Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Nato sta bili pod Askanijevo oblastjo Alba z dvojnim imenom in latinska dežela. Nasledil ga je Silvij. Njegov sin Latin je s kraljevskim žezlom prevzel tudi staro ime svojega prednika. Slavnega Latina je nasledil Alba. Iz njega je izšel Epit; za njim sta bila Kapet in Kapis, vendar je bil Kapis prvi. Za njima je kraljestvo prevzel Tiberin, ki je utonil v valovih etruščanske reke in ji dal svoje ime; njegova sinova sta bila Remul in bojeviti Akrota. Remul, starejši po letih,

je posnemal grom in umrl od udara strele. Akrota, zmernejši od svojega brata, je žezlo izročil hrabremu Aventinu, ki leži pokopan na istem hribu, kjer je vladal, in je hribu dal svoje ime. Zdaj je imel najvišjo oblast nad palatinskim rodom Proka. Pod tem kraljem je živela Pomona, ki ji med latinskimi hamadriadami nobena ni bila kos v spretnem obdelovanju vrtov in nobena ni bolj zavzeto skrbela za drevesne plodove.

Po njih je dobila ime: ni ljubila gozdov ne rek, temveč obdelano zemljo in veje, ki nosijo bogate sadeže. Njene desnice ni obteževalo kopje, ampak ukrivljen srp, s katerim je zdaj krotila bujno rast in vsepovsod razraščene veje, zdaj pa v razcepljeno skorjo vstavljala cepič in s sokovi hranila tujega rejenca; ni dopuščala, da bi drevje trpelo žejo, in je z vodo, ki je tekla mimo, namakala zavita vlakna žejnih korenin: to je bila njena ljubezen, njena skrb; po ljubezenskih užitkih ni hrepenela.

Ker pa se je bala nasilja podeželskih božanstev, je svoje sadovnjake zaprla, moškim branila vstop in se jim izmikala. Česa vse niso počeli satiri, mladeniči, vešči plesa, in Pani z rogovi, ovitimi v borove vejice, pa Silen, vselej mladostnejši, kot bi mu pripadalo po letih, in bog, ki tatove straši bodisi s srpom bodisi s svojim udom, da bi jo osvojili? A celo njih je v ljubezni prekašal Vertumn, čeprav ni imel nič več sreče.

O, kolikokrat je, preoblečen v krepkega žanjca, nosil klasje v košari in bil videti kot pravi žanjec! Pogosto si je s svežim senom ovil sence, da bi kdo mislil, kako je pravkar obračal pokošeno travo; pogosto je v žuljavi roki nosil ostne, tako da bi prisegel, da je ravnokar izpregel utrujene junce. Ko je vzel srp, je bil obrezovalec drevja in trt; če si je na rame oprtal lestev, bi menil, da bo obiral sadje; z mečem je bil vojak, s trstiko v roki ribič.

Skratka, z najrazličnejšimi podobami si je pogosto utrl pot do nje, da bi užival v pogledu na njeno lepoto. Nekoč si je sence ovil s pisano ruto, se oprl na palico in si ob sencih nadel sive lase, se prelevil v starko ter stopil v negovane vrtove. Občudovala je sadje in rekla: »Koliko bolj si ti vredna občudovanja!« Pohvaljeni je dala nekaj poljubov, kakršnih nikoli ne bi dala prava starka, in se sključena usedla na grudo, od koder je zrla v veje, upognjene pod jesenskim bremenom.

Nasproti je stal lep brest, ves sijoč od grozdja: ko je pohvalila njega in trto, ki se ga je oklepala, je rekla: »A če bi to deblo stalo samsko, brez trte, ne bi imelo razen listja ničesar, zaradi česar bi ga kdo iskal; tudi ta trta, ki se mu je pridružila, se opira nanj: če ne bi bila poročena, bi polegla po tleh. Tebe pa zgled tega drevesa ne gane, bežiš pred ljubezenskim objemom in se nočeš z nikomer združiti.

O, ko bi le hotela! Niti Helena ne bi imela več snubcev, niti tista, zaradi katere so se vneli lapitski boji, niti žena Odiseja, ki je vse predolgo odlašal z vrnitvijo. Celo zdaj, ko bežiš pred snubci in jih zavračaš, te želi tisoč mož, polbogov in bogov in vsa božanstva, ki prebivajo v albanskih gorah. Toda če boš modra, če si želiš dobrega moža in boš prisluhnila tej starki, ki te ljubim bolj kakor vsi oni, bolj, kot si misliš, zavrni vsakdanje ženitne ponudbe in si za družabnika v zakonski postelji izberi Vertumna! Zanj ti tudi sama jamčim, saj se ne pozna nič bolje, kot ga poznam jaz; tudi ne tava vsepovsod po širnem svetu:

prebiva v teh prostranih krajih; in ne ljubi, kakor večina snubcev, vsake, ki jo je ravno zagledal: ti boš njegova prva in zadnja ljubezen, tebi edini posveča vsa svoja leta. Pomisli še, da je mlad, da mu je narava podarila lepoto in da se zna spretno preobraziti v katerokoli podobo; kar mu boš ukazala, bo postal, pa naj mu ukažeš karkoli. In kaj praviš na to, da ljubita isto? Da sadje, ki ga gojiš, prvi dobi on in tvoje darove veselo drži v desnici?

Toda zdaj ne želi več sadežev, obranih z dreves, ne sočnega zelenja, ki ga hrani tvoj vrt, ničesar razen tebe; usmili se njegove goreče ljubezni in verjemi, da je sam tukaj ter te z mojimi usti prosi za tisto, kar si želi. Boj se maščevalnih bogov in idalijske boginje, ki sovraži trda srca, pa tudi zamerljive jeze ramnuntske boginje! Da se boš še bolj bala — kajti moja starost mi je dala spoznati marsikaj —, ti bom povedala zgodbo, znano po vsem Cipru, ki te bo zlahka omehčala in ti zmehčala srce.

Ifis, rojen v skromnem rodu, je zagledal Anaksareto, plemenito potomko starodavnega Tevkra, zagledal jo je in ogenj mu je prežel vse kosti. Dolgo se je boril, a ko z razumom ni mogel premagati svoje blaznosti, je kot prosečnik prišel na njen prag. Zdaj je dojilji izpovedoval svojo nesrečno ljubezen in jo pri upih, ki jih je gojila za svojo varovanko, prosil, naj ne bo trda do njega, zdaj se je prilizoval vsakemu izmed številnih služabnikov in jih s tesnobnim glasom prosil za naklonjeno pomoč; pogosto je pošiljal svoje nežne besede, zapisane na tablice, včasih je na podboje obešal vence, vlažne od rose solza, in na trdi prag polagal svoje nežno telo

ter žalosten preklinjal zapah. Ona pa, bolj divja od morja, ki se razburka, ko zahajata Kozlička, trša od železa, taljenega v noriškem ognju, in od skale, ki še živa s koreninami tiči v zemlji, ga prezira in zasmehuje, neusmiljenim dejanjem pa v svoji krutosti dodaja ošabne besede ter zaljubljencu jemlje celo upanje. Ifis ni več mogel prenašati muk dolgotrajne bolečine in je pred njenimi vrati izrekel te poslednje besede: »Zmagala si, Anaksareta, in naposled ti ne bo treba prenašati nobene nadloge več od mene: pripravi veselo slavje, zapoj zmagoslavno pesem in se ovenčaj z bleščečim lovorom!

Zmagala si, saj rad umrem: le veseli se, železna žena! Vsaj nekaj boš morala pohvaliti v moji ljubezni, nekaj, zaradi česar ti bom ljub, in mi priznati zaslugo. Vendar pomni, da sem se odrekel misli nate šele, ko sem se odrekel življenju: obema svetlobama se moram odpovedati hkrati. In ne bo govorica tista, ki ti bo naznanila mojo smrt: da ne boš dvomila, bom sam prišel in stal pred teboj, da boš na mojem brezživem telesu napasla svoje krute oči.

Če pa vendar, o bogovi, vidite dejanja smrtnikov, se spomnite name — moj jezik ne zmore prositi ničesar več — in poskrbite, da bodo še dolgo pripovedovali o meni; leta, ki ste jih vzeli življenju, podarite mojemu slovesu!« Tako je rekel in k podbojema, ki ju je tolikokrat okrasil z venci, dvignil solzne oči in blede roke. Ko je vrv z zanko privezoval na vrh vrat, je rekel: »Ti je ta venec všeč, kruta in brezbožna?« Vtaknil je glavo vanjo, a tudi tedaj je bil obrnjen k njej, in nesrečno breme je obviselo z zadavljenim grlom.

Vrata je zadel sunek njegovih nog in, ko so se odprla, so dejanje ob sunku njegovih nog prestrašena in polna bojazni navidez zastokala; ko so se odprla, so dejanje razkrila. Služabniki zavpijejo, ga zaman dvignejo in odnesejo na materin prag, saj mu je oče že umrl. Ona ga sprejme v naročje in objame hladne ude svojega sina; ko izreče besede nesrečnih staršev in stori vse, kar počnejo nesrečne matere, objokana vodi pogrebni sprevod skozi sredino mesta in nosi blede ude na mrtvaškem odru, ki bo zgorel z njimi.

Po naključju je bila blizu poti, po kateri je šel žalostni sprevod, hiša, in glasno žalovanje je doseglo ušesa trdosrčne Anaksarete, ki jo je že gnal maščevalni bog. Vznemirjena je rekla: »Pa si le oglejmo ta nesrečni pogreb,« in se povzpela v zgornji del hiše, kjer so bila na stežaj odprta okna. Komaj je dobro uzrla Ifisa, položenega na mrtvaški oder, so ji otrdele oči, topla kri je zapustila telo in ga prepustila bledici; hotela je stopiti nazaj, a je obtičala, hotela je obrniti obraz, a tudi tega ni mogla; polagoma ji je ude prežel kamen, ki je že dolgo tičal v njenem trdem srcu.

In da ne bi mislila, da je to izmišljeno, Salamina še danes hrani kip v podobi te žene; ima tudi tempelj, posvečen Veneri, ki gleda ven. — Spomni se tega, moja draga, in odloži, prosim, svojo nepopustljivo ošabnost ter se združi z njim, ki te ljubi, nimfa. Naj ti potem pomladni mraz ne ožge komaj nastajajočih sadežev in naj ti siloviti vetrovi ne otresejo cvetja!« Ko je bog, preobražen v starko, zaman izrekel te besede, se je spet spremenil v mladeniča in odložil vso starkino opravo ter se ji prikazal takšen, kakršen je presvetli sončni obličaj, ko premaga oblake pred seboj in brez ovir znova zasije.

Pripravlja se na silo, a sila ni potrebna: nimfo je očarala bogova podoba in tudi sama je začutila ljubezensko rano.