Prevod

V hiši družine Jay v Westchestru v zvezni državi New York je Enoch Crosby srečal Washingtona in ponudil svoje usluge domoljubni vojski. Crosby je bil čevljar, ki mu obrt ni ravno cvetela, po izbruhu sovražnosti pa si je oprtal krošnjarsko culo in se kot civilist, naklonjen torijcem, prebil skozi britanske bojne črte. Gotovo je, da je po prvem obisku poveljstva sredi svoje cule vedno nosil prepustnico sira Henryja Clintona; njegovi sosedje pa so bili tako trdno prepričani, da služi Britancem, da so ga ujeli in odvedli h generalu Washingtonu. Toda medtem ko so razpravljali o njegovem primeru, mu je uspelo izvleči roke iz slabo zapetih lisic in pobegniti. Clintona pa je begala nerazložljiva daljnovidnost Američanov, saj so bili pripravljeni na vsak udarec, ki ga je nameraval zadati, in tako je izgubljal čas, priložnosti in potrpljenje. Kot da mu ni bilo dovolj, da se je moral spopadati s sumničavostjo obeh vojsk in sovraštvom sosedov, je Crosby zdaj pritegnil še pozornost Skinnerjev in Cowboyev, ki so bili prepričani, da nekako služi denar, in so sklenili, da se ga polastijo.

Skinnerji so bili spremljevalci ameriških čet, Cowboyi pa tolpa torijcev in odpadniških Britancev. Obe skupini sta navidezno zbirali živež za svoji vojski, v resnici pa zase, in kmetje ter meščani, ki so živeli v nevtralnem pasu severno od otoka Manhattan, so imeli dovolj razlogov, da so enako preklinjali ene in druge. Čeprav so bili ti možje drzni tatovi, so jo občasno skupili celo v spopadih s kmeti, kakor ob Neperanu blizu Tarrytowna, kjer so Cowboyi neko žensko preganjali do smrti, nato pa so jih razjarjeni sosedje razsekali na kose. Njen duh je le eden izmed mnogih, ki strašijo po nevtralnem ozemlju, in krakanje zloveščih ptic, ki gnezdijo na skali Raven Rock, se meša s kriki njene medle prikazni. Vendar so ti malopridneži kljub svoji izprijenosti hlinili zvestobo vsak svoji strani in so se ob srečanju navadno radi spopadli med seboj, zlasti zaradi plena, ki si ga je bilo mogoče priboriti.

Oktobra 1780 so Claudius Smith, »kralj Cowboyev«, in njegovi trije ničvredni sinovi sklenili, da je napočil čas, ko mora Crosbyjev denar pripasti kroni. Nekega večera so se odpravili proti njegovi hišici, prepričani, da ga bodo našli doma, saj je bil njegov oče hudo bolan. Ko so Smithovi prispeli, so ugotovili, da so jih Skinnerji z enakim namenom že prehiteli. Skozi okna so v vodji tolpe prepoznali razvpitega razbojnika, na čigar glavo je bila razpisana nagrada. Pretikal je vsak kot in vsako špranjo v sobi, medtem ko je Crosby, slečen do srajce in hlač, stal pred praznim ognjiščem in prosil, naj ga tisto noč pustijo samega z umirajočim očetom.

»K vragu s starcem!« je zarjovel Skinner. »Daj nam svoje zlato, sicer te bomo mučili!« Ob tem je pomenljivo zavrtel konec vrvi, ki jo je imel ovito okoli pasu. Tedaj se je iz druge sobe zaslišal slabotni glas starega moža, ki ga je klical.

»Vzemite vse, kar imam, in me pustite k njemu!« je vzkliknil Crosby, privzdignil opeko v ognjišču in razkril prgišče zlata, svoje življenjske prihranke. Vodja mu je še vedno skušal preprečiti odhod, a Crosby ga je vrgel na tla in odhitel k očetu. Razbojnik, ki je presodil, da bo bolje, če ne vstane takoj, pa je segel s prsti v vdolbino in začel pobirati zlatnike. V tistem trenutku so od zunaj počile štiri muškete: zaslišali so se tresk stekla in kriki bolečine in štirje Skinnerji so se okrvavljeni zvrnili na tla; druga dva sta stekla v temo in ušla. Njihov vodja jima je skušal slediti, a na pragu so ga pričakali Smithovi, mu iztrgali zlato iz roke in mu v hipu zvezali roke za hrbtom.

»Sem si mislil, da bi rad vedel, kdo te je dobil v pest,« je rekel stari Smith in se zazrl v obraz osuplega in potolčenega roparja, »saj sem ti že ničkolikokrat rekel, da se mi ne nastavljaj na pot, zdaj pa boš visel, ker si se mi.«

Še pet minut ni minilo, odkar je razbojnik pograbil Crosbyjev denar, ko je že umiral, dušeč se na koncu lastne vrvi, obešen na vejo jablane. Cowboyi so pobrali zlato in odšli v temo. Crosby se je kmalu zatem pojavil v vrstah kontinentalne vojske, in čeprav so ga nekaj časa gledali postrani, so kmalu spoznali resnico in ga pozdravili kot junaka, saj so jih podatki, ki jih je iz Clintonovega tabora prinašal Washingtonu, pogosto obvarovali pred pogubo. Napad v lastni hiši je preživel zaradi razprtij med lopovi, napore in nevarnosti vojne pa po zaslugi sreče in krepkega telesa. Kongres mu je pozneje dodelil večjo vsoto denarja, kot so mu je vzeli, saj ga je njegov poveljnik pohvalil s temi besedami: »Politično pomembne okoliščine, od katerih so bila odvisna življenja in premoženje mnogih, so doslej narekovale, da ostane skrivnost to, kar zdaj razkriva ta listina. Enoch Crosby je bil dolga leta zvest in nepoplačan služabnik svoje domovine. Če ga za njegova dejanja ne nagradi človek, naj ga Bog. GEORGE WASHINGTON.«

Pri pridobivanju podatkov od sovražnika je s Crosbyjem sodeloval mož po imenu Gainos, ki je imel na nevtralnem ozemlju gostilno, pogosto tarčo napadov. Ko so ga nekoč napadli Cowboyi, so Gainos, njegov najemnik in hlevski hlapci skupaj ustrelili na razbojnike prav v trenutku, ko so ti vdrli skozi vhodna vrata; nato je hitro stopil naprej in s sabljo odsekal glavo njihovemu vodji. Umikajoča se tolpa je truplo vrgla v vodnjak na posestvu in zdaj ponoči sedi na njegovem krušečem se obodu ter obupano išče svojo glavo.

Omeniti velja tudi, da so Skinnerji dobili priložnost, da se Cowboyem maščujejo za poraz pri Crosbyjevi hiši. Napadli so jih pri jami v obliki šotora v Yonkersu — imenujejo jo Washingtonova jama, ker je general med bivakiranjem v njej zadremal — in jih ne le pognali v beg, temveč se polastili tolikšnega dela njihovega zaklada, da so lahko še več let zatem živeli pošteno.