Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Gotovost razčlenitve: srednja Že je Enejeva hrabrost vse bogove in celo Junono prisilila, da so opustili staro jezo, in ko je bila moč odraščajočega Jula trdno zasidrana, je napočil čas, da junak, sin boginje s Kitere, odide v nebo. Venera je prosila nebeščane in očetu ovila roke okoli vratu ter rekla: »Oče, ki nikoli nisi bil trd do mene, bodi zdaj, te prosim, nadvse milosten in mojemu Eneju, ki te je po naši krvi napravil za deda, nakloni, preblagi, četudi le malo božanskosti,

samo da mu je nekaj nakloniš: dovolj je, da je enkrat videl neljubo kraljestvo in enkrat prešel reke Stiksa.« Bogovi so pritrdili in tudi kraljevska soproga ni ohranila negibnega obraza, temveč je s pomirjenim obličjem prikimala. Tedaj je oče dejal: »Oba sta vredna nebeške božanskosti, ti, ki prosiš, in on, za katerega prosiš. Prejmi, hči, kar si želiš!« Tako je rekel; ona se vzradosti in se zahvali očetu, nato pa se skozi lahne zračne višave popelje z vpreženimi golobi do lavrentske obale, kjer se pod okriljem trstičja vije Numicij in svoje rečne vode izliva v bližnje morje.

Njemu ukaže, naj z Eneja spere vse, kar je podvrženo smrti, in to s tihim tokom odnese v morje. Rogati rečni bog izvrši Venerin ukaz in s svojimi vodami očisti Eneja vsega, kar je bilo v njem smrtnega, ter ga oblije: ostane mu le najplemenitejši del. Očiščeno telo mati mazili z božansko dišavo in se njegovih ust dotakne z ambrozijo, pomešano s sladkim nektarjem, ter ga napravi za boga, ki ga Kvirinovo ljudstvo imenuje Indiget in ga časti s templjem in oltarji.