tigres no sólo no retrocedían, sino que avanzaban. En balde el ejército de dorados pasaba a toda velocidad río arriba y río abajo, llamando a las rayas: las rayas se habían concluído; todas estaban luchando frente a la isla y la mitad había muerto ya. Y las que quedaban estaban todas heridas y sin fuerzas.
Comprendieron entonces que no podrían sostenerse un minuto más, y que los tigres pasarían; y las pobres rayas, que preferían morir antes que entregar a su amigo, se lanzaron por última vez contra los tigres. Pero ya todo era inútil. Cinco tigres nadaban ya hacia la costa de la isla. Las rayas, desesperadas, gritaron:
—¡A la isla! ¡Vamos todas a la otra orilla!
Pero también esto era tarde: dos tigres más se habían echado a nado, y en un instante todos los tigres estuvieron en el medio del río, y no se veía más que sus cabezas.
Pero también en ese momento un animalito, un pobre animalito colorado y peludo cruzaba nadando a toda fuerza el Yabebirí: era el carpinchito, que llegaba a la isla llevando el winchester y las balas en la cabeza para que no se mojaran.
El hombre dió un gran grito de alegría, porque le quedaba tiempo para entrar en defensa de las rayas. Le pidió al carpinchito que lo empujara con la cabeza para colocarse de costado, porque él solo no podía; y ya en esta posición, cargó el winchester con la rapidez de un rayo.
Y en el preciso momento en que las rayas, veían con desesperación que habían perdido la batalla y que los tigres iban a devorar a su pobre amigo herido: — en ese momento oyeron un estampido, y vieron que el tigre que iba delante y pisaba ya la arena, daba un gran salto y caía muerto, con la frente agujereada de un tiro.
—¡Bravo, bravo! — clamaron las rayas, locas de contentos. — ¡El hombre tiene el winchester! ¡Ya estamos salvadas!
Y enturbiaban toda el agua, verdaderamente locas de alegría. Pero el hombre proseguía tranquilo tirando, y cada tiro era un nuevo tigre muerto. Y a cada tigre que caía muerto lanzando un rugido, las rayas respondían con grandes sacudidas de la cola.
Uno tras otro, como si el rayo cayera encima de sus cabezas, los tigres fueron muriendo a tiros. Aquello duró solamente dos minutos. Uno tras otro se fueron al fondo del río, y allí las palometas los comieron. Algunos boyaron después, y entonces los dorados los acompañaron hasta el Paraná, comiéndolos, y haciendo saltar el agua de contento.
En poco tiempo las rayas, que tienen muchos hijos, volvieron a ser tan numerosas como antes. El hombre se curó, y quedó tan agradecido a las rayas que le habían salvado la vida, que se fué a vivir a la isla. Y allí, en las noches de verano, le gustaba tenderse en la playa y fumar a la luz de la luna, mientras las rayas, hablando despacito se lo mostraban a los pescados que no lo conocían, contáudoles la gran batalla que, aliadas con ese hombre, habían tenido una vez contra los tigres.