Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno, ko je upokojeni cesar Shirakawa prebival v palači Toba. Zaželel si je, da bi mu možje, ki so služili na severni strani palače, zaigrali odhod deželnega upravitelja v njegovo deželo. Za upravitelja so določili Hisatako, predstojnika urada za tuje goste, in ga opravilili v slovesno dvorno oblačilo s pokrivalom. Drugi dvorjani petega ranga naj bi jezdili pred njim, častniki cesarske straže pa naj bi se opasali s tuli za puščice. Ker naj bi jih gledal sam upokojeni cesar, so se vsi odeli v brokat in kitajsko svilo ter skušali drug drugega prekositi. Poročnik leve straže Minamoto no Yukitō se je še posebno imenitno napravil. »Če me bodo videli že prej, se me bodo do nastopa že nagledali,« si je mislil in se umaknil v hišo nekega znanca blizu palače. Poklical je služabnika in mu naročil: »Hej, ti! Pojdi k palači, poglej, kako je s stvarjo, in mi pridi povedat!« Ker služabnika dolgo ni bilo nazaj, se je začel spraševati: »Zakaj neki se tako mudi? Res so nas sklicali ob uri zmaja, a pri takih rečeh je navadno tako, da se vse skupaj zavleče do poldneva ali še čez.« Tako je sedel in čakal, ko so se pri vratih zaslišali glasovi: »Ah, kako veličastno je bilo! Res veličastno!« Sprva je mislil, da govorijo o kom, ki je šele prihajal v palačo, potem pa je zaslišal: »Kako imeniten je bil gospod Hisataka v opravi deželnega upravitelja! Gospod poročnik leve straže je nosil brokat, gospod Minamoto iz vojaške straže pa izvezeno oblačilo z zlatimi vzorci …« To se mu je zazdelo čudno in zaklical je: »Hej, ti!« Tedaj se je pred njim smehljaje prikazal mož, ki ga je bil poslal gledat. »Česa takega pa še ni bilo videti! Praznik v svetišču Kamo ni nič v primerjavi s tem! Ko so se zvrstili pred tribuno upokojenega cesarja, oči še slediti niso mogle vsemu sijaju!« »In kako je zdaj?« ga je vprašal Yukitō. »Saj je že vsega konec.« »Kako? Zakaj mi pa nisi prišel povedat?« »Kako, prosim? Saj ste mi naročili, naj grem pogledat, kako je s stvarjo. Pa sem gledal tako pozorno, da še trenil nisem!« Tu ni bilo več kaj reči. Kmalu zatem je prišel cesarjev ukaz: »Da Yukitō ni prišel na nastop, je skrajno nezaslišano. Naj bo strogo zaprt!« V hišnem priporu je prebil dobrih dvajset dni, potem pa je upokojeni cesar izvedel, kako se je vse skupaj primerilo, se od srca nasmejal in mu dal pripor odpustiti, tako pripovedujejo.