Waltey

Prevod

Nekoč je živel Tačibana no Suemiči, nekdanji upravitelj province Suruga. V mladih letih je skrivaj zahajal k dvorni dami, ki je služila v ugledni hiši. Samuraji te hiše pa so se zbrali in se takole dogovorili: »Mar ni ta človek zgolj služabnik šestega dvornega ranga? Nezaslišano je, da ponoči prihaja v našo hišo in jo ob zori zapušča. Zaprimo mu pot in ga premlatimo!« Suemiči o tem ni nič vedel in je kakor po navadi prišel z enim samim mladim pažem ter stopil v damino sobo. Dečka je poslal domov z naročilom, naj ga pride ob zori iskat. Možje, ki so ga hoteli pretepsti, so prežali nanj, in brž ko je vstopil, so si sporočili: »Naš mož je kakor po navadi prišel in šel v njeno sobo.« Pozaklenili so vsa vrata na posestvu in spravili ključe, nato pa se s palicami v rokah postavili na stražo ob podrtih delih zidu in drugih prehodih. Deklica, ki je stregla v damini sobi, je opazila, da se nekaj pripravlja, in povedala gospodarici: »Kaj neki naj pomeni vse to, kar se dogaja zunaj?« Dama se je ob teh besedah prestrašila. S Suemičijem sta dotlej ležala skupaj, zdaj pa sta vstala in tudi on se je oblekel ter sedel. Dama je odšla v glavne prostore povprašat, kaj se godi. Izvedela je, da so se za to sicer dogovorili samuraji, a da se tudi hišni gospodar dela, kakor da ničesar ne ve. Ker ni mogla ničesar storiti, se je vrnila v svojo sobo in sedla v jok. »To je pa strašna reč,« si je mislil Suemiči. »Kakšno ponižanje me čaka!« A ni vedel, kaj naj ukrene. Deklico je poslal ven pogledat, ali ni kje vsaj ozke vrzeli, skozi katero bi se mogel izmuzniti. Vrnila se je z novico, da ob vsakem takem prehodu stoji po štiri ali pet mož, ki so si spodvezali hlačnice in zavihali oblačila, za pasom imajo meče, pod pazduhami pa stiskajo palice, tako da ni nikjer mogoče priti skozi. Nekdanji upravitelj Suruge je bil silno močan mož. »Kaj naj storim?« je premišljeval. »Tudi ko se zdani, bom ostal zaprt v tej sobi. Če pridejo pome, da bi me odvlekli ven, se bom z njimi spoprijel, pa naj me stane življenje. A ko bo dan in bodo vedeli, kdo sem, si vendar ne bodo mogli več privoščiti česar koli. Tedaj bom poslal po ljudi domov in šele nato odšel.« Skrbelo pa ga je za paža. »Ob zori bo prišel, nič hudega sluteč, trkal na vrata, oni pa bodo spoznali, da je moj spremljevalec, ter ga zgrabili in zvezali.« Deček se mu je smilil, zato je deklico še enkrat poslal ven, da bi pogledala, ali ga bo morda slišala prihajati. Toda samuraji so jo grobo ozmerjali, tako da se je v solzah vrnila in se sključila v kotu. Medtem se je že bližala zora in tedaj se je zaslišalo, da prihaja paž. Kako neki mu je uspelo priti noter? Samuraji so zaslišali njegove korake in ga sumničavo vprašali: »Hej, deček, kdo pa si ti?« Suemiči je ves v strahu pomislil, da bo zdaj gotovo nerodno odgovoril, toda deček je rekel: »Spremljam meniha, ki prihaja brat sutre.« Ko so to slišali, so mu veleli: »Potem pa hitro pojdi naprej!« »Kako bistro jim je odgovoril!« si je mislil Suemiči, a že ga je spreletela nova skrb: »Kaj pa, če pride sem in po stari navadi pokliče deklico po imenu?« Toda paž je šel mimo, ne da bi se približal sobi. »Tudi deček je sprevidel, kaj se godi. Res je prebrisan! Če je dojel, za kaj gre, se bo gotovo česa domislil.« Ker je poznal njegovo bistroumnost, je zdaj čakal z večjim zaupanjem. Tedaj se je z ulice zaslišal ženski krik. Nekdo ji je trgal oblačila in vpila je: »Na pomoč, ubijajo me!« Ko so stražarji to slišali, so zaklicali: »Primimo ga! To pa ne more biti kar tako!« Vsi so planili tja in v naglici niso utegnili niti odpreti vrat, temveč so stekli ven skozi podrt zid. »Kam je izginil? Sem? Tja?« so kričali in ga iskali. Suemiči je pomislil: »To je gotovo dečkova zvijača!« Planil je iz sobe in videl, da so vrata še vedno zaprta. Stražarji so bili prepričani, da tam ne more uiti, nekaj pa jih je še ostalo pri podrtem zidu in se glasno pregovarjalo. Stekel je torej k vratom, z vso močjo zasukal zapah, ga iztrgal in odprl vrata. Brž se je pognal ven ter stekel ob zidu. Tam mu je pritekel naproti paž. Skupaj sta tekla še kake tri čō daleč, nato pa sta upočasnila korak in mirno nadaljevala pot, kakor da se ni nič zgodilo. »Kaj si pravzaprav naredil?« ga je vprašal Suemiči. Deček je odgovoril: »Vrata so bila zaprta, kar ni bilo v navadi, vrzeli v zidu pa so zastavljali samuraji in me strogo izpraševali. Zato sem jim rekel, da spremljam meniha, ki prihaja brat sutre, in tako so me spustili noter. Potem sem se hotel vrniti ven in razmišljal, kaj bi se dalo storiti. A zdelo se mi je, da ne bi bilo dobro, če vi ne bi vedeli, da sem prišel. Zato sem poskrbel, da ste slišali moj glas, nato pa sem spet odšel ven. V soseščini je neko dekle ravno čepelo in opravljalo potrebo. Zgrabil sem jo za lase, jo potisnil na tla in ji začel slačiti obleko. Zavpila je in ob njenem kriku so vsi prihiteli ven. Pomislil sem, da ste zdaj gotovo že utegnili uiti, pa sem stekel v to smer in vas srečal.« Tako zna ravnati bister in iznajdljiv človek, pa čeprav je še otrok.

Izvirnik

むかし駿河前司橘季通といふ物ありきそれかわかかりける時さるへき所なりける女房を忍て行かよひける程にそこに有ける侍ともなま六位の家人にてあらぬかよひ暁にこの殿へ出入事わひしこれたてこめてかうせんといふ事をあつまりていひあはせけりかかる事をもしらて例の事なれは小舎人童一人具して局に入ぬ童をは暁迎にこよとて返しやりつ此うたんとするをのこともうかかひまもりけれは例のぬしきて局に入ぬるはと告けまはしてかなたこなたの門ともをさしまはしてかきとりをきて侍ともひき杖して築地のくつれなとのある所に立ふたかりてまもりけるをその局のめの童けしきとりて主の女房にかかる

事のさふらふはいかなる事にか候らんと告けけれは主の女房もきき驚ふたりふしたりけるかおきて季通も装束してゐたり女房うへにのほりて尋ぬれは侍ともの心合せてするとはいひなから主の男も空しらすしておはする事と聞えてすへきやうなくて局に帰りてなきゐたり季通いみしきわさかな恥をみてんすと思へともすへきやうなしめの童を出して出ていぬへきすこしのひまやあるとみせけれともさやうのひまある所には四五人つつくくりをあけそはをはさみて太刀をはき杖をわきはさみつつみなたてりけれは出へきやうもなしといひけりこの駿河前司はいみしう力そつよかりけるいかかせん明ぬともこの局にこもりゐてこそはひきいてに入こんものと取あひてしなめさりとも夜明て後我そ人そとしりなん後にはともかくもえせしすんさともよひにやりてこそ出てもゆかめと思ゐたりけり暁にこの童のきて心もえす門たたきなとしてわか小舎人童と心えられてとらへしはられや

せんすらんとそれそ不便に覚けれはめの童を出してもしや聞つくるとうかかひけるをも侍ともはしたなくいひけれはなきつつ帰てかかまりゐたりかかる程に暁方になりぬらんとおもふほとに此童いかにしてか入けん入くるをとするを侍たそその童はとけしきとりてとへはあしくいらへなんすと思ゐたるほとに御と経の僧の童子に侍となのるさなのられてとく過よといふかしこくいらへつる物かなよりきてれいよふめの童の名やよはんすらんと又それを思ゐたる程によりもこて過ていぬ此童も心えてけりうるせきやつそかしさ心えてはさりともたはかる事あらんすらんと童の心をしりたれはたのもしく思たる程に大路に女こゑしてひはきありて人ころすやとをめくそれをききてこのたてる侍ともあれからめよやけしうはあらしといひてみなはしりかかりて門をもえあけあへすくつれよりはしりいてつついつかたへいぬるそこなたかなたと尋さはく程に此童のはかる事よと思けれは走出て

見るに門をさしたれは門をはうたかはすくつれのもとにかたへはとまりてとかくいふ程に門のもとに走よりてしやうをねして引ぬきてあくるままに走のきて築地はしりすくる程にそ此童ははしりあひたるくして三町斗走のひてれいのやうにのとかにあゆみていかにしたりつる事そといひけれは門ともの例ならすさされたるにあはせてくつれに侍共の立ふたかりてきひしけに尋とひさふらひつれはそこにては御読経の僧の童子と名のり侍りつれはいて侍つるをそれよりまかり帰てとかくやせましと思給つれともまいりたりとしられたてまつらてはあしかりぬへくおほえ侍りつれは声をきかれたてまつりてて帰出て此隣なるめらはのくそまりゐて侍をしゃ頭をとりてうちふせてきぬをはき侍りつれはおめき候つるこゑにつきて人々いてまうてきつれは今はさりとも出させ給ぬらんと思てこなたさまにまいりあひつるなりとそいひける童なれともかしこくうるせきものはかかる事をそしける

Nalagam bralnik