Prevod

Nekega zimskega dne so indijanska dekleta na ledu blizu današnje utrdbe Fort Snelling igrala lacrosse. Zmagovalne lovorike so pripadle Wenonahi, poglavarjevi sestri, kar je silno razjezilo njeno nasprotnico Harpstenah, neugledno žensko, ki jo je pleme zanemarjalo in ki je Wenonahi zavidala lepoto in priljubljenost. Ta poraz je bil skupaj z nekaj namišljenimi žalitvami skoraj več, kot je mogla prenesti, med igro pa jo je eden od loparjev še ranil v glavo — nesreča, ki jo je po krivem pripisovala svoji nasprotnici. Kmalu je dobila priložnost, da pokaže svoje sovraštvo: brž ko se je razvedelo, da se Wenonah noče poročiti z Red Cloudom, krepkim bahačem, in odkrito daje prednost mlajšemu bojevniku iz plemena, je zlobna Harpstenah poiskala zavrnjenega snubca, ki je mrko posedal na samem, in mu takole svetovala: »Jutri bo praznik devic, ko bodo vse, ki so čiste, skupaj sedle k jedi. Tudi Wenonah bo tam. Pa ima pravico biti med njimi? Mar nisi videl, kako brez sramu spodbuja dvorjenje tvojega tekmeca? Med Dakotci obtožiti pomeni obsoditi in dekle, ki ga obtožijo na prazniku devic, je za vselej osramočeno. Red Cloudu ni pokazala ničesar razen prezira. Če se zaradi tega ne razjezi, se mu bodo dekleta smejala.«

S temi besedami se je obrnila in pustila Red Clouda njegovim mislim. Wenonah je pri vhodu v bratov vigvam zrla proti severu in gledala, kako zvezde bledijo med prameni električnega ognja. »Žena s severa nas opozarja na prihajajoče zlo,« je zamrmral poglavar. »Neka nevarnost je blizu. Streljajte na luči!« In salva iz mušket je pretresla mirni zrak.

»Zame svetijo,« je žalostno rekla Wenonah. »Kajti kmalu se bom pridružila očetu, materi in sestri v deželi duhov. Preden je odpadlo listje, sem sedela ob Očetu voda in videla, kako se je med valovi dvignil manitu. Rekel je, da me kličejo sestre iz dežele sončnega zahoda in da moram kmalu k njim.« Poglavar je skušal njene slutnje pregnati s smehom in jo potolažil, kolikor je mogel, nato pa jo je odpeljal v vigvam in ji prigovarjal, naj zaspi.

Naslednji dan je praznik devic in Wenonah je med dekleti, ki sedijo v krogu, oblečena v svoja najlepša oblačila. Nobena, ki se zaveda kake svoje pregrehe, ne sme sodelovati pri pojedini; in če bi katero razkrinkali in izgnali, se nihče ne bi smel zavzeti zanjo in prositi milosti. Vendar med zbranimi zašumi od presenečenja in groze, ko Red Cloud z odločnimi koraki stopi h krogu, dekle grobo zgrabi za ramo in ji ukaže, naj odide. Zaman bi bilo zanikati ali prositi. Indijanski bojevnik ne bi bil tako zahrbten ali krivičen, da bi tako ravnal, če ne bi imel dokazov. Brez besed odide v bližnji gozd, izvleče nož in si ga zasadi v srce. S poletjem je prišla vročica in divjala po plemenu ter pokončala tako dojenčka kakor svetovalca. Red Cloud je umrl prvi, in ko so ga odnašali, je Harpstenah privzdignila svoje izčrpano telo in mu sledila z ugašajočimi očmi, nato pa zavpila: »Mrtev je. Sovražil je Wenonah, ker ga je zavrnila. Jaz sem jo sovražila, ker je bila srečna. Rekla sem mu, naj jo obtoži. Toda bila je nedolžna.«