Hipolit in Virbij

Besedilo

Hipolit in Virbij

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja S takšnimi in drugimi nauki v srcu, pravijo, se je Numa vrnil v domovino in na prošnjo ljudstva sprejel vajeti latinskega naroda. Srečen ob svoji ženi nimfi in pod vodstvom Kamen je učil daritvene obrede in ljudstvo, vajeno divjih vojn, usmeril k veščinam miru. Ko pa je v starosti sklenil svoje kraljevanje in življenje, so latinske žene, ljudstvo in senatorji objokovali umrlega Numo; njegova žena pa je zapustila mesto

in se skrila v gostih gozdovih aricijske doline, kjer z vzdihi in tožbami moti obrede Orestove Diane. Ah, kolikokrat so jo nimfe gozda in jezera opominjale, naj tega ne počne, in ji govorile tolažilne besede! Kolikokrat ji je Tezejev sin, ko je jokala, dejal: »Nehaj, obvladaj se! Saj ni le tvoja usoda vredna objokovanja; ozri se na podobne nesreče drugih: tako boš svojo laže prenašala. Ko bi le ne bila moja usoda tista, ki bi ti mogla lajšati žalost! Pa vendar ti jo lahko tudi moja.

Mislim, da vam je prišla na ušesa zgodba o nekem Hipolitu, ki je zaradi očetove lahkovernosti in prevare zločinske mačehe umrl nasilne smrti. Začudila se boš in komaj mi boš verjela, pa vendar sem jaz tisti človek. Nekoč me je Pasifajina hči, potem ko me je zaman skušala zapeljati, da bi oskrunil očetovo posteljo, obtožila, da sem si jaz želel tega, kar si je želela sama; nesrečnica je tako krivdo zvalila name — bolj iz strahu pred razkritjem ali iz užaljenosti zaradi zavrnitve?

Oče me je nedolžnega izgnal iz mesta in ob mojem odhodu s sovražno molitvijo priklical prekletstvo nad mojo glavo. Kot begunec sem z vozom hitel v Pitejevo Trojzeno in že vozil ob obalah Korintskega morja, ko se je morje vzdignilo in se je velikanska gmota vode pred mojimi očmi vzbočila in zrasla v podobo gore, zabučala kakor mukanje ter se na vrhu razklala. Iz razprtih valov je planil rogat bik in se do prsi vzdignil v blagi zrak, iz nozdrvi in razprtih ust pa je bruhal morsko vodo.

Spremljevalcem so srca trepetala. Jaz sem ostal neustrašen, sprijaznjen s svojim izgnanstvom; tedaj pa so divji konji obrnili vratove proti morju, zastrigli z ušesi in se zdrznili; strah pred pošastjo jih je zmedel, da so z visokih skal pognali voz v prepad. Zaman sem se trudil z rokami obvladati vajeti, prekrite z belo peno, in jih, nagnjen nazaj, vlekel k sebi, da so se napenjale.

Pa vendar podivjanost konj ne bi premagala moje moči, če se kolo tam, kjer se vrti okoli dolge osi, ne bi zadelo ob štor, se zlomilo in razletelo. Vrglo me je z voza, jermeni pa so mi oklepali ude; lahko bi videla, kako mi vleče drobovje iz živega telesa, kako se kite zatikajo ob štor, kako mi nekatere ude trga in vleče s seboj, druge pa zadržujejo ovire in ostajajo zadaj, kako kosti ob lomljenju zamolklo pokajo in kako moja izmučena duša izdihuje; na telesu ni bilo več nobenega dela, ki bi ga lahko prepoznala: vse je bilo ena sama rana.

Ali moreš ali si upaš s to mojo nesrečo primerjati svojo, nimfa? Videl sem tudi kraljestvo brez svetlobe in svoje raztrgano telo namakal v vodah Flegetonta. Življenje se mi ne bi vrnilo, če ne bi bilo mogočnega zdravila Apolonovega sina; ko sem ga z močnimi zelišči in s Peanovo pomočjo spet dobil, Ditu navkljub, me je Kintija, da ne bi s svojo navzočnostjo še povečal nevoščljivosti zaradi tega daru, zagrnila v goste oblake.

Da bi bil varen in bi se smel brez nevarnosti kazati ljudem, me je postarala in mi tako spremenila obraz, da me ni bilo več mogoče prepoznati. Dolgo je omahovala, ali naj mi za bivališče izroči Kreto ali Delos; nazadnje je opustila oba in me naselila tukaj. Obenem mi je ukazala, naj zavržem ime, ki bi lahko spominjalo na konje. »Ti, ki si bil Hipolit,« je rekla, »bodi zdaj Virbij!« Odtlej prebivam v tem gaju in se kot eden nižjih bogov skrivam pod božanskim varstvom svoje gospodarice ter sodim v njeno spremstvo.«