Prevod

Nekoč je živel Tačibana no Suemiči, nekdanji upravitelj province Suruga. V mladih letih je skrivaj zahajal k dvorni dami, ki je služila v ugledni hiši. Samuraji te hiše pa so se zbrali in se takole dogovorili: »Mar ni ta človek zgolj služabnik šestega dvornega ranga? Nezaslišano je, da ponoči prihaja v našo hišo in jo ob zori zapušča. Zaprimo mu pot in ga premlatimo!« Suemiči o tem ni nič vedel in je kakor po navadi prišel z enim samim mladim pažem ter stopil v damino sobo. Dečka je poslal domov z naročilom, naj ga pride ob zori iskat. Možje, ki so ga hoteli pretepsti, so prežali nanj, in brž ko je vstopil, so si sporočili: »Naš mož je kakor po navadi prišel in šel v njeno sobo.« Pozaklenili so vsa vrata na posestvu in spravili ključe, nato pa se s palicami v rokah postavili na stražo ob podrtih delih zidu in drugih prehodih. Deklica, ki je stregla v damini sobi, je opazila, da se nekaj pripravlja, in povedala gospodarici: »Kaj neki naj pomeni vse to, kar se dogaja zunaj?« Dama se je ob teh besedah prestrašila. S Suemičijem sta dotlej ležala skupaj, zdaj pa sta vstala in tudi on se je oblekel ter sedel. Dama je odšla v glavne prostore povprašat, kaj se godi. Izvedela je, da so se za to sicer dogovorili samuraji, a da se tudi hišni gospodar dela, kakor da ničesar ne ve. Ker ni mogla ničesar storiti, se je vrnila v svojo sobo in sedla v jok. »To je pa strašna reč,« si je mislil Suemiči. »Kakšno ponižanje me čaka!« A ni vedel, kaj naj ukrene. Deklico je poslal ven pogledat, ali ni kje vsaj ozke vrzeli, skozi katero bi se mogel izmuzniti. Vrnila se je z novico, da ob vsakem takem prehodu stoji po štiri ali pet mož, ki so si spodvezali hlačnice in zavihali oblačila, za pasom imajo meče, pod pazduhami pa stiskajo palice, tako da ni nikjer mogoče priti skozi. Nekdanji upravitelj Suruge je bil silno močan mož. »Kaj naj storim?« je premišljeval. »Tudi ko se zdani, bom ostal zaprt v tej sobi. Če pridejo pome, da bi me odvlekli ven, se bom z njimi spoprijel, pa naj me stane življenje. A ko bo dan in bodo vedeli, kdo sem, si vendar ne bodo mogli več privoščiti česar koli. Tedaj bom poslal po ljudi domov in šele nato odšel.« Skrbelo pa ga je za paža. »Ob zori bo prišel, nič hudega sluteč, trkal na vrata, oni pa bodo spoznali, da je moj spremljevalec, ter ga zgrabili in zvezali.« Deček se mu je smilil, zato je deklico še enkrat poslal ven, da bi pogledala, ali ga bo morda slišala prihajati. Toda samuraji so jo grobo ozmerjali, tako da se je v solzah vrnila in se sključila v kotu. Medtem se je že bližala zora in tedaj se je zaslišalo, da prihaja paž. Kako neki mu je uspelo priti noter? Samuraji so zaslišali njegove korake in ga sumničavo vprašali: »Hej, deček, kdo pa si ti?« Suemiči je ves v strahu pomislil, da bo zdaj gotovo nerodno odgovoril, toda deček je rekel: »Spremljam meniha, ki prihaja brat sutre.« Ko so to slišali, so mu veleli: »Potem pa hitro pojdi naprej!« »Kako bistro jim je odgovoril!« si je mislil Suemiči, a že ga je spreletela nova skrb: »Kaj pa, če pride sem in po stari navadi pokliče deklico po imenu?« Toda paž je šel mimo, ne da bi se približal sobi. »Tudi deček je sprevidel, kaj se godi. Res je prebrisan! Če je dojel, za kaj gre, se bo gotovo česa domislil.« Ker je poznal njegovo bistroumnost, je zdaj čakal z večjim zaupanjem. Tedaj se je z ulice zaslišal ženski krik. Nekdo ji je trgal oblačila in vpila je: »Na pomoč, ubijajo me!« Ko so stražarji to slišali, so zaklicali: »Primimo ga! To pa ne more biti kar tako!« Vsi so planili tja in v naglici niso utegnili niti odpreti vrat, temveč so stekli ven skozi podrt zid. »Kam je izginil? Sem? Tja?« so kričali in ga iskali. Suemiči je pomislil: »To je gotovo dečkova zvijača!« Planil je iz sobe in videl, da so vrata še vedno zaprta. Stražarji so bili prepričani, da tam ne more uiti, nekaj pa jih je še ostalo pri podrtem zidu in se glasno pregovarjalo. Stekel je torej k vratom, z vso močjo zasukal zapah, ga iztrgal in odprl vrata. Brž se je pognal ven ter stekel ob zidu. Tam mu je pritekel naproti paž. Skupaj sta tekla še kake tri čō daleč, nato pa sta upočasnila korak in mirno nadaljevala pot, kakor da se ni nič zgodilo. »Kaj si pravzaprav naredil?« ga je vprašal Suemiči. Deček je odgovoril: »Vrata so bila zaprta, kar ni bilo v navadi, vrzeli v zidu pa so zastavljali samuraji in me strogo izpraševali. Zato sem jim rekel, da spremljam meniha, ki prihaja brat sutre, in tako so me spustili noter. Potem sem se hotel vrniti ven in razmišljal, kaj bi se dalo storiti. A zdelo se mi je, da ne bi bilo dobro, če vi ne bi vedeli, da sem prišel. Zato sem poskrbel, da ste slišali moj glas, nato pa sem spet odšel ven. V soseščini je neko dekle ravno čepelo in opravljalo potrebo. Zgrabil sem jo za lase, jo potisnil na tla in ji začel slačiti obleko. Zavpila je in ob njenem kriku so vsi prihiteli ven. Pomislil sem, da ste zdaj gotovo že utegnili uiti, pa sem stekel v to smer in vas srečal.« Tako zna ravnati bister in iznajdljiv človek, pa čeprav je še otrok.