Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. V Nari je živel menih Ein z naslovoma kurōdo in tokugō. Imel je velik, rdeč nos, zato so ga imenovali »vele­nosni kurōdo tokugō«, za njegovim hrbtom pa so si prihranili trud in mu pravili kar »nosati kurōdo«. Pozneje so še to skrajšali in ga klicali samo »Hanakura, Hanakura«. Ko je bil še mlad, je ob ribniku Sarusawa postavil tablo z napisom: »Tega in tega dne v tem in tem mesecu se bo iz tega ribnika vzdignil zmaj.« Mimoidoči, mladi in stari, ljudje vseh vrst, so si začeli šepetati: »To pa bo nekaj vrednega ogleda!« Hanakuri se je zdelo silno smešno. »Sam sem vse skupaj zakuhal, zdaj pa ljudje zganjajo tak hrup. Kakšni bedaki!« si je mislil, vendar se je delal, kakor da ničesar ne ve, saj jih je hotel do konca vleči za nos. Tako je napočil tisti mesec. Novica se je razširila celo po deželah Yamato, Kawachi, Izumi in Settsu in ljudje so se začeli zgrinjati od vsepovsod. »Zakaj jih prihaja toliko? Nemara je vendarle kaj na tem. Čudno, res čudno,« je pomislil Ein, a se je še naprej vedel, kakor da ni nič. Ko je naposled prišel napovedani dan, so se ljudje tako gnetli, da na poteh ni bilo več mogoče ne naprej ne nazaj. Tedaj si je Ein rekel: »To že ne more biti kar tako. Res sem si vse skupaj izmislil, vendar mora biti nekaj na tem. Morda pa se bo res zgodilo. Pojdem pogledat.« OvIl si je glavo, da ga ne bi prepoznali, in odšel. K ribniku se še približati ni mogel, zato se je povzpel na ploščad pri velikih južnih vratih templja Kōfukuji in čakal: »Zdaj zdaj se bo vzdignil zmaj! Zdaj zdaj se bo vzdignil zmaj!« Toda kaj naj bi se neki vzdignilo? Sonce je zašlo in stemnilo se je. Ker pa vendar ni mogel v nedogled ostati tam, se je odpravil domov. Na nekem mostu je srečal slepca in mu zaklical: »Hej, previdno, slepec!« Slepec pa je pri priči odvrnil: »Kje pa, to bo Hanakura!« Ni sicer vedel, da Einu pravijo Hanakura, vendar je na besedo »mekura«, slepec, odgovoril: »Kje pa, to bo hanakura!« Tako je po naključju zadel prav njegovo ime, in pravijo, da je bila to ena tistih reči, ob katerih se človek pošteno nasmeje.