Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Že je nameraval razsuti strele po vsej zemlji, a se je zbal, da bi se od tolikšnih ognjev sveti eter vnel v plamenih in bi zagorel ves nebesni svod. Spomnil se je tudi, da je usoda določila čas, ko bodo morje, zemlja in zajeta nebeška palača goreli in se bo ogromni svet dušil v obroču ognja.

Odložil je orožje, skovano z rokami Kiklopov; izbral je drugačno kazen: pod vodami pokončati človeški rod in z vsega neba spustiti nalive. Nemudoma je v Eolove votline zaprl Akvilona in vse vetrove, ki razganjajo zbrane oblake, izpustil pa Nota. Not je vzletel z mokrimi krili, njegov strašni obraz je zagrinjala smolnato črna megla; brada mu je bila težka od dežja, iz sivih las je tekla voda; na čelu so mu ležale meglice, s peruti in prsi je rosilo.

Ko je z roko stisnil oblake, ki so viseli daleč naokrog, je zagrmelo in z neba so se ulili gosti nalivi. Junonina glasnica Iris, odeta v pisane barve, je zajemala vodo in z njo napajala oblake. Posevki so polegli, obležali so objokani upi kmetov in zaman je propadel trud dolgega leta. Jupitrova jeza se ni zadovoljila le z njegovim nebom: na pomoč mu je z vodami priskočil modri brat.

Ta je sklical reke. Ko so vstopile pod streho svojega vladarja, je dejal: »Zdaj ni čas za dolge spodbude. Izlijte vso svojo moč: tako je treba! Odprite svoje domove, odstranite jezove in svojim tokovom povsem popustite vajeti!« Tako je ukazal; vrnile so se, odprle ustja izvirov in se v nebrzdanem teku zavalile proti morju. Sam pa je s trizobom udaril po zemlji; ta je zadrhtela in s tresenjem odprla vodam poti.

Reke so prestopile bregove in planile po odprtih poljih, odnašale s posevki vred drevje, živino in ljudi, hiše in svetišča skupaj z njihovimi svetinjami. Če je kakšna hiša obstala in se mogla upreti tolikšni nesreči, ne da bi se zrušila, ji je vendar voda prekrila streho in stolpi so izginili pod vrtinci. Med morjem in zemljo ni bilo več nobene razlike: vse je bilo morje in tudi morje ni imelo več obal.

Eden se je zatekel na grič, drugi je sedel v ukrivljen čoln in veslal tam, kjer je še pred kratkim oral; nekdo je plul nad posevki ali strehami potopljene domačije, drugi je lovil ribe v vrhu bresta. Sidro se je, če je tako naneslo, zarilo v zelen travnik ali pa so ukrivljene ladijske kobilice drgnile ob vinograde pod seboj; in kjer so še malo prej vitke kozice mulile travo, so zdaj odlagali svoja telesa okorni tjulnji.

Nereide so pod vodo občudovale gaje, mesta in hiše, delfini so zavzeli gozdove, se zaletavali v visoke veje in udarjali ob hrastova debla, ki so se zibala. Volk je plaval med ovcami, val je nosil rjave leve, val je nosil tigre; merjascu ni pomagala bliskovita moč in odnesenemu jelenu ne hitre noge. Potem ko je dolgo iskala kopno, kjer bi lahko pristala, je blodeča ptica z utrujenimi krili padla v morje.

Neizmerna razuzdanost morja je prekrila griče in novi valovi so butali ob gorske vrhove. Večino je odnesla voda; tiste, ki jim je prizanesla, je ob pomanjkanju hrane pokončala dolgotrajna lakota. Fokida ločuje aonijska polja od pokrajin pod Ojto, rodovitna dežela, dokler je bila še zemlja, a v tistem času del morja in širna planjava nenadoma naraslih voda. Tam se visoka gora z dvema vrhovoma vzpenja do zvezd; Parnas ji je ime in njena vrhova se dvigata nad oblake.

Ko je tja Deukalion — vse drugo je namreč prekrilo morje — s svojo zakonsko družico priplul na majhnem splavu in pristal, sta počastila korikijske nimfe in božanstva gore ter preroško Temido, ki je tedaj skrbela za preročišče. Noben mož ni bil boljši od njega niti bolj vdan pravici in nobena ženska ni bolj spoštovala bogov kakor ona. Ko je Jupiter videl, da svet stoji v prostrani vodni močvari in da je od tolikih tisočev ostal le en mož, da je od tolikih tisočev ostala le ena žena, oba nedolžna, oba častilca božanstev, je razgnal oblake in z Akvilonom odgnal deževje ter nebu razkril zemljo in zemlji nebo.

Tudi jeza morja je minila; vladar globin je odložil trizobo orožje in pomiril vode, nato pa poklical modrega Tritona, ki se je dvigal nad gladino in imel ramena porasla s školjkami, ter mu ukazal, naj zatrobi v donečo školjko in z danim znamenjem že odpokliče valove in reke. Triton je vzel votlo trobento, zavito školjko, ki se od ozkega dna širi navzven, trobento, ki, ko sredi morja zajame sapo, s svojim glasom napolni obale pod vzhajajočim in zahajajočim Febom.

Tudi tedaj, ko se je dotaknila božjih ust, vlažnih od rose z njegove mokre brade, in zadonela z ukazanim klicem k umiku, so jo slišale vse vode na zemlji in na morju in vse vode, ki so jo slišale, je ukrotila. Morje je spet dobilo obalo, struge so sprejele polne reke, tokovi so upadli in pokazali so se griči; zemlja se je dvigala, kopno se je širilo, ko so vode plahnele, in po dolgem času so gozdovi pokazali razgaljene vrhove, na listju pa je ostalo blato, ki ga je naplavila voda.

Svet je bil povrnjen. Ko ga je Deukalion videl praznega in opustele dežele pogreznjene v globoko tišino, je s solzami v očeh takole nagovoril Piro: »O sestra, o žena, o edina preživela ženska, ki so te z menoj povezali skupni rod in očeta, ki sta brata, nato zakonska postelja, zdaj pa naju povezuje sama nevarnost, po vseh deželah, ki jih obseva sonce ob zahodu in vzhodu, sva midva vse ljudstvo; vse drugo si je prilastilo morje.

Pa tudi zdaj še nisva dovolj trdno prepričana, da je najino življenje varno; oblaki še vedno strašijo srce. Kako bi ti bilo zdaj pri srcu, nesrečnica, če bi te usoda rešila brez mene? Kako bi sama prenašala strah? Kdo bi te tolažil v tvoji žalosti? Zakaj če bi morje imelo tudi tebe — verjemi mi —, bi ti sledil, žena, in tudi mene bi imelo morje. O, ko bi mogel z očetovimi veščinami obnoviti ljudstva in vdihniti življenje oblikovani zemlji!

Zdaj je človeški rod ostal le v nama dveh — tako so sklenili bogovi — in midva sva poslednja podoba ljudi.« Tako je dejal in oba sta jokala. Sklenila sta prositi nebeško božanstvo in poiskati pomoč pri svetem preročišču. Brez odlašanja sta skupaj odšla k vodam Kefisa, ki še niso bile bistre, a so že tekle po znani strugi. Ko sta od tam zajela vodo in si z njo poškropila obleko in glavo, sta obrnila korake k svetišču svete boginje; njegovo ostrešje je bledelo pod grdim mahom in oltarji so stali brez ognja.

Ko sta stopila na tempeljske stopnice, sta oba padla z obrazom na tla in trepetaje poljubila hladni kamen ter dejala: »Če se božanstva omehčajo, ko jih premagajo pravične prošnje, če se jeza bogov da pomiriti, povej, Temida, s kakšno veščino lahko nadomestiva izgubo svojega rodu, in pomagaj, premila, potopljenemu svetu.« Boginja je bila ganjena in je izrekla prerokbo: »Zapustita tempelj, zagrnita si glavo in razvežita prepasa­na oblačila ter mečita za hrbet kosti velike matere.« Dolgo sta osupla molčala; prva je tišino pretrgala Pira in zavrnila poslušnost boginjinemu ukazu; s prestrašenim glasom jo je prosila odpuščanja, saj se je bala,

da bi z metanjem materinih kosti oskrunila njeno senco. Medtem sta si znova priklicala besede prerokbe, zavite v temno skrivnost, ter jih premlevala vsak zase in med seboj. Nato je Prometejev sin z mirnimi besedami potolažil Epimetejevo hčer in dejal: »Ali me vara moja bistroumnost ali pa je prerokba sveta in ne svetuje nobene brezbožnosti. Velika mati je zemlja; mislim, da so kamni v telesu zemlje njene kosti; te nama je ukazano metati za hrbet.« Čeprav je Titanovo potomko moževa razlaga ganila, je upanje ostalo negotovo: tako malo sta oba zaupala nebeškemu napotilu. A kaj bi škodilo poskusiti?

Odšla sta, si zagrnila glavo, razvezala tuniki in po ukazu metala kamne za svojimi koraki. Kamni — kdo bi temu verjel, če ne bi pričala davnina? — so začeli izgubljati svojo trdoto in togost, se polagoma mehčati in zmehčani dobivati obliko. Ko so nato zrasli in je njihova narava postala nežnejša, je bilo v njih že mogoče razbrati nekakšno, še ne jasno človeško podobo, kakor kip, ki so ga šele začeli klesati iz marmorja, še ne dovolj izdelan in zelo podoben grobo oblikovanim kipom.

Tisti del v njih, ki je bil vlažen od sokov in prsten, se je preobrazil v meso; kar je bilo trdno in se ni moglo upogniti, se je spremenilo v kosti; kar je bilo prej žila v kamnu, je ohranilo isto ime; in v kratkem času so po volji bogov kamni, ki so jih vrgle moževe roke, dobili moško podobo, iz kamnov, ki jih je vrgla ženska, pa so znova nastale ženske. Zato smo trd rod, vajen naporov, in pričujemo o izvoru, iz katerega smo se rodili.