Evrikleja prepozna Odiseja

Besedilo

Evrikleja prepozna Odiseja

Božanski Odisej pa je ostal v dvorani in z Ateno snoval smrt snubcev. Brž je Telemahu spregovoril s krilatimi besedami: »Telemah, vse bojno orožje moraš spraviti v notranjo shrambo; snubce pa pomiri s prijaznimi besedami, ko te bodo spraševali, ker ga bodo pogrešali: ‘Umaknil sem ga pred dimom, saj ni več takšno, kakršno je bilo, ko ga je Odisej pustil ob odhodu v Trojo, temveč ga je ognjeni dih povsem skazil.

Poleg tega mi je bog položil v srce še tehtnejšo misel: da se ne bi v vinski omami med vami vnel prepir in bi drug drugega ranili ter osramotili gostijo in snubljenje; kajti železo samo vabi moža k sebi.’«

Tako je rekel in Telemah je ubogal ljubega očeta. Poklical je dojiljo Evriklejo in ji dejal: »Dojilja, zdaj pa zadrži ženske v njihovih sobah, da spravim v shrambo očetovo lepo orožje, ki ga v hiši zanemarjenega razjeda dim, odkar očeta ni; jaz pa sem bil še otrok.

Zdaj ga hočem spraviti tja, kjer ga ognjeni dih ne bo dosegel.« Ljuba dojilja Evrikleja mu je odgovorila: »Ko bi le, otrok moj, že naposled postal dovolj preudaren, da bi skrbel za hišo in varoval vse imetje!

Toda povej, katera bo šla s teboj in ti svetila? Saj služabnicam, ki bi ti lahko svetile, ne dovoliš ven.« Preudarni Telemah ji je odvrnil: »Ta tujec; ne bom namreč trpel, da bi bil brez dela, kdor jé moj kruh, pa čeprav je prišel od daleč.«

Tako je rekel in njegove besede so ji ostale v srcu. Zaprla je vrata lepo urejenih sob. Odisej in njegov sijajni sin pa sta planila pokonci in odnašala čelade, ščite z izbočenimi grbami ter ostro koničasta kopja. Pred njima je Palada Atena z zlato svetilko v roki razlivala prelepo luč.

Tedaj je Telemah brž spregovoril očetu: »Oče, zares veliko čudo gledam s svojimi očmi! Stene dvorane in lepi prečni tramovi, jelovi nosilci in visoki stebri se mi kažejo, kakor da bi žareli v plamenečem ognju.

Gotovo je tu notri kdo izmed bogov, ki prebivajo na širnem nebu.« Prekanjeni Odisej mu je odgovoril: »Molči, zadrži misli zase in ne sprašuj; takšna je navada bogov, ki prebivajo na Olimpu.

Ti pa pojdi leč; jaz ostanem tukaj, da še preizkusim služabnice in tvojo mater. Ona me bo v svoji žalosti spraševala o vsem po vrsti.«

Tako je rekel in Telemah je skozi dvorano odšel v spalnico, ob svetlobi gorečih bakel, tja, kjer je tudi prej spal, kadar ga je obiskal sladki spanec. Tam je tudi zdaj legel in čakal božansko Zoro.

Božanski Odisej pa je ostal v dvorani in z Ateno snoval smrt snubcev. Iz svoje sobe je prišla preudarna Penelopa, podobna Artemidi ali zlati Afroditi.

Ob ogenj so ji postavili naslanjač, da bi sedla nanj, lepo izdelan, okrašen s slonovino in srebrom. Nekoč ga je tesar Ikmalij naredil zanjo in mu za noge dodal podnožnik, spojen s samim stolom; čez tega so položili veliko runo.

Tja je nato sedla preudarna Penelopa. Iz dvorane so prišle beloroke služabnice. Pospravljale so obilico jedi, mize in čaše, iz katerih so pili prevzetni možje. Žerjavico iz svetilnih posod so stresle na tla, nato pa vanje naložile veliko svežih drv, da bi svetila in grela.

Melanto pa je Odiseja spet, že drugič, oštela: »Tujec, nas boš še zdaj nadlegoval vso noč, se potikal po hiši in prežal na ženske?

Poberi se ven, nesrečnik, in bodi zadovoljen z gostijo; sicer boš kmalu dobil s polenom in šel skozi vrata!« Prekanjeni Odisej jo je mrko pogledal in dejal: »Nesrečnica, zakaj se s tolikšno jezo spravljaš name?

Mar zato, ker sem umazan, ker imam na sebi razcapana oblačila in beračim med ljudmi? Stiska me sili v to. Takšni so berači in možje, ki tavajo po svetu. Tudi jaz sem nekoč živel med ljudmi v svoji hiši, srečen in premožen, in pogosto sem obdaril potepuha, naj je bil kdor koli in naj je prišel prosit za kar koli. Imel sem nešteto služabnikov in še mnogo drugega, s čimer ljudje dobro živijo in si pridobijo ime bogatašev.

Toda Zevs, Kronosov sin, je vse uničil; takšna je bila pač njegova volja. Zato glej, ženska, da tudi ti ne izgubiš vse lepote, s katero zdaj prekašaš druge služabnice; da se gospodarica ne razjezi nate in te kaznuje ali da ne pride Odisej; še je namreč nekaj upanja.

Če pa je res umrl in se ne bo več vrnil, je njegov sin po Apolonovi milosti že tak mož, Telemah, da nobena ženska v hiši ne more prikriti pred njim svojih pregreh, saj ni več otrok.«

Tako je rekel in preudarna Penelopa ga je slišala. Oštela je služabnico in jo nagovorila po imenu: »Predrznica, brezsramna psica, nikakor mi ne uide, kakšno hudo pregreho delaš; s svojo glavo boš plačala zanjo! Saj si vse dobro vedela, ker si slišala od mene same, da nameravam tujca v svoji hiši povprašati o možu, kajti silno me teži žalost.«

Nato je nagovorila še oskrbnico Evrinomo: »Evrinoma, prinesi stol in položi nanj runo, da bo tujec sedel, govoril in poslušal moje besede; rada bi ga izprašala.«

Tako je rekla in ona je brž prinesla lepo zglajen stol ter položila nanj runo. Tja je nato sedel mnogo preizkušani božanski Odisej.

Preudarna Penelopa je začela pogovor: »Tujec, najprej te bom sama vprašala tole: kdo si in od kod prihajaš? Kje je tvoje mesto in kdo so tvoji starši?«

Prekanjeni Odisej ji je odgovoril: »Gospa, nihče izmed smrtnikov na brezmejni zemlji ti ne bi mogel ničesar očitati; tvoja slava sega do širnega neba, kakor slava brezgrajnega kralja, ki se boji bogov in vlada številnim močnim možem ter vzdržuje pravičnost; črna zemlja mu rodi pšenico in ječmen, drevesa se šibijo pod sadjem, črede se zanesljivo množijo, morje daje ribe zaradi njegove dobre vladavine in ljudstvo pod njim cveti.

Zato me zdaj v svoji hiši sprašuj o vsem drugem, nikar pa ne poizveduj o mojem rodu in domovini, da mi ob spominu ne napolniš srca s še več bolečine; že tako sem poln gorja. Ne spodobi se, da bi v tuji hiši sedel in žaloval ter točil solze, saj je nenehno, brezmejno žalovanje mučno. Morda bi me kdo izmed služabnikov ali ti sama grajal in rekel, da se utapljam v solzah, ker mi je vino omamilo duha.«

Preudarna Penelopa mu je nato odgovorila: »Tujec, mojo odličnost, lepoto in postavo so nesmrtni uničili, ko so se proti Ilionu odpravili Argivci in je z njimi odšel moj mož Odisej. Če bi se vrnil in spet skrbel za moje življenje, bi bila moja slava večja in lepša.

Zdaj pa žalujem; toliko nesreč mi je poslal bog. Vsi velikaši, ki gospodujejo otokom, Dulihiju, Sami in gozdnatemu Zakintu, in tisti, ki živijo na sami, od daleč vidni Itaki, me snubijo proti moji volji in mi razjedajo hišo.

Zato se ne morem posvečati ne tujcem ne prosečim in tudi ne glasnikom, ki služijo ljudstvu, temveč se mi srce raztaplja od hrepenenja po Odiseju. Oni priganjajo k poroki, jaz pa spletam zvijače.

Najprej mi je bog vdahnil misel, naj v dvorani postavim velike statve in tkem tanko, široko tkanino. Takoj sem jim rekla: ‘Mladeniči, moji snubci, ker je božanski Odisej umrl, počakajte s poroko, čeprav tako hitite, dokler ne dokončam tkanine — da mi preja ne propade zaman —, mrtvaškega prta za junaka Laerta, za čas, ko ga pogubi usodna moč bridke smrti. Naj mi katera izmed Ahajk v deželi ne očita, da leži brez prta mož, ki si je nabral toliko imetja.’

Tako sem rekla in njihovo ponosno srce se je dalo prepričati. Potem sem podnevi tkala veliko tkanino, ponoči pa jo parala, ko sem si postavila bakle ob stran.

Tako sem tri leta skrivala svojo zvijačo in preslepljevala Ahajce. Ko pa je prišlo četrto leto in so se zvrstili letni časi, ko so minevali meseci in se je dopolnilo mnogo dni, so me po zaslugi služabnic, brezvestnih psic, zalotili pri delu in me ostro ošteli.

Tako sem jo morala dokončati, proti svoji volji in pod prisilo. Zdaj se ne morem več izogniti poroki in tudi nobene druge zvijače ne najdem. Starši me močno priganjajo, naj se poročim, sin pa se jezi, ker mu požirajo imetje, in se tega dobro zaveda; saj je že mož, povsem sposoben skrbeti za hišo, ki ji Zevs naklanja ugled.

Toda vendar mi povej svoj rod in od kod si. Saj nisi zrasel iz starodavnega hrasta ali iz skale.« Prekanjeni Odisej ji je odgovoril: »Častita žena Odiseja, Laertovega sina, mar ne boš nehala spraševati o mojem rodu?

Prav, povedal ti bom; a naložila mi boš še več gorja, kot ga že nosim. Tako je pač, kadar je mož od svoje domovine odsoten tako dolgo, kakor sem zdaj jaz, ter tava po mnogih mestih ljudi in prestaja bolečine. Vendar ti bom povedal, kar me sprašuješ in želiš izvedeti.

Sredi morja, temnega kakor vino, leži dežela Kreta, lepa in rodovitna, z vseh strani obdana z vodo. Na njej je ljudi brez števila in devetdeset mest.

Različni jeziki se tam mešajo; tam so Ahajci, tam ponosni Eteokrečani, tam Kidonci, Dorci v treh plemenih in plemeniti Pelazgi.

Med temi mesti je Knosos, veliko mesto, kjer je Minos vladal v devetletnih obdobjih in se zaupljivo pogovarjal z velikim Zevsom; bil je oče mojega očeta, plemenitega Devkaliona. Devkalion je imel mene in kralja Idomeneja. Ta je na ladjah z ukrivljenimi kljuni proti Ilionu odšel z Atrejevima sinovoma; moje slovito ime pa je Ajton. Mlajši sem od njega; on je bil starejši in boljši bojevnik.

Tam sem videl Odiseja in mu ponudil gostoljubje. Močan veter ga je namreč zanesel na Kreto, ko je hitel proti Troji, in ga odvrnil od smeri mimo Maleje. Ustavil se je v Amnisu, kjer je votlina Eilejtije, v nevarnem pristanišču; komaj je ušel viharju.

Takoj je prišel v mesto in vprašal po Idomeneju; rekel je, da mu je ljub in spoštovan gostinski prijatelj. Toda minilo je že deset ali enajst juter, odkar je ta z ladjami ukrivljenih kljunov odšel proti Ilionu.

Jaz sem ga odpeljal v svojo hišo in ga lepo pogostil, z vso srčnostjo, saj je bilo v hiši vsega na pretek. Tudi njegovim drugim tovarišem, ki so prišli z njim, sem med ljudstvom nabral ječmenove moke in bleščečega vina ter jim dal govedi za zakol, da bi se do sitega najedli.

Tam so plemeniti Ahajci ostali dvanajst dni, saj jih je zadrževal silni severni veter, ki jim niti na kopnem ni pustil stati; kak hud bog ga je vzdignil.

Trinajsti dan je veter ponehal in odpluli so.« Tako je govoril mnoge laži, podobne resnici. Ko ga je poslušala, so ji tekle solze in lice se ji je topilo. Kakor se na visokih gorah tali sneg, ki ga vzhodnik raztopi, potem ko ga je zahodnik nasul, in ob njegovem taljenju reke naraščajo v svojih strugah, tako so se ji lepa lica topila pod solzami, ko je objokovala moža, ki je sedel ob njej. Odisej pa je v srcu sočustvoval s svojo jokajočo ženo, a oči so mu kakor rog ali železo ostale negibne pod vekami; spretno je prikrival solze.

Ko pa se je nasitila solznega žalovanja, ga je znova nagovorila: »Zdaj te nameravam, tujec, preizkusiti, ali si res tam z bogovom podobnimi tovariši gostil mojega moža v svoji hiši, kakor praviš.

Povej mi, kakšna oblačila je imel na sebi, kakšen je bil sam in kakšni so bili tovariši, ki so ga spremljali.« Prekanjeni Odisej ji je odgovoril: »Gospa, po tolikem času je to težko povedati; teče že dvajseto leto, odkar je odšel od tam in zapustil mojo domovino. Vendar ti povem, kakor mi je ostalo v spominu.

Božanski Odisej je nosil škrlaten, volnat plašč, dvojno tkan; na njem je bila zlata zaponka z dvema tulcema, na prednji strani pa umetelna podoba: pes je s sprednjima tacama držal lisastega mladega jelena in ga grabil, medtem ko se je ta zvijal. Vsi so občudovali, kako je pes, čeprav iz zlata, davil mladega jelena, ta pa je v želji, da bi ušel, opletal z nogami.

Opazil sem tudi, da je imel na sebi bleščeč hiton, podoben tanki kožici posušene čebule; tako mehak je bil in svetel kakor sonce. Res, mnoge ženske so ga občudovale.

Še nekaj ti povem, ti pa si to vzemi k srcu: ne vem, ali je Odisej ta oblačila nosil že doma, ali mu jih je dal kdo izmed tovarišev, ko je stopal na hitro ladjo, ali pa kak gostinski prijatelj; kajti Odisej je bil mnogim ljub in malo Ahajcev mu je bilo enakih.

Tudi jaz sem mu dal bronast meč, lep dvojno tkan škrlaten plašč in hiton z obrobo, nato pa ga spoštljivo pospremil na ladjo z dobrimi klopmi. Spremljal ga je glasnik, nekoliko starejši od njega; tudi zanj ti bom povedal, kakšen je bil.

Bil je sključen v ramenih, temnopolt in kodrolas, ime mu je bilo Evribat. Odisej ga je cenil bolj kot druge tovariše, ker sta bila enakih misli.«

Tako je rekel in v njej še bolj vzbudil željo po joku, saj je prepoznala znamenja, ki jih je Odisej tako zanesljivo opisal. Ko pa se je nasitila solznega žalovanja,

ga je nagovorila in mu odgovorila: »Tujec, prej si se mi smilil, zdaj pa mi boš v moji hiši tudi ljub in spoštovan. Sama sem mu dala oblačila, ki jih opisuješ, jih zložena prinesla iz sobe in pripela bleščečo zaponko, da bi mu bila v okras. A nikoli več ga ne bom sprejela, ko bi se vrnil domov v ljubo rodno deželo.

V zli usodi je Odisej na votli ladji odšel gledat prekleti Ilion, ki ga še imenovati ne gre!« Prekanjeni Odisej ji je odgovoril: »Častita žena Odiseja, Laertovega sina, nikar si več ne uničuj lepega lica in ne raztapljaj srca z objokovanjem moža. Saj ti tega ne zamerim; ženska objokuje tudi manj znamenitega moža, ko izgubi zakonca, s katerim se je združila v ljubezni in mu rodila otroke, kaj šele Odiseja, za katerega pravijo, da je podoben bogovom.

Toda nehaj žalovati in prisluhni mojim besedam. Povedal ti bom po resnici in ničesar ne bom prikril: slišal sem že o Odisejevi vrnitvi, blizu je, v rodovitni deželi Tesprotov, živ; s seboj prinaša veliko dragocenih zakladov, ki si jih je izprosil med ljudmi. Toda svoje zveste tovariše in votlo ladjo je izgubil na morju, temnem kakor vino, ko je odplul z otoka Trinakije; nanj sta se namreč razjezila Zevs in Helij, ker so tovariši pobili Helijevo govedo.

Vsi so pomrli v razburkanem morju, njega pa je val na ladijskem gredlju naplavil na kopno, v deželo Fajakov, ki so blizu bogovom. Ti so ga od srca počastili kakor boga, mu dali mnogo darov in ga hoteli sami pospremiti varno domov. Odisej bi bil že zdavnaj tukaj, a v srcu se mu je zdelo koristneje, da si med potjo po širni zemlji nabira bogastvo. Tako se Odisej na dobiček spozna bolje od vseh smrtnih ljudi in nihče drug se ne bi mogel kosati z njim.

Tako mi je povedal tesprotski kralj Fejdon. Pred menoj je ob daritveni pitni izlivi v svoji hiši prisegel, da je ladja že splavljena in da je posadka pripravljena, da ga odpelje v ljubo rodno deželo.

Mene pa je odpravil prej; ravno tedaj je namreč odhajala ladja tesprotskih mož na Dulihij, bogat s pšenico. Pokazal mi je tudi imetje, ki si ga je nabral Odisej; z njim bi lahko preživljal še potomce do desetega rodu, toliko zakladov je ležalo v kraljevi hiši.

Rekel je, da je Odisej odšel v Dodono, da bi iz visoko olistanega Zevsovega hrasta slišal božjo voljo: kako naj se vrne v ljubo rodno deželo po tako dolgi odsotnosti, odkrito ali skrivaj.

Tako je živ in zdrav in bo prišel prav kmalu; ne bo več dolgo daleč od svojih dragih in rodne zemlje. Za to ti bom dal tudi prisego.

Naj bo priča najprej Zevs, najvišji in najboljši med bogovi, in ognjišče brezgrajnega Odiseja, h kateremu sem prišel: vse to se bo izpolnilo, kakor govorim.

Še v tem obdobju bo Odisej prišel sem, ko bo ta mesec pojemal in se bo začenjal novi.« Preudarna Penelopa mu je odgovorila: »Ko bi se te besede, tujec, le izpolnile! Hitro bi spoznal mojo naklonjenost in dobil toliko darov od mene, da bi te vsakdo, ki bi te srečal, blagroval.

Toda srce mi sluti, da se bo zgodilo takole: ne Odisej se ne bo več vrnil domov ne ti ne boš dobil spremstva, saj v hiši ni več takšnih gospodarjev, kakršen je bil Odisej med možmi — če je sploh kdaj bil —, ki bi spoštovane goste sprejemali in jih odpravljali na pot.

A zdaj, služabnice, umijte ga in mu pripravite ležišče, posteljnino, plašče in bleščeče pregrinjalo, da bo na toplem pričakal Zoro na zlatem prestolu.

Zjutraj pa ga prav zgodaj okopajte in namažite z oljem, da bo v hiši ob Telemahu užival obed, sedeč v dvorani. Gorje tistemu od njih, ki bi ga zlobno nadlegoval; ničesar več ne bo dosegel tukaj, pa naj se še tako silno jezi.

Kako bi sicer, tujec, spoznal, ali prekašam druge ženske v razumnosti in preudarnem ravnanju, če bi zanemarjen in v razcapanih oblačilih v moji dvorani sedel pri jedi? Človeško življenje je kratko.

Kdor je sam trdosrčen in ravna trdosrčno, mu vsi smrtniki želijo trpljenja, dokler živi, po smrti pa se mu vsi posmehujejo. Kdor pa je sam brezgrajen in ravna brezgrajno, njegovo slavo gostje raznašajo daleč med vse ljudi in mnogi ga imenujejo plemenitega.«

Prekanjeni Odisej ji je odgovoril: »Častita žena Odiseja, Laertovega sina, plašči in bleščeča pregrinjala so mi postali odveč, odkar sem prvič zapustil zasnežene kretske gore in stopil na ladjo z dolgimi vesli. Legel bom, kakor sem prej preživljal neprespane noči; mnogo noči sem že preležal na bednem ležišču in čakal božansko Zoro na lepem prestolu.

Tudi umivanje nog mi ni v veselje; nobena izmed žensk, ki ti služijo v hiši, se ne bo dotaknila mojih nog, razen če je tu kakšna stara, izkušena žena, ki je v srcu prestala toliko gorja kakor jaz. Tej ne bi branil, da se dotakne mojih nog.«

Preudarna Penelopa mu je odgovorila: »Ljubi tujec, še noben tako razumen mož med dragimi gosti iz daljnih krajev ni prišel v mojo hišo; vse, kar govoriš, je tako jasno in preudarno. Imam staro ženo, ki v srcu hrani modre misli; skrbno je redila in negovala tistega nesrečnika, ga vzela v naročje, ko ga je mati komaj rodila. Ona ti bo umila noge, čeprav je že slabotna.

Vstani zdaj, preudarna Evrikleja, in umij vrstnika svojega gospodarja. Najbrž ima tudi Odisej zdaj že takšne noge in takšne roke; v nesreči se smrtniki hitro postarajo.«

Tako je rekla, starka pa si je z rokami zakrila obraz, potočila vroče solze in žalostno spregovorila: »Gorje mi, otrok moj, nemočna sem zaradi tebe! Zevs te je res zasovražil bolj kot vse ljudi, čeprav imaš bogaboječe srce.

Saj še noben smrtnik Zevsu, ki se veseli strele, ni zažgal toliko tolstih stegenskih kosov in izbranih hekatomb, kolikor si mu jih daroval ti in molil, da bi dočakal spokojno starost in vzredil svojega sijajnega sina. Zdaj pa je prav tebi povsem odvzel dan vrnitve.

Gotovo se tudi njemu tako posmehujejo ženske pri tujih ljudeh v daljnih krajih, kadar stopi v čigavo slavno hišo, kakor se tebi posmehujejo vse te psice. Da bi se izognil njihovemu zaničevanju in premnogim žaljivkam, jim zdaj ne dovoliš, da bi te umile; meni pa je to, in rada bom storila, ukazala Ikarijeva hči, preudarna Penelopa.

Zato ti bom umila noge, tako zaradi same Penelope kakor zaradi tebe; kajti v meni se srce vznemirja od žalosti. Zdaj pa poslušaj, kaj ti bom rekla: mnogo tujcev, preizkušenih v nesrečah, je že prišlo sem, a še nikogar nisem videla tako podobnega Odiseju, kakor si mu ti po postavi, glasu in nogah.«

Prekanjeni Odisej ji je odgovoril: »Starka, tako pravijo vsi, ki so naju oba videli s svojimi očmi: da sva si zelo podobna, kakor si tudi sama razumno opazila.«

Tako je rekel, starka pa je vzela bleščeč umivalnik, v katerem mu je nameravala umiti noge, in vanj nalila mnogo mrzle vode, nato pa primešala vročo. Odisej je sedel ob ognjišče in se brž obrnil proti temi; v srcu je takoj pomislil, da bi lahko, ko bi prijela nogo, prepoznala brazgotino in bi vse prišlo na dan.

Pristopila je in začela umivati svojega gospodarja. Takoj je prepoznala brazgotino, ki mu jo je nekoč z belim čekanom zadal merjasec, ko je prišel na Parnas obiskat Avtolika in njegove sinove, plemenitega očeta svoje matere, ki je vse ljudi prekašal v tatinski spretnosti in zvijačnih prisegah. To mu je podaril sam bog Hermes; njemu je namreč v prijetno daritev sežigal stegenske kose jagnjet in kozličkov, bog pa mu je naklonjeno stal ob strani.

Ko je Avtolik prišel v rodovitno deželo Itako, je našel novorojenega otroka svoje hčere. Evrikleja mu ga je položila na kolena, ko je končal večerjo, in ga nagovorila: »Avtolik, sam zdaj izberi ime, ki ga boš dal ljubemu otroku svoje hčere; tako dolgo si ga želel.«

Avtolik ji je odgovoril in dejal: »Moj zet in moja hči, dajta mu ime, ki ga bom povedal. Sem sem namreč prišel osovražen pri mnogih, pri možeh in ženah po zemlji, ki hrani številna bitja. Zato naj mu bo ime Odisej, primerno temu. Ko pa doraste in pride v veliko hišo materinega rodu na Parnasu, kjer imam svoje imetje, mu ga bom nekaj dal in ga veselega odpravil domov.«

Zato je Odisej prišel tja, da bi mu dal sijajna darila. Avtolik in Avtolikovi sinovi so ga pozdravili s stiski rok in prijaznimi besedami; babica Amfiteja, mati njegove matere, ga je objela ter poljubila na glavo in na obe lepi očesi.

Avtolik je svojim slavnim sinovom ukazal, naj pripravijo obed. Ubogali so ga in takoj pripeljali petletnega bika. Odrli so ga, ga pripravili in razkosali vsega, meso spretno razrezali ter ga nataknili na ražnje, ga skrbno spekli in razdelili obroke.

Tako so se ves dan do sončnega zahoda gostili in nikogaršnje srce ni bilo prikrajšano za pravičen delež. Ko pa je sonce zašlo in je nastopila tema, so legli in sprejeli dar spanja.

Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zora, so šli na lov, psi in z njimi Avtolikovi sinovi. Božanski Odisej je šel z njimi; povzpeli so se na strmo, z gozdom poraslo goro Parnas in kmalu dosegli njene vetrovne globeli.

Sonce je tedaj ravno začelo osvetljevati polja, dvignilo se je iz tiho tekočega, globokega Okeana, lovci pa so prispeli v gorsko dolino. Pred njimi so šli psi in iskali sled, za njimi pa Avtolikovi sinovi; med njimi je božanski Odisej stopal blizu psov in vihtel kopje z dolgo senco.

Tam je v gostem grmovju ležal velik merjasec. Skozenj ni prodirala moč vlažnih vetrov, niti ga ni bleščeče sonce dosegalo z žarki, niti dež ni mogel povsem skoznje; tako gosto je bilo, na tleh pa je ležala silna množica listja.

Do merjasca je prišel topot nog mož in psov, ko so se mu približevali. Iz grmovja jim je stopil naproti, nasršil ščetine in z ognjem v očeh obstal tik pred njimi. Prvi je Odisej planil nadenj in v močni roki dvignil dolgo kopje, da bi ga zabodel. Toda merjasec ga je prehitel in ga zadel nad kolenom; s čekanom mu je raztrgal velik kos mesa, ko je planil poševno mimo njega, ni pa dosegel kosti.

Odisej ga je zadel in zabodel v desno pleče, konica bleščečega kopja pa je prodrla naravnost skozenj. Z rjovenjem se je zgrudil v prah in življenje je odletelo iz njega.

Avtolikovi ljubi sinovi so poskrbeli zanj, rano brezgrajnega, bogovom podobnega Odiseja so spretno povezali in z zagovorom ustavili temno kri, nato pa se hitro vrnili v hišo ljubega očeta.

Ko so ga Avtolik in Avtolikovi sinovi dobro pozdravili in mu dali sijajna darila, so ga veselega brž odpravili v ljubo domovino, na Itako. Oče in častita mati sta se veselila njegove vrnitve in ga o vsem izpraševala, predvsem, kako je dobil brazgotino. Natančno jima je povedal, kako ga je na lovu merjasec zadel z belim čekanom, ko je prišel na Parnas in šel z Avtolikovimi sinovi.

To brazgotino je starka prijela z dlanmi, jo otipala in prepoznala; nogo je izpustila iz rok. Golen je padla v umivalnik, bron je zazvenel, posoda se je nagnila vstran in voda se je razlila po tleh.

Srce sta ji hkrati prevzela radost in bolečina, obe očesi sta se ji napolnili s solzami in krepki glas ji je zastal. Prijela je Odiseja za brado in mu rekla: »Res si Odisej, ljubi otrok! Nisem te prej prepoznala, dokler nisem vsega svojega gospodarja pretipala.«

Tako je rekla in se ozrla proti Penelopi, da bi ji naznanila, da je njen ljubi mož doma. A ta, čeprav ji je sedela nasproti, ni mogla ničesar opaziti niti doumeti, saj ji je Atena odvrnila misli drugam. Odisej pa je iztegnil desnico in jo prijel za grlo, z drugo roko jo je potegnil bliže k sebi in rekel:

»Dojilja, zakaj me hočeš pogubiti? Saj si me sama hranila na svojih prsih! Zdaj pa sem se po tolikih bridkih mukah v dvajsetem letu vrnil v domačo deželo.

Toda ker si me prepoznala in ti je bog položil spoznanje v srce, molči, da ne izve še kdo drug v palači. To ti povem in tako se bo tudi zgodilo: če mi bog da ukrotiti prevzetne snubce, tudi tebi ne bom prizanesel, čeprav si moja dojilja, ko bom druge služabnice v svoji palači pobijal.«

Razumna Evrikleja mu je odvrnila: »Otrok moj, kakšna beseda ti je ušla izza zobne ograje! Saj veš, kako trdno in neuklonljivo je moje srce; vzdržala bom kakor trden kamen ali železo.

Še nekaj ti povem, ti pa si vtisni v srce: če ti bog da ukrotiti prevzetne snubce, ti bom tedaj naštela ženske v palači, katere te sramotijo in katere so nedolžne.«

Preudarni Odisej ji je odgovoril: »Dojilja, zakaj bi mi jih ti naštevala? Ni ti treba. Sam bom dobro opazoval in vsako spoznal. Le molči o tem in prepusti vse bogovom.«

Tako je rekel, starka pa je odšla iz dvorane, da bi prinesla vode za umivanje nog, saj se je prejšnja vsa razlila. Ko mu je noge umila in jih namazala z oljem, je Odisej spet primaknil stol bliže ognju, da bi se pogrel, brazgotino pa je zakril s cunjami.

Tedaj je razumna Penelopa začela govoriti: »Tujec, še nekaj malega te bom sama vprašala, saj bo kmalu čas za sladki počitek, za vsakogar, ki ga objame blagi spanec, četudi ga tarejo skrbi.

Meni pa je božanstvo namenilo neizmerno žalost. Čez dan si iščem utehe v tožbah in joku, ko skrbim za svoje delo in za delo služabnic po hiši. Ko pa pride noč in vsi ležejo k počitku, ležim v postelji in okoli mojega tesnobnega srca se gnetejo ostre skrbi, ki me mučijo in silijo v jok.

Kakor Pandarejeva hči, slavček v zelenju, lepo prepeva, ko se pomlad komaj začenja, sedeč v gostem listju dreves, in s svojimi mnogoterimi napevi razliva zveneči glas, objokujoč ljubega sina Itila, ki ga je nekoč z bronom po nespameti ubila, sina kralja Zeta, tako tudi moje srce razdvojeno omahuje sem in tja: ali naj ostanem pri sinu in vse zvesto varujem, svoje imetje, služabnice in veliko hišo z visokim ostrešjem, iz spoštovanja do moževe postelje in do glasu ljudstva, ali naj že odidem z najboljšim izmed Ahajcev, ki me snubijo v palači in prinašajo neizmerne ženitne darove.

Dokler je bil moj sin še majhen in nezrel, mi ni pustil, da bi se poročila in zapustila moževo hišo. Zdaj pa, ko je odrasel in dosegel polno mladostno moč, si že želi, da bi odšla iz palače, saj ga boli zaradi imetja, ki mu ga razjedajo Ahajci.

A poslušaj zdaj moje sanje in mi jih razloži. Dvajset gosi imam doma, ki zobljejo pšenico, ko pridejo iz vode, in veselim se, ko jih gledam. Tedaj je z gore priletel velik orel z ukrivljenim kljunom, vsem polomil vratove in jih pobil. Ležale so na kupu v hiši, on pa se je dvignil v jasno nebo.

Jaz sem jokala in žalovala, čeprav le v sanjah, okoli mene pa so se zbrale lepo spletene Ahajke, ko sem bridko tožila, da mi je orel pobil gosi.

A vrnil se je in sedel na štrleči strešni tram ter me s človeškim glasom miril in mi govoril: ‘Bodi pogumna, hči daleč slavnega Ikarija! To niso sanje, temveč srečno znamenje resničnosti, ki se ti bo izpolnilo.

Gosi so snubci; jaz, ki sem bil prej v tvojih očeh orel, sem se zdaj vrnil kot tvoj mož in bom vsem snubcem namenil sramotno smrt.’ Tako je rekel, mene pa je sladki spanec izpustil iz objema. Ozrla sem se in zagledala gosi v hiši, kako ob koritu zobljejo pšenico, prav kakor prej.«

Preudarni Odisej ji je odgovoril: »Gospa, teh sanj nikakor ni mogoče razložiti drugače, saj ti je sam Odisej povedal, kako jih bo izpolnil. Snubcem se obeta poguba, prav vsem; nobeden ne bo ušel smrti in usodi.«

Razumna Penelopa mu je odvrnila: »Tujec, sanje so vendar nedoumljive in njihov govor nejasen; ljudem se ne izpolni vse, kar sanjajo.

Dvoje vrat je za bežne sanje: ena so narejena iz roga, druga iz slonovine. Sanje, ki pridejo skozi žagano slonovino, nas varajo in prinašajo besede, ki se ne izpolnijo; tiste pa, ki stopijo ven skozi zglajeni rog, se zares uresničijo, kadar jih uzre kdo izmed smrtnikov.

Toda mislim, da moje strašne sanje niso prišle skozi ta vrata, čeprav bi se jih s sinom silno razveselila. Še nekaj ti povem, ti pa si vtisni v srce: bliža se tista nesrečna zora, ki me bo od Odisejeve hiše ločila. Postavila bom namreč tekmovalno preizkušnjo s sekirami, ki jih je on v svoji dvorani postavljal zapovrstjo kakor opore za ladijsko gradnjo, vseh dvanajst, potem pa je od daleč stoječ skoznje streljal puščico.

Zdaj bom to preizkušnjo naložila snubcem. Kdor bo v rokah najlaže napel lok in prestrelil vseh dvanajst sekir, s tistim bom odšla in zapustila to hišo, dom svojega prvega zakona, tako lep in poln bogastva. Mislim, da se ga bom še nekoč spominjala celo v sanjah.«

Preudarni Odisej ji je odgovoril: »Spoštovana žena Odiseja, Laertovega sina, nikar več ne odlašaj s to preizkušnjo v svoji hiši. Preudarni Odisej bo namreč prišel sem, še preden bodo ti možje, ki bodo pretipavali gladko izdelani lok, napeli tetivo in s puščico prestrelili železo.«

Razumna Penelopa mu je odvrnila: »Če bi hotel, tujec, sedeti ob meni v dvorani in me razveseljevati, mi spanec ne bi zagrnil vek.

Toda ljudje ne morejo biti večno brez spanja; nesmrtni so vsakemu smrtniku na zemlji, ki daje živež, odmerili njegov delež vsega.

Zato se bom zdaj povzpela v gornje prostore in legla v posteljo, ki mi je postala ležišče vzdihov, zmeraj premočeno z mojimi solzami, odkar je Odisej odšel gledat nesrečni Ilion, ki naj se mu ime ne omenja.

Tam bom legla, ti pa si uredi ležišče tu v hiši, bodisi na tleh bodisi naj ti pripravijo posteljo.« S temi besedami se je povzpela v svetle gornje prostore, ne sama, temveč so z njo odšle tudi služabnice.

Ko je s služabnicami prišla v gornje prostore, je jokala za Odisejem, svojim ljubim možem, dokler ji ni svetlooka Atena na veke položila sladkega spanca.