Waltey
Kmečka pripoved
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Kmečka pripoved
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 21 min branja
- Obseg
- 17 strani
- Naslov izvirnika
- 024 Poveste țărănească
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Kmečka pripoved
Nekoč je živel, kakor živi le v pravljicah, neki cesar. Imel je tri sinove. Ko je začutil, da se mu bliža smrtna ura, jih je poklical k sebi in jim dejal: »Sinovi moji, kakor vidite, mi duša že sili iz telesa. Le eno vas prosim: prve tri noči po mojem pogrebu stražite moj grob, vsako noč eden izmed vas.« Ko je iz ust svojih sinov slišal obljubo, je odprl usta in izdihnil dušo. Pripravili so vse za pogreb, kakor se za cesarja spodobi, in ga ob velikem spremstvu in bridkem žalovanju položili k večnemu počitku. Sinovi niso pozabili, kaj jim je oče naročil, preden je izdihnil, in prvo noč je šel stražit najstarejši cesarjevič. Stražil je in stražil, sredi trde noči, ko so spale celo vode, pa je nenadoma opazil nekoga, ki je prihajal izkopat mrliča. Niti pomisliti ni bilo mogoče, da bi cesarjevič dopustil takšno brezbožnost, zato se je pri priči spopadel z njim. Ruvala sta se in ruvala, dokler niso začeli peti petelini; tedaj je neznanec izginil kakor prikazen. Drugo noč se je srednjemu cesarjeviču pripetilo prav tako kakor najstarejšemu. Ko sta se brata srečala, sta sklenila, da najmlajšemu povesta, kaj se jima je zgodilo, in ga pregovorita, naj si za svojo nočno stražo izbere enega od njiju za spremljevalca. Bala sta se namreč, da bi ga neznanec pogubil, ker je bil še tako mlad. Toda najmlajši cesarjevič o čem takem ni hotel niti slišati. Rekel je: »Sam pojdem, kajti oče je že vedel, kaj govori, ko nam je naročil, naj stražimo vsak zase.« In ko je prišel večer, se je odpravil na stražo. Ker je vedel, kaj ga čaka, je vzel s seboj orožje in se dobro pripravil na boj. Okoli polnoči je tudi on zagledal, da nekdo prihaja. Hotel je poseči po orožju, toda kje neki mu je prišlek dal čas za to! Prikazal se je kakor privid, kakor da bi zrasel iz tal, in že sta se zgrabila v križ. Boj je bil srdit, kajti nečisti duh — nečisti duh je namreč prihajal izkopavat cesarja — je napel vse svoje moči, da bi premagal najmlajšega cesarjevega sina. Vedel je namreč, da bo moral, če mu tudi tretjo noč ne uspe, opustiti svojo namero; cesarja potem nikoli več ne bi mogel izkopati. Toda tudi fant se mu ni pustil ugnati. Kakor sem že povedal, bojevala sta se na življenje in smrt; to ni bil boj za šalo. Pot je v potokih lil s cesarjeviča, a nečistemu ni popustil niti za las. Tako sta se ruvala vse do petelinjega petja. Ko se je oglasil petelin, je duh izginil kakor prikazen, fant pa se je od izčrpanosti zgrudil na tla. Ko bi boj trajal samo še toliko, da bi enkrat pihnil v ogenj, bi mu noge že klecnile, in kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo. Kakor je cesarjevič padel na očetov grob, tako je tam tudi zaspal. Tako strašno je bil izmučen. Ko se je zbudil, kaj mislite, kaj je zagledal? Sonce je že zdavnaj vzšlo in se dvignilo za tri sulice visoko. Kaj naj zdaj stori? Vrniti se domov sredi belega dne in korakati skozi mesto oborožen od glave do pet — tega ga je bilo sram; ostati tam pa tudi ni mogel. Tedaj mu je prišlo na misel, da bi jo počasi mahnil proti bližnjemu gozdu, prebil dan na lovu in se proti večeru vrnil domov. In tako je hodil po gozdu, ves zatopljen v misli. Premišljeval je, zakaj jim je oče naročil, naj tri noči zapored stražijo njegov grob. Hodil je, ne da bi sploh vedel, kam gre, in tako zatopljen se je nenadoma zavedel, da je izgubil stezo in ne ve več, kje je. Šel je navzgor, šel navzdol, a poti ni našel. Obrnil se je na desno, potem na levo, toda namesto da bi prišel iz gozda, je blodil čedalje globlje vanj. Tipaje si je utiral pot med drevjem in iskal stezo, dokler ni prišel na jaso. Sredi nje je gorel velik ogenj, na ognju pa je stal kotel, iz katerega se je oglašal nekakšen glas, le da ni mogel razbrati, kaj bi to bilo. Obstál je in prisluhnil. Slišalo se je, kakor da bi kdo lajal. Še enkrat se je ozrl, vendar ni videl nikogar. Kaj naj stori? Ni si upal bliže, saj ni vedel, kakšna hudičevščina tiči tam. Zato je napel lok, izpustil puščico in — tresk! — zadel pokrov kotla ter ga odbil. V istem hipu je po vsem gozdu tako zagrmelo, da bi človeku skoraj oglušela ušesa, in nenadoma je pred njim stalo sedem zmajev. Obkolili so ga, ga zgrabili in se začeli posvetovati, kako naj ga kaznujejo, ker je izpustil Zemeljskega urneža, ki so ga bili zaprli v tisti kotel. Eden je govoril, naj ga razsekajo. Drugi, naj ga obesijo. Tretji, naj ga živega oderejo. Spet drugi so si izmišljali vsakovrstne muke, s katerimi bi ga spravili ob življenje. Najstarejši med njimi pa je rekel, naj ga pustijo živeti, saj kdo ve, za kaj jim utegne še priti prav. Morda mu celo uspe ugrabiti hčer nekega cesarja, ki so jo že dolgo skušali odnesti, pa je nikakor niso mogli. Oče je dekle zaprl v hišo, katere vrata so bila vedno zaklenjena. Le enkrat na leto jih je pustil odklenjena; takrat je pri enih vratih stražil petelin, pri drugih pa zvonček. Nihče se ni mogel približati, kajti brž ko je kdo stopil na prag, je bodisi zazvonil zvonček bodisi zapel petelin. Cesarjevič je obljubil, da bo tudi sam poskusil. In tako so ga zmaji pustili pri življenju. Previdno se je odpravil tja in, še preden je stopil na prag, iztegnil roko, tako da ga ni zaznala niti čarovnija, zgrabil petelina za vrat in mu ga zavil, da ni niti pisnil. Nato je čisto narahlo odprl vrata, šel k drugim, snel zvonček in se vrnil k zmajem. Naročil jim je, naj vstopajo drug za drugim, on pa jih bo čakal pri vratih na notranji strani. Zmaji so ga ubogali, zaslepljeni od pohlepa, da bi se polastili dekleta. Zmaji so bili res zmaji in junaki res junaki, a očitno so bili tudi precej prismojeni, da so fantu verjeli na besedo in šli za njim lepo po eden. Najmlajši cesarjevič je namreč stal znotraj s sabljo v roki, ne da bi zmaji to vedeli, in brž ko je kateri vstopil, je zamahnil — švist! — mu odsekal glavo in ga celega potegnil v sobo. Tako je opravil s prvim, tako z drugim in tako vse do šestega. Sedmi zmajski zlodej pa očitno le ni bil tako neumen. Kakor da bi mu bil sam hudič prišepnil na uho, kakšen pogin jih čaka tam notri, ni hotel vstopiti, temveč je pobegnil. Fant je vse opravil tako tiho in neslišno, da dekle ni ničesar opazilo. Trdno je spalo v postelji in ni o ničemer nič vedelo. Tedaj se ji je približal še sam in, pri moji veri, takšne lepote dotlej še nikoli ni videl! Z njenega mezinca je snel prstan in ji z obraza vzel tenčico. S tema dvema predmetoma se je vrnil domov k bratoma, ne da bi jima povedal kar koli o svojih dogodivščinah. Dekletov oče, cesar, ki je vedel, da mu zmaji zalezujejo hčer, bi skoraj počil od veselja, ko jih je zagledal poklane. Ker je menil, da bo njegova hči odslej varna, je dal po vseh križiščih mest na svetu razglasiti, naj se junak, ki je zmaje presekal na dvoje, oglasi pri njem; dal mu bo svojo hčer za ženo in cesarstvo. Ni minilo dolgo, ko je prišel pred cesarja grd, debeloust in črn cigan, prava pošast, in povedal, da je on pobil zmaje. Da bi cesarja prepričal o resničnosti svojih besed, mu je ponosno pokazal okrvavljeno sekiro in s krvjo poškropljena oblačila. Sekiro in obleko si je bil namreč namazal s krvjo svojega konja, starega in nadušljivega kljuseta, s katerim si ni imel več kaj pomagati in ga je ubil, da bi mu odrl kožo. Cesarju nikakor ni bilo po volji, da bi imel cigana za zeta, toda ker je že dal besedo, jo je zdaj hotel držati. Pred zaroko ga je povabil k pojedini, ki jo je priredil v zahvalo za hčerino rešitev pred zmaji. Cigan je sedel na sedmih blazinah na cesarjevi desnici. Medtem ko so jedli in se gostili, je prišel tudi cesarjevič, ki je bil v resnici opravil junaško delo, in se le z veliko muko pririnil noter, da bi spregovoril s cesarjem. Ko je stopil k cesarski mizi, je začel hvaliti junaka, ki je premagal zmaje, in čestitati cesarju, ker je njegova hči ušla nesreči. »Jaz sem pobil zmaje,« je rekel cigan, ves napihnjen od ponosa. »Kaj pa misliš, fant, koliko sem se moral bojevati!« »Že mogoče, junak, toda meni nekako ne gre v glavo, da bi bil ti opravil takšno delo.« »Kaj še stojite in poslušate čenče tega neotesanca? Služabniki!« »Oho, junak, le počasi, le počasi! Preveč se ti mudi. Takšen zalogaj pač ni za tvoje zobe! Če naj verjamemo, da si res storil tako junaštvo, nam pokaži kakšno znamenje, ki bo razblinilo naše dvome.« »Kakšno večje znamenje pa še hočeš od moje sekire in mojih s krvjo poškropljenih oblačil?« »Ne verjamem, da bi bil človek, ki je opravil takšno junaško delo, tako kratke pameti, da ne bi vzel nobenega dokaza, s katerim bi lahko potrdil svoje dejanje.« »Kaj še čakate, služabniki? Vrzite ven tega norca, ki nam je prišel kvarit veselje!« »No, počakaj še malo, junak,« je tedaj rekel tudi cesar, ki je poslušal njun prepir. »Kolikor razumem tvoje besede, bi lahko bilo v njih kaj resnice.« »Mislim, presvetli cesar, da se tisti, ki je storil tako junaštvo, gotovo ni kar zadovoljno usedel in stal tam s prstom v ustih, potem ko je pobil zmaje in ostal sam v sobi, kjer je spala cesarična. Gotovo je vzel kakšno znamenje, s katerim bi lahko pokazal svoje junaštvo.« Medtem ko je cesarjevič govoril, so blazine druga
za drugo skakale izpod cigana. Očitno se je na stolu ves nemiren presedal od strahu zaradi podlosti, ki jo je zagrešil. Cesarjevič pa je še med govorjenjem pokazal tenčico in prstan, ki ga je snel dekletu s prsta. »Joj, saj to je moje!« je vzkliknilo dekle. »Izgubilo se mi je v zmešnjavi ob poboju zmajev!« »Nič se ni izgubilo, gospodična,« ji je odvrnil cesarjevič. »Jaz sem ti vzel oboje, potem ko sem ubil šest zmajev; žal mi je le, da mi je sedmi ušel.« Tedaj si je cesar ves vesel oddahnil, ker je hčer častno rešil zakona, ki mu nikakor ni bil po volji. Cigana je najprej oštel, kakor si je ta tudi zaslužil, nato pa ukazal privesti dva neukročena žrebca. Cigana so privezali konjema za repa, zraven njega pa še vrečo orehov. Potem so žrebca spustili, da sta zdirjala v širni svet, in kjer je padel oreh, je padel tudi košček cigana, dokler ni od njega ostalo niti za prah. Nato so začeli pripravljati svatbo junaškega cesarjeviča z dekletom, lepim kakor vila. Ko je bilo vse pripravljeno in je naposled prišel dolgo pričakovani dan, so se vsi skupaj odpravili v cerkev. Množice ljudi so se zgrinjale za njimi, da bi jih pospremile. Cesar in cesarica, ženin in nevesta ter njuni sorodniki so se vozili v kočijah, okovanih s samim zlatom. Ko so bili že blizu in jih je od cerkve ločilo le še nekaj korakov, se je nenadoma zaslišalo strašno bučanje in sedmi zmaj je planil mednje. Enkrat je počil z bičem in vse kočije so okamenele; le cesar ter ženin in nevesta so ušli uroku. Zmaj je nevesto zgrabil okrog pasu, jo iztrgal izmed njenih domačih, se vzdignil v zrak in izginil z dekletom vred. Vsi so od groze obstali kakor omamljeni. Ženin pa je bil bolj obupan kakor vsi drugi. Od žalosti si je grizel roke: kako da ni mogel ujeti še tega prekletega zmaja in ga ubiti! Glej, kakšno nesrečo mu je zdaj nakopal! Kaj naj stori? Brez svoje neveste ni mogel ostati; kaj naj bi bilo zdaj z njim?
Da bi jo šel iskat; toda kam? Revež se je mučil in ni vedel, kako naj se tega najbolje loti. Nazadnje je sklenil, da bo šel iskat svojo usojeno, pa naj se zgodi, kar hoče. Ubožni dekletov oče ga je skušal zadržati, da se ne bi še sam zaman pogubil, a vse je bilo zaman; ni ga bilo mogoče ustaviti. Kar si je vtepel v glavo, to je moral storiti. Vzel je torej nekaj živeža in se odpravil na pot. Ko je prišel na plan, je ubral dolgo cesto in hodil in hodil, čez gozdove in doline, čez pustinje in dobrave, čez gore in grape, dokler ni prispel v velikanski gozd, ki mu ni bilo ne konca ne kraja. Ko je taval po goščavi, je naletel na jaso. Tam je nekdo sedel ob ognju. Ker mu je prav tedaj pošel živež, je stopil naravnost k možu ob ognju. Ta ga je takoj prepoznal in se mu začel zahvaljevati, ker ga je rešil iz zmajevih krempljev. Bil je namreč Agerul pământului. Tam je prebival. Nekaj časa sta kramljala, se spraševala, kako se jima godi, in si pripovedovala o svojih tegobah, potem pa je cesarjevič rekel: »Zdaj grem iskat svojo nevesto, ki mi jo je ugrabil zmaj. Ali morda veš, bratranec, kje prebiva ta izrodek?« »Težke reči si se lotil. Svetoval bi ti, da se raje vrneš k svojim opravkom in pustiš zmaja in vse skupaj pri miru, sicer te utegne stati življenja.« »Očitno ne razumeš,« mu je odgovoril junak, »da brez svoje neveste ne morem več živeti. Odločen sem, da grem za njo tudi onkraj tega sveta. Bodisi jo rešim bodisi si pri tem zlomim vrat.« Ko je Agerul pământului videl, kako trdno je odločen, mu je povedal, da se ni treba toliko bati zmaja kakor njegove matere, saj je neprekosljiva čarovnica in mora najprej ubiti njo. Nato mu je pokazal pot do njenega doma in ga poučil, kaj naj stori, da dobi dragocenost, ki jo išče. Cesarjevič je hotel vedeti le to. Ko je od Agerula pământuluija dobil še nekaj živeža, se je poslovil in odšel. Hodil je in hodil, dokler ni prišel na mejo zmajeve dežele. Da pa ne bomo izgubljali časa z vsem, kar je ubogi cesarjevič prestal med potjo, naj vam kar povem, kako je prispel in kako je dosegel svoje. Ko je prišel tja, je ravnal natanko tako, kakor ga je naučil Agerul pământului. Zmajeva prekleta mati je spala samo opoldne, ko je bilo sonce najviše na nebu. Ko se je cesarjevič ustavil pred njenimi vrati, je ravno zadremala, medtem ko ji je služabnica iskala uši po glavi. Tudi ta služabnica je bila ugrabljena in je izvirala iz bojarske družine. Ko je stal tam in gledal staro veščo, ki ji je dekle brskalo po glavi, ga je služabnica opazila. Pomignil ji je. Dekle je starkino glavo previdno položilo na blazino in takoj prišlo k cesarjeviču pogledat, kaj želi. Ko sta se pogovorila in ji je obljubil, da bo tudi njo rešil čarovničine sužnosti, ga je odpeljala v sobo in ga poučila, kaj naj stori. »Zobata baba, zmajeva mati,« je rekla, »ne more umreti, dokler obstaja velika kad, ki stoji za vrati. V njej je polno duš. Če jo kdo tako premaga, da bi morala umreti, steče h kadi, posrka nekaj ujetih duš in si tako obnovi moč in življenje.« Še preden se je starka zbudila, je cesarjevič odnesel kad v klet in jo zakopal. Ko se je predramila in izvedela, da je nekdo prišel in želi govoriti z njo, je takoj odšla v sobo, kjer jo je čakal cesarjevič; tam je namreč sprejemala obiskovalce. Joj, skoraj bi vam pozabil povedati, da so bili okrog in okrog čarovničinega dvorišča v tla zabiti koli in je na vsakem tičala človeška glava koga izmed tistih, ki jih je smrt zvabila tja in so jih njihovi grehi prignali čez njene meje. Le en kol je bil še brez glave in ta je kričal starki: »Glavo! Glavo!« Ni kaj, cesarjeviča je stisnilo od strahu, toda opogumljen od starkine služabnice je zbral pogum in si dejal: »Še boš čakal na svojo glavo! Dobil jo boš ob svetem nikoli!« Ko je starka prišla k njemu, ga je začela ogovarjati s tako medenimi in zapeljivimi besedami, da bi z njimi premamila še tako velikega junaka. Toda cesarjevič je vedel, kaj ga čaka, in je bil pripravljen na boj. Med govorjenjem se je starka delala, kakor da nekaj išče po hiši, nato pa je vzela nekaj niti, ki so visele na žeblju, in si jih nadela. V hipu se je spremenila v vojaka z golo sabljo v roki. Cesarjevič pa ni pomišljal niti trenutek; hitreje od misli je potegnil meč, ji odsekal glavo in jo razsekal na devet kosov. Tako ga je namreč naučilo dekle. Prekleta baba je tudi z odsekano glavo še skakala sem ter tja po hiši in iskala kad z dušami, da bi jih posrkala. Ker je ni našla, je padla na tla in poginila. Nato je dekle cesarjeviču pokazalo pot do zmajevega doma in ga poučilo, kaj naj stori tam. Ko je prispel v zmajevo prebivališče, je brez strahu stopil naravnost v sobo, kjer je bila njegova nevesta, saj je zmaj podnevi hodil na lov in se vračal šele zvečer. Ko ga je cesarična zagledala, kar ni vedela, kaj bi od veselja. Prosil jo je, naj zmaja vpraša, v čem je njegova moč, sam pa se je vrnil na starkino dvorišče in tam prenočil. Ko je zmaj prišel domov, ga je dekle vprašalo, v čem je njegova moč. Primazal ji je zaušnico, da je zatulila. Delala se je, da joče in da ji je slabo, zato je zmaj obžaloval svojo naglost in ji natvezel laž: »Moja moč,« je rekel, »je v stebru pri vratih.« Naslednji dan je to povedala Făt-Frumosu, vendar ji ni verjel. Dekle se je spet delalo žalostno, ker ni vedelo, v čem je zmajeva moč, a jo je skupilo kakor prvič, zmaj pa ji je povedal še eno laž. Ko je videla, da cesarjevič tudi temu ne verjame — že moral je vedeti, zakaj —, se je naredila bolno. Ko se je zmaj tretji dan vrnil z lova, jo je našel v postelji. Stopil je k njej in jo vprašal, kaj ji je, ona pa mu je odgovorila: »Od žalosti sem obležala, ker mi prikrivaš, v čem je tvoja moč.« Tudi tokrat ji je zmaj prisolil tako klofuto, da so jo slišali še psi v Giurgiuju. Tedaj se je delala tako bolno, da je zmaj pomislil, da bo zdaj zdaj segla smrti v roko. Obžaloval je, kar je storil, in da bi jo potolažil, ji je povedal resnico. »Moja moč,« je dejal, »je v svinji, ki se ves dan valja v mlaki sladkega mleka. Ta mlaka ni prav daleč od tod. V svinji je zajec, v zajcu prepelica in v prepelici trije črvi. Ti so moja moč.« To je dekle hotelo izvedeti. Komaj se je zdanilo in je zmaj odšel na lov, že je prišel cesarjevič vprašat, kaj je dekle izvedelo, saj mu hrepenenje, da bi svojo nevesto čim prej videl doma, ni dalo miru. Povedala mu je vse, od prve do zadnje besede, on pa je nemudoma odšel. Za vsak primer je vzel s seboj še nekaj živeža, ki mu ga je dala, a do jedi mu ni bilo. Hodil je in hodil in spet hodil. Živeža mu je zmanjkalo. Junaško je vztrajal na poti, dokler ni proti večeru prišel v gozd, od lakote ves izčrpan in tako žejen, da Bog pomagaj. Tam je naletel na kočo. Stopil je vanjo in našel slepca, ki je jedel koruzno kašo s sladkim mlekom. Čisto tiho se mu je približal in, ne da bi slepec kaj opazil, jedel z njim, dokler si ni nekoliko utešil lakote. Slepec pa je opazil, da jed na mizi prehitro izginja. Čudil se je. Vedel je, da mu je je navadno zadoščalo, tokrat pa še ni bil sit. Razumel je, da mora biti vmes neka vražja zvijača. Zato je vprašal: »Kdo mi pomaga jesti? Če je dober človek, naj bo dobrodošel; če je hudoben, naj odide, sicer se mu ne bo dobro godilo.« »Dober človek sem, dedek. Popotnik sem in za nekaj časa bi si rad našel delo.« Slepi starček ga je rad vzel v službo in mu naročil, naj žene njegovo čredico ovac na pašo. Vendar ga je skrbno posvaril, naj nikar ne prestopi meja njegovega posestva in ne zaide na zemljo svinje iz mlake sladkega mleka, ker se mu bo sicer slabo pisalo, pa še ovce bo izgubil. Cesarjevič je obljubil, da bo ubogal, a je že prvi dan prestopil mejo in ovce so se do sitega napasle visoke trave, mehke kakor svila, ki je rasla na svinjinem posestvu. Ko se je zvečer vrnil domov, so ovce dale toliko mleka, da ga je bilo dovolj za oba in je še ostalo. Slepec se je začudil in naročil hčeri, naj gre naslednji dan za hlapcem in pogleda, kaj neki počne. Ko je hlapec drugo jutro odšel z ovcami, je dekle storilo, kakor ji je naročil oče. Mladenič je šel brez ovinkov naravnost na svinjino posest in tam pasel ovce. Dekle se je prestrašilo, vendar se je skrilo in molčalo, da bi videlo, kaj se bo zgodilo. In kaj je imelo videti! Prihrumela je svinja, z eno čeljustjo do neba in z drugo do zemlje, in planila na slepčevega hlapca, da bi ga raztrgala, pa še marsikaj hujšega. Cesarjevič jo je pokončno pričakal z mečem v roki in spopadla sta se. Bojevala sta se in bojevala, dokler nista bila oba tako utrujena, da sta se komaj še premikala. Tedaj je svinja rekla: »Ko bi mi kdo dal malo trstičnih poganjkov in črepinjo mleka iz moje mlake sladkega mleka, bi ti že pokazala, kaj pomeni predrzno stopiti na mojo zemljo!« »Ko bi tudi meni kdo dal kolač, da se najem, in vrč studenčnice, da se napijem, bi ti že pokazal, kdo sem!« je odvrnil cesarjevič. In glej, hči slepega starčka, ki je opazovala njun boj, je prišla in dala cesarjeviču kolač, ki ga je vzela s seboj, da bi imela kaj jesti med čakanjem, potem pa je hitro stekla še po vrč vode iz studenca. Mladenič je jedel in pil, in ko so se mu vrnile moči, je svinjo podrl, jo zajahal in ji odsekal glavo. Nato jo je razparal in pazil, da mu zajec ni ušel. Zgrabil ga je, razparal tudi njega in ujel prepelico. Iz njenih ledvic je vzel tri črve, jim nekoliko zavil vratove in jih spravil v nedrje. Ko se je vrnil k starčku, se je od njega in njegove hčere poslovil ter jima povedal, da bosta kmalu slišala o njem, nato pa v enem dihu odhitel nazaj na zmajevo dvorišče. Ko je prispel, se je preoblekel v zdravnika in začel klicati: »Zdravila naprodaj, zdravila!« Ko ga je zmaj zaslišal, je poslal ponj, kajti ni se počutil dobro. Že nekaj dni je bil ves slaboten. Ni bil več pravi, saj je bila njegova moč zdaj v cesarjevičevem nedrju. Zbolel je. Ko je cesarjevič prišel in ga je zmaj vprašal, ali ga lahko ozdravi, mu je lažni zdravnik povedal, da bo okreval, če se okopa v kobiljem mleku. Zmaj je nemudoma ukazal pomolsti svoje kobile in si pripraviti kopel iz njihovega mleka. Ko je stopil vanjo, je cesarjevič črvom še nekoliko zasukal vratove, zmaj pa je poskočil in rekel: »Zdaj mi je tako dobro, kakor da bi bil pri materi v naročju!« Zdravniku je podaril dragocena darila in ga povabil k mizi. Saj ni vedel, kdo je v resnici ta zdravnik. Ko sta jedla in se pogovarjala, ga je cesarjevič vprašal: »Čemu služijo tisti biči, ki visijo vsak na svojem žeblju na zadnji steni?« »Če s prvim enkrat počim,« je odgovoril zmaj, »se vse moje črede spremenijo v oreh. Če počim z drugim, se vse moje imetje spremeni v jabolko. Če pa s tretjim počim za hrbtom kake stvari, jo spremenim v kamen, in če počim pred njo, čarovnija popusti in okamenela stvar dobi svojo pravo podobo.« Ko je cesarjevič to izvedel, je stopil ven in črvom do kraja zavil vratove, zmaj pa je pri priči poginil. Nato je vzel biče, počil s prvim in vse zmajeve črede drobnice in goveda spremenil v oreh, ki ga je spravil v nedrje. Počil je še z drugim in vse zmajevo imetje se je spremenilo v jabolko, ki ga je prav tako spravil v nedrje. Potem je vzel svojo nevesto in odšel k slepcu, vendar ga ni več našel živega, saj je medtem umrl. Zato je vzel s seboj njegovo hčer, na starkinem dvorišču pobral še dekle, ki je služilo čarovnici, in se z vsemi vrnil domov k cesarju, svojemu tastu. Stopil je pred vozove in konje, ki so bili od takrat, ko je zmaj ugrabil cesarično, okameneli, trikrat počil pred njimi in spet so postali takšni kakor na dan, ko sta se peljala k poroki; prav tako tudi vsi ljudje na dvoru. Dekleti, ki ju je cesarjevič pripeljal s seboj, je dal za ženi svojima bratoma. In obhajali so silno svatbo, tako pravo cesarsko, kakršne še ni bilo na vsem širnem svetu, in pripravili veselje, ki so se ga prebivalci tistega cesarstva spominjali, dokler so živeli. Tudi jaz sem bil tam in videl vso gostijo, kajti če ne bi bil, kako bi vam znal vse to povedati? Kratka žlica po nosu tistemu, ki ne posluša.
Izvirnik
024 Poveste țărănească
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
fosta odata ca nici °data, etc. A fostd odata and imperatil. Eld avea fret feciort. and fu la cesuld mortii, ki awful fecioril le clise : Feta mei, suntil cu sufletulu la gura, precum me vedeti and lucru numal ye ceid . in cele trel not**, dupd inmormintarea mea, sa-mi pdzitT mormintul, Cate unuld din vol. Cum aucli fagAduiald din gura feciorilord se!, cascA gura si '0 dete suffetulti. Gatire se fdcu de ingropaciune, me rogil La la mOrtea unui imperatti, ci cu mare alaiU si jale fu pusti la odihna de veci. Feciorii caril sciad ce g,lasuise tatalti lord cand iT esi sufletufa, se puse de pazd in nOptea dintditi feciorul celu maf mare aid imperatului. Pandi elU ce pandi, si in puterea noptii 1 e cand si apeledormead, se pomeni fluid de imperatit cu unu ore -tine ca vine vrea sa desgrope pe mortd. Niel ca e de ganditit a-ld fi lasatU fecioruld de impepatti sä Idea o a'a nelegiuire, fail de catti se NA cu densuld la luptd. i lupte-se, ci lupte-se, plod ce, cand incepu sa cante coco0i, acelit tine -va peri ca o naluca. A doua nopte, fecioruld de imperatti edit mijlociii, pati ca §i celil mare. and se intalnira el, se vorbira sa spuie fratelui lord cella mica, patenia lord si sa-1 imbie a priimi ca unuld din pe carele ild va alege elt, sa-ld insotesca in noptea cant' va avea sa pazesca densuld, de tema, ca sa 1111 se rapue, ca unuld ce era mai tines. si eTr
Dark feciorufu celk mick elk imperatului nici nu voi sa ascu]te de unele ca acestea, ci ;Use : Duce-me-voiii singuru, cad trebue sa fi sciutil tata ce elite, dud ne-a poruncitu sa pazimil cate unulk singurk. Si astu-felu, cum veni sera, se duse la local de panda. Si de Ore-ce scia ce-ld astepta, elk isi lug cu dansulti armele si se gati bine de lupta. Pe la mieclulk noptil se pomeni si elu cu tine -va ea vine. Vru elk sä intrebuinteze armele, dark unde II dadu ala pask ; cad elk se arata ca o vedenie esindk ea din pamintu, si se luara la tranta. Lupta fu crancena, cad* duhulk necuratii, duhu necuratil era cal ce venea sa desgrope pe imperatk ; igi pusese tote puterile ca sa dovedesca pe fiulii calk mai micu elk imperatului. Vecli ca duhulti scia ca de nu va putea nici in a treia sera sa ishutesca, apol trebuia sa-si mute gAndulii; nu mai putea adeca sa-lu desgrOpe nici la amino. Fie insa ca si haiatulil nu se lasa mai pe josu. Si cum spuseiu, se luptara pe capete ; dark lupta nu g,lunna. Curgea sudorile de pe fiulu imperatului siree, si nu se da neteclului nici catu. Lupta o lupta de morte, ping despre cantatorI. Cum se audi cocosulu, duhulu peri ca o nädar si baiatulu caclu josu de ost.nitu. De mai &tea lupta, numai catti al atila unit foal s'ark A muiatii, si tine scie ce se intampla. Cum caqu fiulii de imperatk, pe mormantulii tatane-sni, acolo si adormi. AMA era de ruptu de oboseld. Cand se destepta, ce sa vedeti D-vostra ? Sorele rasarise de multk si se urcase ca de trei sulite. Ce sa faca elk ? Sa se intOrca a cask, dioa 'n amiada mare, sa treed prin orask asa inarmatii de susti pind josu, II era rusine ; sa ramae acolo, nu se putea. Ce-i veui lui in gandk, ca numai o lug rara, rara, care o padure ce era p'acolo p'aprope, ca sa-si petreca clioa cu vinatula, si mai catre sera sa se Intorca acasa. Si asa, mergendil elu prin padurea aceea, nu apuca gandurile. Eli cugeta, ca ce sa fie pricina de le-a (Ask tata -sou sa -i pazesca mormintulii in trei serf d'a randulit. Si mergendii asa, lark sa scie nici elk unde merge, si cu linu,si luca,
gandurile duse, se pomeni ca perde poteca si nu mai scie unde merge. Dt in susti, da in josu, drurnult nu-lti mai gtsea. Mai se intorse in drepta, mai la stanga , ! in loot sa last Ia lumina, el ii se raLacea si mai multu. Dibuindu prin codru, si cercetandii sa -dea peste potect, esi la unu acolo In mijlocult. zaresce unu focii mare Gi pe focu o cracatitt, din care unu felu de glaqu, dart fart sa scie elu ca ce sa fie. Stete loculul, si mai asculta. Audi ca si inlait. Se mai uita odatt, dart nu vedu pe nimeni. Ce sa fact ? St se duct acolo, nu-i da mesh, cam nu scia ca ce dracovenie sa fie aia. Atunci intinse si elu arcult, dete drumulu sag,etii si, franca! lovi dreptu in capulu cracatitei, si ilu si dete josu. Inteaceea4 clips, tota padurea Incepu a haui, de-ti lua au- 1ulu, de odata se aratt inaintea lui septe smei, i1t inconjork pune mina pe elii, si sfatuescu cum sa-lu pedepsesca, pentru ce sa dea elu drum % Agerului ptinontului, pe carele eI lu-a fostu inchisu in carntita aceea. Unult dicea tae. Altulu sa-lu spandure. Altulu sa-lii jupbe de viu. Altii in felu de felt de chipuri chinuiasca pina l'o omori. 'art cell mai betranu dintre den§ii dise' sa -lit lase cu vista, cad tine scie Ia ce le-o fi si elu bul,t, pole ca va isbuti elu sa le Pure pe fata unui imperatt dept care urnblat el sa o rtpesca, ?i nu puteau. Fata acesta se afla inchisa de tats -seu intr'o cast, ale carii u'i erau inchise. Tat'stt odata pe ant o lasa dascuiatt, §i atunci, la o use sta de paza unu cocop, Gi la cea hitt era unu dopotelii; si nu putea nimeni sa se apropie, ctdi cum punea tine -va piciorul pe pragt, on clopotelulti se trtgea, ori cocoplii cants. Fiult de imporatt se fagadui ca va cerca §i elu. Si asa it lasart Smeii viu. Elfi se dose binisort. si pint a nu pune piciorulti pe pragt, intinse mina fart sin* nici maiestrele, apuct cocqulu de gatti resuci, de nu mai dise nici pis! apoi deschise usa incetifort, trecu la cea-lalta. tura clopotelulti, si se intorse de spuse smeilort, sa intre asi si lurninisului esia si si tisk' buntabaft, st -Id st-la
2:56 unulti cite unuld, ea eld ii astepta la usa, pe din nauntru. Smeii ila ascultara, orbiti de ldcomia ce aveaii ei sa pue mina pe fatd. Si apoi, de smei, smei; de voinici, voinici ; dara se vede ca eraii cam ndsafleti, de ascultaid la gura baiatului sa intro dupa densuld cafe unula, unuia; cad fiula cat mica alit imperatului sta acolo inauntru cu palosula in mend, lard sa scie smeil, si cum intraii, eta, harst I le lua capulu si ii tragea cu totula in Camara% Eacu unuia, fIcu la doI, pina la all seselea. Dracula de smelt cell d'ala saptelea, pe semne ca ail nu era toninai atetti de nataffete, cad par'cd-I spuse dracula la ureche ce prdradit li se gatesce acold Inauntru, ca nu-1 veni sa intre si fugi. Baiatula asa de inceta si usoril lucrase, in call fata nu simti nimicit. Ea dormea dusd in pata, fdra sä alba veund habara. Atunci si ell se apropie de Ltd, si, dreptula lui Dumnedea! nisi ca mai veduse pind atunci asa frumusete, 'II hid inelula ce avea in deg-etulit cell mica si marama de pe fald. Cu aceste doe lucruri se intOrse eta acasd la fratil set', fara sd le spue cc-va, din cele ce i s'aa intemplatit. Tatala fetel imperatula, carele scia ca umbld nisce smei sa-1 rapesca copila, nu mai putu de bucurie dud 11 vedu maceldriti. Si cu socoteld ca de aci inainte fata II va fi scdpata, puse sd se strige prin tote respintile cetatiloati din lume ca sine va fi acela vitezii care a repusil pe jumetate smei, sä se linfaliseze, Ca sa-1 dea fata dupd densuld, si imperatia. Nu trecu multi si eta ca vine la imperatula unu tiganu urita si buzata, si negru, ciunid nu altil ce-va, si spune ca. ell a omoritil pe smei. Si ca sa incredinteze pe Imperatulit de spusele lni, ic1 ardtd cu mandrie satarulaplinit de singe si hainele stropite. Eli 10 umpluse satarula si hainele cu sangele unui call all sea, statute de betrana si piing de tecnafesu, cu care nu mai avea ce face, si-lit ucisese ca sd-1 is pelea. Imperatului nu-1 prey venea la socotela sa alba ginere pe, unu tiganu, dara fiinda-ca apucase "de-si dedese cuvintula voia acum ca lie. Si pind sa se Lica logodna, pofti sa'si-10
pe tiganfi la o mass pe care o dadu imperatulu pentru man tuirea fie-sei de smei. Tigauulu sedea la masa' pe §epte perne si d'a drepta imperatului. Pe candil mancail ei acolo si se chefueati, eta ca vine §i feciorulii imperatului celti cu jsbanda si d'abia d'abia, isbuti sa intre ca sä vorbescd imperatului. Intrandil la masa Imporktesca fiuld imperatului incepu sa laude pe celit ce Meuse isbanda §i sa heretisesca pe Imperatu pentru scdparea fie-sei de la rele. Eti am omoritil pe smei, clise tiganultt fudulti, fudulti. Ce socotesci tu baete, catti mai luptatti ! Asa o fi verirane; dard mie pare ca tottl nu-mi vine a crede ca tu sa fi facutil o aka ispravd. Ce stag de mai ascultati la barfelele mojicului asta ? slujitori! ! 01 o! voinicule, mai incetil mai incetti to -ai pr ea grdbitil; nu e de nasulil teu o asemenea buCaticd I Ca sa to eredemti ea tu al facutil o asa vitejie aratd-ne veunu semnil, care sä ue scota din banuiald. Dara mai semnti ca satarulu si hainele mele cele stropite cu sange, ce mai poftesci Gehl ce a fAcutil o asemenea vitejie nu creclil eft sa fi fostii elu asa de uprelil in con. sa nu fi luatti veunil sewn, cu care sail dovedeasca fapta. Ce mai a§teptati slujitori? Dati atard pe smintitulti iista carele vine sa ne strice chefultl. Ia, mai staff o lecutd voinice, ii c,lise atunci si imperatulti, carele ascultase cum nu se intelegeati ei la cuvinte. Cum cam dal tu sa se Inteleagd par'cd aru veni la prochimenti. Eil socotescii marite imperate ca celti ce a facutii o asemenea vitejie nu crec,lil sa se fi culcatti pe urechia aia si sä fi static' numal aa cu degetulti in gut% dupd ce a ucisil pe smei §i s'a veclutii stdpanii pe camara unde dormea imp6ratesa, trebue sa fi luatil elu veunil semnil cu care sä dea la ivela vitejia lui. Pe candii vorbea feciorulti imperatului pernele sdrea una m'aind dall-Iii ?
cute una de sub tiganil. Pe semne ca se totti sicaia pe scaunit' de neastamperil si de frica pentru miselia ce facu. Iara flubl de imperatil, anca vorbindu, scose marama si inelulil ce luase fetei din degetil. Aoleo! astea suntil ale mele dise si fata, si mi-a peritil In invalmasela cu omoruld smeilorti N'a peritu, domnita ii respunze flubli de impreatil; eft ti dupa ce amu ucisu sese smei, si imi pare reit ca mi-a scapatil si celu d'alii septelea. Atunci imperatulti resufla de bucurie ca a scapahl cu fata curata pe fie-sa de o insotire ce nu-i venea la socotela de loci, de Si infruntandil pe figanii, dupa cum i se si cadea, porunci de aduse doi armasari neinvetati. LegA pe figanti de cedele cailoril si impreuna cu densulti si unit sadu de nuci. Apol dete drumulii armasariloril de se dusera in lume si unde cadea nuca, cadea si bucatica din tiganil pins ce nu se alese nici prafu de elil. Apol se facu gatire de nunta pentru feciorulti de imperatil celii vitedil cu fata cea frumesa ca o dins. Si gatindu-se si dice de multu sosindil. pornira cu top la biserica. Lumea dupa lume se luasera dupa ()Ansii se -i petreaca la biserica. Imperatulu si imperateasa, mirii si rudele lora eraii in ca.. rule ferecate numai in aura. Candil furs aprope si mai avea numal tali -va pasi sa faca pins la biserica odata se midi o vijiitura grosnia, si numai eta ca smeulti d'alt1 septelea da navala peste densii. Odata plesni dintr'un MeV", si carufe le tote se facura stane de piatra fara numal imperatulii si mirii scApara. Pe miresa o inbata smeulil de mijlocii, o rupse dintre ai sei, se !alp' in aerii si se facu neveclutil cu fats cu tau. Top ramasera buimaciti de spaima. Iara ginerile se supers mai cu asupra de cats top. Isi musca mainile de suparare cum de n'a pututti elu sa pue mana si pe acestii blestematil de smell sa-111 more, caci eta acum ce neajunsil ii facu. Ce sa faca Fara logodnica lui nu putea sa ramie; le-arnii lucid acianii? loci.
sä se duca sa o caute; dad. unde ? Se tramanta, bietula si nu scia cuma s'o nimeresca mai bine. In cele din urma se hotart, ca, on ce o fi sä fie, ela sa se duca caute scrisa. Se cerca bietula -Lana fetei saga opresca, ca sa nu se repue si dansulti in deserta ; dara glebe, nu fu cu putinta opri; pusese ela in cepa, si cata sä se duca. hi lua deci nitele merinde cu densulti si pleca. Esinda pe campie, lua drumula d'a lungluil si aide,. aide, trecu paduri si vai, trecu pustiuri, dumbravi, munti si valcele pins ce ajunse la unit codru mare, mare, lard capataiii. Orbacainda ela p'acolo prin desist, dete de o poiana. Acolo in poiana sedea cineva la foci]. Tocmai si ela isi ispravise merindele si se duse drepta la °multi ce sedea la foci]. Acela cum ilt veclu, flu cunoscu si incepu sa-i muIturnesca ca l'a scosti din ghiarele smeului. Pass-mite era Agerula pamintului. Acolo traia eta. Statua ei ce statura de vorba, se intrebara de ale sanespusera.' pasurile, sl apoi feciorula de Impel-eta ;Use : Acuma duet sa-mi cauta logodnica pe care ull-a rapit'o Smeula. Nu scil tu, vericule, incotro va fi seciendil spurcatula ? Cam greti lucru este ce vrei tu. Si ea to -asi sfatui mai bine sa-ti mull de treba si sa Iasi in na'iba si Smell si totti, ca pote sa-ti r1i ue vista. Se vede tu nu intelegi, ii respunse voinicula, ca tara de logodnica mea nu mai pots trai, sunta hotaratil a ma duce dupa dense si dincolo de lumea asta, si on voia isbuti sa-mi iat saga, on imi voiti frange si ea junghetura umblandii dupa (Musa. Atunci Agerula pamintului veclendti asa, ii spuse Ca Smeull nu este tocmai, tocmai de temutti, dara mums -sa, ca e si vrajitore de n'are capateiii, si pe ea tebue s'o °more mai intaia. Apol flu indepta pe unde sa merga ca sä ajunga la casele Smeciicei si ce sa faca ca sa pue mina pe odoola ce cauta Atita voi sa scie feciorulti de imperatti. si dupa ce priimi tag i.1 elii. se-0 gi-o mt c8
de la Agerult pamintului ate ce-va de ale gurel porni Si se duse, gi se duse, pint ce ajunse la hotarele Smeilort. Si ca M. nu ne perdemil vremea de On ce intampint bietult feciort de imperatt in tale, sa ye spuit cunat a ajunst §i cum §! -a isbAnditt. Aci dact ajunse, lam tocmai pe tocmai cum flu invetase Agerult pamintului. Dr' cC Oka de muma a Smeului dormea numai la namiecli cand sorele sta in cruel. Si cAndil yen! fiult imperatulu 1, si statu la porta, ea tocmai adormise, catandu-I in capii slujnica sa. Acesta slujnica, si ea tail rapitt era i vita de boert. Standil elt acolo si uitandu-se la cotorOnta de baba cum II cauta in capt, fata acesta fit zari. Elt ii facu senand Fata puse binisioru capulil babe! po e pernt, §i veni numai de &It la feciorult de imperatt sa vada ce voesce. Si dupt ce se intelesera la cuvinte, fata ilu bags intr'o &Amara acolo fit invart cum sa fact, dupt ce elil ii ftgadui ca o va scapa si pe densa de robia Smeoicel. Baba clOnta, muma smeulul, clise ea, are darulil sa nu most catii va ft cada (tocitOrea) ce sta dupt u0. In ea,suntil o multime de suflete, §i dad s'art intampla st o rapue. tine -va, ea dA fuga §i sorbe din sufletele inchise in cult, §i c4tigt putere §i viata din not. Fiult impiiratului pint sa se scole baba, se apuct de ingropa cada in pivnita. Dupt ce se dqtepta baba si aucli ca nescine a venitt si vrea sa se intalniasca cu densa, se duse numai de catt in &Amara unde o Wepta fiult imperttulul; ve;li ct acolo voia sa vorbesca ea cu cel ce veneail la densa. Aoleo ! era sa 'in a ye spune ca in curtea SmeoIcei era de jurt imprejurii parl infipti in pamintil, §i in fie c Ire part cate nut capil de omit din cei ce ii tragea ata la morte §i II impingeat pecatele sa -1 calce hotarele. NumaI unult mai rtmasese fart de capt, §i acela striga babe! : capt capii 1 Nu e vorba, fiult imp6ratului o cam bAgase pe mtneca de Idea, dart imbarbatatil de fata, slujnica babe!, 10 lut iqirandti giitatile ici I
inima in dinti dicenda : vei mai capeta to capti la mina ei verdi, on la pa§tele cailorti. Viinda baba la densulti, incepu sa-i vorbesca cu nisce graiuri mierose si ademenitore, de aril fi supusti pe nu seal ce voinica de aril fi fosta. Fiula imperatului scia la ce sa se astepte, si sta si ela gata de lupta. Anca vorbindil, baba se facea ca nu scia ce cauta pin cash', si luandu nisce ite ce erail agitate intr'unti cuiti, le puce pe dansa. Odata se schimbd intr'o catand (o;tenti), cu sahia gala in inane. Atunci §i fiiula Imperatului, fall a mai zabovi nici o clip si mai lute de catil al gandi, scose palopla si ii tae copula, retedandu-la de noe ori. Vedi ca a§a ilu invetase fata. Afurisita de baba ash' cu capulti retedata sarea prin cask' de colo pans colo, cautandil cada cu sufletele, ca sa le sorbs, si dad n'o gasi, cadu josti si craps. Dupa acca fata din cash' a babel arata voinicului flu de imperata calea ce ducea la casele Smeului, si llu inveta ce sa faca si acolo. Si ajungendil la locuinta Smeului, merse fara frica drepta in samara unde sedea logodnica sa, caci diva smeula se ducea la venata, unde se Intorcea tocmal sera. Fata de imperatil cumil ilu vedu, nu mai putu de bucurie. Pink' una alta, elu o ruga sa intrebe pe smell in ce ii sta puterea, iara fluid de imperatit se intorse la curtea babel si remase acolo peste nopte. Veninda smeula acasa, fata ill intreba unde ii sta puterea ? Elu ii trase o palms ca la urlati. Ea, prefacendu-se.a plange si a fi bolnava, Smeulti se cai ca s'a iutitu si ii spuse o minciuna Puterea mea, dise elu, sta in stalpula porta. Adoua di spuse lui Fettl-frumosii, si elti nu credu. Fata prefacendu-se mahnita ea nu scie in ce II sta puterea, pati insa ca si de rendula trecutti, apol smeula ii spuse Inca o minciuna Daca. vedu fata ca fiult1 de imperata nu crede, vecli ca scia elu ce scia, ea se Wu bolnava. Candu veni smeula a treia di de la vinatti, gasi pe fats in pata. Se duse elii s'o intrebe ce are, §i ea ii respunse : amu caduta la pata de intrisi
stare, pentru ca to tdinuesci de mine in ce std puterea ta. Smeulit trase fetel si de asta data o calcavura de aucli cdiniI. in Giurgiu. Atunci ea se pretdcu asa de bolnavd, in cath Smeulti creclu ca o sa dea mana cu mortea. Si caindu-se de. ceea ce Meuse, si voindd so mangle, /I spuse drepth. Puterea mea, clise elu, std intr'o scrota care se tavalesee cath e eliulica intr'o lacovisce de lapte dulce. Acea ldcovisce nu este tocmai departe de aci. In scrofd este unit epure, in epure o prepelita, si in prepelild santh trei vermi. Acestia suntil puterea mea. Atita voi si fata sa scie. Cum se facu cliod si Smeulit se duse in vinatii, eta ca vine si fiulit de imperath sa cerceteze despre cele ce aflase fata de la Smett, cad' dorul de all vedea cu unit cosh mai ,nainte logodnica acasa, nuI da ragazil sa zAbovesca mai multh, Fata ii spuse toth ce aftd, din fird pina in aid; era elu plea numai cleat. De mild de slid., lua elu si nifele merinde ce-i dase fata ; darn lui nu-I ardea de mancare. Merse, merse, si era merse. Merindele se sfirsi. Eli merse voinicesce pina ce in deserd ajunse lihnith de fame, si setosti, de se feresca Dumnecleh, intr'unti codru, nude dete de o coliba. Infra inauntru si gasi unit omit orbit ce-si manca mdmaligula cu lapte duke. Se apropie si elu binisora ; fdra sa prinda de veste orbulti, si maned pina ce-si momi fomea Ore-cum. Orbulfi biga de thud ca prea sd sfarsesce curandu leguma de pe masa. Se mica. Eli scia a de alts -data ii era de ajuusii mancarea : de asta-data insd nu se saturase. rulelese elu ca trebue sä se joce vre-o dracie la mijloch. Atunci intrebd : Cine este de-mi ajutd la mancare? De este omit bunti, fie bine-venith, era de este omit reh, sä se departeze, cii nu va fi bine de &h. Omit bunti, mosicule ; sunth caletorti, si pina una alta, ash voi sd gasesch ce-va de lucru. Unchiasulti celii orbit priimi bucurosit sa intre la densulti in slujba ha puse sa -I clued turmulita de of la pasune ; dar5
avu grije a-1 spune sa nu care cum-va sa treca peste hotarele mosieI lui, pe loculii scrofei din lacovistea de lapte dulce, ca va fl vaI de capulii lui, si va perde si oile. Fiulu imperatului se fagadui ca va asculta [de cuvintulti orbului ; dara chiar in dioa dintaiu trecu, [si oile Oscura erba cea mare si mole ca matasea ce se afla pe mosia scrOfei cu nesatiu. Gaud veni sera acasa, laptele ce deters oile fu de ajunsti pentru amendoi, si anca si remhse. 01.1)01 Se minuna si dise fie-seI sa se is dupd densulti a doa sa vada d'a minune ce face argatuld. Cum pleca cu oile argatuld in dimineta urmatore, fata facu precum II disese tats -sell. Elii se duse dreptil, ca pe ciripie, tocmai pe mosia scrOfeI cu oile la pasune. Fata se sperie, dara se piti si tacu din gura, sa vacla ce se va intampla. Ce sa vedell D-vostra? Unde veni scr6fa cu o falca in ceril si cu una In pamintil, si 'Ayala la argatuld orbului sfisie si mai multe mu. Fluid Imperatului sta tantosii cu palosulii in mans, si se luara la lupta ; si lupte-se, si lupte-se, pins ce amendoi obosira de abia se miscall. Atunci dise scrofa. Dac'aril fi cine-va sa-mi dea nitelu lastarti de trestie si unit ciobii de lapte din lacovistea mea de lapte dulce arata ell cum sa cutezi to a-mi calca hotarele. cine-va sa-mi dea si mie unit colac sa'mbuc, si o bardaca de aria de isvor sa heel, arata si ell tie nine suntil ell, dise si fiuhl imperatula Cand, eca fata unchiasului celul orbit, care privea la lupta lord, ca vine si da flului de impel-ail sa imbuce colaculti ce luase ea, ca sa alba ce manta la panda, si fuga se repedi de-i aduse si o bardaca de apa de 1a isvorii. Fleceulti manta si bell, si prindendu putere, rasturna pe scred, se pusecalare pe densa, si-I taie capuld. Apoi o spinteca si Ingriji sa nu scape Epurile. Puse mana pe densulti, si spintecandu si epurile, prinse Prepelita. i sco- !sada din rerunchil Prepelitei cei trel vermi, ii bags In sinus dupa ce le suci nitehl gaturile. sa -lit : tiasu Dac'ard fi ti. asd di si si -id
intorcanduse la uuchiasii, isi lua clioa bunk' de la orbil si de la fats, spuindu-le ca in curandil va afla despre densuld, si inteunii sufleta se intorse la cnrtea Smeului. Aci data ajunse isi schimba vesrnintele, se facu doftord, si incepu a striga : Lecuri de virKlare, lecuri I Smeuld cumit aucli, trimise de-li1 chema, ca lui nu-i prea era bine. De cite -va Ode, gainea asa lingeclendd. Nu-i era top boil acasa, vecli bine, ca puterea lui se afla acum in sinuld fiului de imperatil. Se imbolnavise. Daca veni fluid imperatului si nil intreba Smeuld de pate sa-Iti faca sanatosti, prefacutuld dofford /1 spuse ea se va in.sd- 'Atop, data se va scalda in lapLe de epe. Smeula porunci numai de thtil si-I facu o bae din laptele epelord lui, pe carele pusese densuld de le mulse, Gaud infra in bae Srneuld, fluid imperatului mai rasuci o tend gaturile vermilord ; iar Smeuld odata sari in sus, 4icendil : Acura mi-e bine ca si cand ereamd la sinuld mamei. Si dandit doftorului daruri scumpe illi pofti la masa. Vecli ca smeuld nu cunoscea tine era doftorul. Ospetandu-se, si standd ei la tailasti, fiuld imperatului intreba pe smell: De ce treba suntd bicele alea ce le til atarnate fie-care in cuiuld sett pe paretele din fundil ? Cu unuld, respunse smeuld, dad void plesni °data, tote turmele mele Se facti o nuca. Daca void plesni cu al doilea tote coprinsurile mele se full und meal. lard cu aid treilea biciii cand plesnescil la spatele on -carui lucru, flu schimbd in stank' de petra si cand plesnescd cu elii in fats, se desface facutuld, si vine la adevarata lui flinta lucruld impetritd. Cum afla despre asta fiuld imperatului. esi afara si suci de totil gaturite vermilord era Smeulit craps indata. Apoi lug bicele, plesni cu unuld si tote turmele si cire4ile Smeului le facu o nuca, pe care o MO in sinii ; si plesnindd cu altuld, tote coprinsurile Smeului se schimbara inteund meal, pe care erasi ild baga in sinu. Si luandu-si logodnica, se duse la orbil, dard nu-ld mai gasi, cad murise ; lug deci en densuld pe
fata, si mergendit la curtile babel, lug si pe fata ce slujia sme oicei si se interse cu totele acasa la imperatule socrule luI. i mergende in fata careloril si cailore care remesesera sta.. ne de piatra, de cand rapise Smeuld pe fata imperatulul, plesni de UT): on in fata lore, si se Mena la locii cum eratt in clioa ca'ocl mersera la cununie el si tog eel' de prin cantle. Cele doe fete ce le adusese cu sine (lulu de imperate, le dete de neveste fratilore lui. Si se facu o nunta infricosata, cl'alea Imperatescile, cum setn5ne nu mal avu pe tata pfimentulul, si se laeu o veselie de o tinurd minte cite traird locuitorii acelel ImperatiI. Amu lostil si ee acolo si ame verjutil tote chefurile, cAcI de n'asti fi foste, de unde astl fi sciute eti sa ye povestescil. 0 lingua scurta pe la nasule cui n'asculta.
Nadaljuj z branjem
