Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Že je nameraval razsuti strele po vsej zemlji, a se je zbal, da bi se od tolikšnih ognjev sveti eter vnel v plamenih in bi zagorel ves nebesni svod. Spomnil se je tudi, da je usoda določila čas, ko bodo morje, zemlja in zajeta nebeška palača goreli in se bo ogromni svet dušil v obroču ognja.
Odložil je orožje, skovano z rokami Kiklopov; izbral je drugačno kazen: pod vodami pokončati človeški rod in z vsega neba spustiti nalive. Nemudoma je v Eolove votline zaprl Akvilona in vse vetrove, ki razganjajo zbrane oblake, izpustil pa Nota. Not je vzletel z mokrimi krili, njegov strašni obraz je zagrinjala smolnato črna megla; brada mu je bila težka od dežja, iz sivih las je tekla voda; na čelu so mu ležale meglice, s peruti in prsi je rosilo.
Ko je z roko stisnil oblake, ki so viseli daleč naokrog, je zagrmelo in z neba so se ulili gosti nalivi. Junonina glasnica Iris, odeta v pisane barve, je zajemala vodo in z njo napajala oblake. Posevki so polegli, obležali so objokani upi kmetov in zaman je propadel trud dolgega leta. Jupitrova jeza se ni zadovoljila le z njegovim nebom: na pomoč mu je z vodami priskočil modri brat.
Ta je sklical reke. Ko so vstopile pod streho svojega vladarja, je dejal: »Zdaj ni čas za dolge spodbude. Izlijte vso svojo moč: tako je treba! Odprite svoje domove, odstranite jezove in svojim tokovom povsem popustite vajeti!« Tako je ukazal; vrnile so se, odprle ustja izvirov in se v nebrzdanem teku zavalile proti morju. Sam pa je s trizobom udaril po zemlji; ta je zadrhtela in s tresenjem odprla vodam poti.
Reke so prestopile bregove in planile po odprtih poljih, odnašale s posevki vred drevje, živino in ljudi, hiše in svetišča skupaj z njihovimi svetinjami. Če je kakšna hiša obstala in se mogla upreti tolikšni nesreči, ne da bi se zrušila, ji je vendar voda prekrila streho in stolpi so izginili pod vrtinci. Med morjem in zemljo ni bilo več nobene razlike: vse je bilo morje in tudi morje ni imelo več obal.
Eden se je zatekel na grič, drugi je sedel v ukrivljen čoln in veslal tam, kjer je še pred kratkim oral; nekdo je plul nad posevki ali strehami potopljene domačije, drugi je lovil ribe v vrhu bresta. Sidro se je, če je tako naneslo, zarilo v zelen travnik ali pa so ukrivljene ladijske kobilice drgnile ob vinograde pod seboj; in kjer so še malo prej vitke kozice mulile travo, so zdaj odlagali svoja telesa okorni tjulnji.
Nereide so pod vodo občudovale gaje, mesta in hiše, delfini so zavzeli gozdove, se zaletavali v visoke veje in udarjali ob hrastova debla, ki so se zibala. Volk je plaval med ovcami, val je nosil rjave leve, val je nosil tigre; merjascu ni pomagala bliskovita moč in odnesenemu jelenu ne hitre noge. Potem ko je dolgo iskala kopno, kjer bi lahko pristala, je blodeča ptica z utrujenimi krili padla v morje.
Neizmerna razuzdanost morja je prekrila griče in novi valovi so butali ob gorske vrhove. Večino je odnesla voda; tiste, ki jim je prizanesla, je ob pomanjkanju hrane pokončala dolgotrajna lakota. Fokida ločuje aonijska polja od pokrajin pod Ojto, rodovitna dežela, dokler je bila še zemlja, a v tistem času del morja in širna planjava nenadoma naraslih voda. Tam se visoka gora z dvema vrhovoma vzpenja do zvezd; Parnas ji je ime in njena vrhova se dvigata nad oblake.
Ko je tja Deukalion — vse drugo je namreč prekrilo morje — s svojo zakonsko družico priplul na majhnem splavu in pristal, sta počastila korikijske nimfe in božanstva gore ter preroško Temido, ki je tedaj skrbela za preročišče. Noben mož ni bil boljši od njega niti bolj vdan pravici in nobena ženska ni bolj spoštovala bogov kakor ona. Ko je Jupiter videl, da svet stoji v prostrani vodni močvari in da je od tolikih tisočev ostal le en mož, da je od tolikih tisočev ostala le ena žena, oba nedolžna, oba častilca božanstev, je razgnal oblake in z Akvilonom odgnal deževje ter nebu razkril zemljo in zemlji nebo.
Tudi jeza morja je minila; vladar globin je odložil trizobo orožje in pomiril vode, nato pa poklical modrega Tritona, ki se je dvigal nad gladino in imel ramena porasla s školjkami, ter mu ukazal, naj zatrobi v donečo školjko in z danim znamenjem že odpokliče valove in reke. Triton je vzel votlo trobento, zavito školjko, ki se od ozkega dna širi navzven, trobento, ki, ko sredi morja zajame sapo, s svojim glasom napolni obale pod vzhajajočim in zahajajočim Febom.
Tudi tedaj, ko se je dotaknila božjih ust, vlažnih od rose z njegove mokre brade, in zadonela z ukazanim klicem k umiku, so jo slišale vse vode na zemlji in na morju in vse vode, ki so jo slišale, je ukrotila. Morje je spet dobilo obalo, struge so sprejele polne reke, tokovi so upadli in pokazali so se griči; zemlja se je dvigala, kopno se je širilo, ko so vode plahnele, in po dolgem času so gozdovi pokazali razgaljene vrhove, na listju pa je ostalo blato, ki ga je naplavila voda.
Svet je bil povrnjen. Ko ga je Deukalion videl praznega in opustele dežele pogreznjene v globoko tišino, je s solzami v očeh takole nagovoril Piro: »O sestra, o žena, o edina preživela ženska, ki so te z menoj povezali skupni rod in očeta, ki sta brata, nato zakonska postelja, zdaj pa naju povezuje sama nevarnost, po vseh deželah, ki jih obseva sonce ob zahodu in vzhodu, sva midva vse ljudstvo; vse drugo si je prilastilo morje.
Pa tudi zdaj še nisva dovolj trdno prepričana, da je najino življenje varno; oblaki še vedno strašijo srce. Kako bi ti bilo zdaj pri srcu, nesrečnica, če bi te usoda rešila brez mene? Kako bi sama prenašala strah? Kdo bi te tolažil v tvoji žalosti? Zakaj če bi morje imelo tudi tebe — verjemi mi —, bi ti sledil, žena, in tudi mene bi imelo morje. O, ko bi mogel z očetovimi veščinami obnoviti ljudstva in vdihniti življenje oblikovani zemlji!
Zdaj je človeški rod ostal le v nama dveh — tako so sklenili bogovi — in midva sva poslednja podoba ljudi.« Tako je dejal in oba sta jokala. Sklenila sta prositi nebeško božanstvo in poiskati pomoč pri svetem preročišču. Brez odlašanja sta skupaj odšla k vodam Kefisa, ki še niso bile bistre, a so že tekle po znani strugi. Ko sta od tam zajela vodo in si z njo poškropila obleko in glavo, sta obrnila korake k svetišču svete boginje; njegovo ostrešje je bledelo pod grdim mahom in oltarji so stali brez ognja.
Ko sta stopila na tempeljske stopnice, sta oba padla z obrazom na tla in trepetaje poljubila hladni kamen ter dejala: »Če se božanstva omehčajo, ko jih premagajo pravične prošnje, če se jeza bogov da pomiriti, povej, Temida, s kakšno veščino lahko nadomestiva izgubo svojega rodu, in pomagaj, premila, potopljenemu svetu.« Boginja je bila ganjena in je izrekla prerokbo: »Zapustita tempelj, zagrnita si glavo in razvežita prepasana oblačila ter mečita za hrbet kosti velike matere.« Dolgo sta osupla molčala; prva je tišino pretrgala Pira in zavrnila poslušnost boginjinemu ukazu; s prestrašenim glasom jo je prosila odpuščanja, saj se je bala,
da bi z metanjem materinih kosti oskrunila njeno senco. Medtem sta si znova priklicala besede prerokbe, zavite v temno skrivnost, ter jih premlevala vsak zase in med seboj. Nato je Prometejev sin z mirnimi besedami potolažil Epimetejevo hčer in dejal: »Ali me vara moja bistroumnost ali pa je prerokba sveta in ne svetuje nobene brezbožnosti. Velika mati je zemlja; mislim, da so kamni v telesu zemlje njene kosti; te nama je ukazano metati za hrbet.« Čeprav je Titanovo potomko moževa razlaga ganila, je upanje ostalo negotovo: tako malo sta oba zaupala nebeškemu napotilu. A kaj bi škodilo poskusiti?
Odšla sta, si zagrnila glavo, razvezala tuniki in po ukazu metala kamne za svojimi koraki. Kamni — kdo bi temu verjel, če ne bi pričala davnina? — so začeli izgubljati svojo trdoto in togost, se polagoma mehčati in zmehčani dobivati obliko. Ko so nato zrasli in je njihova narava postala nežnejša, je bilo v njih že mogoče razbrati nekakšno, še ne jasno človeško podobo, kakor kip, ki so ga šele začeli klesati iz marmorja, še ne dovolj izdelan in zelo podoben grobo oblikovanim kipom.
Tisti del v njih, ki je bil vlažen od sokov in prsten, se je preobrazil v meso; kar je bilo trdno in se ni moglo upogniti, se je spremenilo v kosti; kar je bilo prej žila v kamnu, je ohranilo isto ime; in v kratkem času so po volji bogov kamni, ki so jih vrgle moževe roke, dobili moško podobo, iz kamnov, ki jih je vrgla ženska, pa so znova nastale ženske. Zato smo trd rod, vajen naporov, in pričujemo o izvoru, iz katerega smo se rodili.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_005 Citation: Ovid, Metamorphoses 1.253-1.415 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 253: Iamque erat in totas sparsurus fulmina terras: 254: sed timuit, ne forte sacer tot ab ignibus aether 255: conciperet flammas longusque ardesceret axis: 256: esse quoque in fatis reminiscitur, adfore tempus, 257: quo mare, quo tellus correptaque regia caeli 258: ardeat et mundi moles obsessa laboret.
259: Tela reponuntur manibus fabricata Cyclopum: 260: poena placet diversa, genus mortale sub undis 261: perdere et ex omni nimbos demittere caelo. 262: Protinus Aeoliis Aquilonem claudit in antris 263: et quaecumque fugant inductas flamina nubes 264: emittitque Notum. Madidis Notus evolat alis, 265: terribilem picea tectus caligine vultum: 266: barba gravis nimbis, canis fluit unda capillis; 267: fronte sedent nebulae, rorant pennaeque sinusque.
268: Utque manu late pendentia nubila pressit, 269: fit fragor: hinc densi funduntur ab aethere nimbi. 270: Nuntia Iunonis varios induta colores 271: concipit Iris aquas alimentaque nubibus adfert. 272: Sternuntur segetes et deplorata coloni 273: vota iacent, longique perit labor inritus anni. 274: Nec caelo contenta suo est Iovis ira, sed illum 275: caeruleus frater iuvat auxiliaribus undis.
276: Convocat hic amnes. Qui postquam tecta tyranni 277: intravere sui, “non est hortamine longo 278: nunc” ait “utendum. Vires effundite vestras: 279: sic opus est! aperite domos ac mole remota 280: fluminibus vestris totas inmittite habenas!” 281: Iusserat; hi redeunt ac fontibus ora relaxant 282: et defrenato volvuntur in aequora cursu. 283: Ipse tridente suo terram percussit: at illa 284: intremuit motuque vias patefecit aquarum.
285: Exspatiata ruunt per apertos flumina campos 286: cumque satis arbusta simul pecudesque virosque 287: tectaque cumque suis rapiunt penetralia sacris. 288: Siqua domus mansit potuitque resistere tanto 289: indeiecta malo, culmen tamen altior huius 290: unda tegit, pressaeque latent sub gurgite turres. 291: Iamque mare et tellus nullum discrimen habebant: 292: omnia pontus erant; deerant quoque litora ponto.
293: Occupat hic collem, cumba sedet alter adunca 294: et ducit remos illic, ubi nuper ararat, 295: ille supra segetes aut mersae culmina villae 296: navigat, hic summa piscem deprendit in ulmo. 297: Figitur in viridi, si fors tulit, ancora prato, 298: aut subiecta terunt curvae vineta carinae; 299: et, modo qua graciles gramen carpsere capellae, 300: nunc ibi deformes ponunt sua corpora phocae.
301: Mirantur sub aqua lucos urbesque domosque 302: Nereides, silvasque tenent delphines et altis 303: incursant ramis agitataque robora pulsant. 304: Nat lupus inter oves, fulvos vehit unda leones, 305: unda vehit tigres, nec vires fulminis apro, 306: crura nec ablato prosunt velocia cervo. 307: Quaesitisque diu terris, ubi sistere possit, 308: in mare lassatis volucris vaga decidit alis.
309: Obruerat tumulos inmensa licentia ponti, 310: pulsabantque novi montana cacumina fluctus. 311: Maxima pars unda rapitur; quibus unda pepercit, 312: illos longa domant inopi ieiunia victu. 313: Separat Aonios Oetaeis Phocis ab arvis, 314: terra ferax, dum terra fuit, sed tempore in illo 315: pars maris et latus subitarum campus aquarum. 316: Mons ibi verticibus petit arduus astra duobus, 317: nomine Parnasus, superantque cacumina nubes.
318: Hic ubi Deucalion (nam cetera texerat aequor) 319: cum consorte tori parva rate vectus adhaesit, 320: Corycidas nymphas et numina montis adorant 321: fatidicamque Themin, quae tunc oracla tenebat. 322: Non illo melior quisquam nec amantior aequi 323: vir fuit aut illa metuentior ulla deorum. 324: Iuppiter ut liquidis stagnare paludibus orbem 325: et superesse virum de tot modo milibus unum, 326: et superesse videt de tot modo milibus unam, 327: innocuos ambo, cultores numinis ambo, 328: nubila disiecit nimbisque aquilone remotis 329: et caelo terras ostendit et aethera terris.
330: Nec maris ira manet, positoque tricuspide telo 331: mulcet aquas rector pelagi supraque profundum 332: exstantem atque umeros innato murice tectum 333: caeruleum Tritona vocat conchaeque sonanti 334: inspirare iubet fluctusque et flumina signo 335: iam revocare dato. Cava bucina sumitur illi, 336: tortilis, in latum quae turbine crescit ab imo, 337: bucina, quae medio concepit ubi aera ponto, 338: litora voce replet sub utroque iacentia Phoebo.
339: Tunc quoque, ut ora dei madida rorantia barba 340: contigit et cecinit iussos inflata receptus, 341: omnibus audita est telluris et aequoris undis, 342: et quibus est undis audita, coercuit omnes. 343: Iam mare litus habet, plenos capit alveus amnes, 344: flumina subsidunt collesque exire videntur, 345: surgit humus, crescunt loca decrescentibus undis, 346: postque diem longam nudata cacumina silvae 347: ostendunt limumque tenent in fronde relictum.
348: Redditus orbis erat. Quem postquam vidit inanem 349: et desolatas agere alta silentia terras, 350: Deucalion lacrimis ita Pyrrham adfatur obortis: 351: “O soror, o coniunx, o femina sola superstes, 352: quam commune mihi genus et patruelis origo, 353: deinde torus iunxit, nunc ipsa pericula iungunt, 354: terrarum, quascumque vident occasus et ortus, 355: nos duo turba sumus; possedit cetera pontus.
356: Haec quoque adhuc vitae non est fiducia nostrae 357: certa satis; terrent etiam nunc nubila mentem. 358: Quis tibi, si sine me fatis erepta fuisses, 359: nunc animus, miseranda, foret? quo sola timorem 360: ferre modo posses? quo consolante doleres? 361: Namque ego (crede mihi) si te quoque pontus haberet, 362: te sequerer, coniunx, et me quoque pontus haberet.
363: O utinam possim populos reparare paternis 364: artibus atque animas formatae infundere terrae! 365: Nunc genus in nobis restat mortale duobus 366: (sic visum superis) hominumque exempla manemus.” 367: Dixerat, et flebant. Placuit caeleste precari 368: numen et auxilium per sacras quaerere sortes. 369: Nulla mora est: adeunt pariter Cephisidas undas, 370: ut nondum liquidas, sic iam vada nota secantes.
371: Inde ubi libatos inroravere liquores 372: vestibus et capiti, flectunt vestigia sanctae 373: ad delubra deae, quorum fastigia turpi 374: pallebant musco stabantque sine ignibus arae. 375: Ut templi tetigere gradus, procumbit uterque 376: pronus humi gelidoque pavens dedit oscula saxo 377: atque ita “si precibus” dixerunt “numina iustis 378: victa remollescunt, si flectitur ira deorum, 379: dic, Themi, qua generis damnum reparabile nostri 380: arte sit, et mersis fer opem, mitissima, rebus.”
381: Mota dea est sortemque dedit: “Discedite templo 382: et velate caput cinctasque resolvite vestes 383: ossaque post tergum magnae iactate parentis.” 384: Obstipuere diu, rumpitque silentia voce 385: Pyrrha prior iussisque deae parere recusat, 386: detque sibi veniam pavido rogat ore, pavetque 387: laedere iactatis maternas ossibus umbras. 388: Interea repetunt caecis obscura latebris 389: verba datae sortis secum inter seque volutant.
390: Inde Promethides placidis Epimethida dictis 391: mulcet et “aut fallax” ait “est sollertia nobis, 392: aut pia sunt nullumque nefas oracula suadent. 393: Magna parens terra est, lapides in corpore terrae 394: ossa reor dici; iacere hos post terga iubemur.” 395: Coniugis augurio quamquam Titania mota est, 396: spes tamen in dubio est: adeo caelestibus ambo 397: diffidunt monitis. Sed quid temptare nocebit?
398: Discedunt velantque caput tunicasque recingunt 399: et iussos lapides sua post vestigia mittunt. 400: Saxa (quis hoc credat, nisi sit pro teste vetustas?) 401: ponere duritiem coepere suumque rigorem 402: mollirique mora mollitaque ducere formam. 403: Mox ubi creverunt naturaque mitior illis 404: contigit, ut quaedam, sic non manifesta, videri 405: forma potest hominis, sed, uti de marmore coepta, 406: non exacta satis rudibusque simillima signis.
407: Quae tamen ex illis aliquo pars umida suco 408: et terrena fuit, versa est in corporis usum; 409: quod solidum est flectique nequit, mutatur in ossa; 410: quae modo vena fuit, sub eodem nomine mansit; 411: inque brevi spatio superorum numine saxa 412: missa viri manibus faciem traxere virorum, 413: et de femineo reparata est femina iactu. 414: Inde genus durum sumus experiensque laborum 415: et documenta damus qua simus origine nati.
