Prevod

Tam so bili hlevi za govedo in dom Amika, prevzetnega kralja Bebrikov, ki ga je nekoč nimfa rodila Pozejdonu Genetliju, potem ko je legla z njim, bitinijska Melija — najbolj objestnega med možmi. Ta je tudi tujcem naložil sramoten zakon: nihče ni smel oditi, preden se z njim ne pomeri v pestnem boju; tako je pobil mnogo mož iz sosednjih dežel.

Tudi tedaj je prišel k ladji, a namesto da bi jih vprašal po namenu plovbe in kdo so, jih je v svoji ošabnosti žalil ter vpričo vseh, stoječ čisto blizu, izrekel te besede: »Poslušajte, morski popotniki, kar morate vedeti!

Nobenemu tujemu možu ni dovoljeno odpluti in se vrniti domov, če pristane pri Bebrikih, dokler ne dvigne svojih pesti proti mojim. Zato izberite najboljšega iz svoje družbe in ga postavite sem, da se z menoj pomeri v pestnem boju.

Če pa boste predrzno teptali moje zakone, vas bo doletela strašna, neizprosna sila.« Tako je govoril v svoji prevzetnosti; ko so ga slišali, jih je popadla divja jeza, najbolj pa je ta izziv zadel Polidevka.

Brž je stopil pred tovariše in spregovoril: »Zadrži se in ne razkazuj nam svoje nasilne moči, kdorkoli že trdiš, da si; uklonili se bomo zakonom, kakor jih razglašaš.

Sam se ti zdaj prostovoljno ponujam za nasprotnika.« Tako je brez strahu dejal; oni pa je zavrtel oči in ga premeril kakor lev, ki ga je zadelo kopje in ga v gorah obstopajo lovci: čeprav ga množica obdaja, se za druge ne meni več, temveč upira pogled le v moža, ki ga je prvi ranil, pa ga ni pokončal.

Tedaj si je Tindarjev sin slekel lepo tkani tanki plašč, ki mu ga je v gostinsko darilo podarila ena od Lemničank; Amik pa je temno, dvojno ogrinjalo skupaj s sponkami in grobo pastirsko gorjačo iz gorske divje oljke, ki jo je nosil s seboj, vrgel na tla.

Takoj sta se ozrla po primernem prostoru v bližini in posedla vse svoje tovariše na pesek, vsake na svojo stran. Na pogled si nista bila podobna ne po postavi ne po velikosti.

Prvi je bil videti kot pošastni potomec pogubnega Tifoja ali same Gaje, kakršne je nekoč rojevala v jezi na Zevsa; Tindarjev sin pa je bil podoben nebesni zvezdi, katere žarki najlepše sijejo skozi večerno temo.

Takšen je bil Zevsov sin: mehka brada mu je komaj poganjala, oči so mu še mladostno žarele. Toda njegova moč in srčnost sta rasli kakor pri divji zveri; razgibaval je roke in preizkušal, ali se še obračajo tako prožno kakor prej, ali jih nista utrujenost in veslanje skupaj otežila. Amik pa se ni preizkušal; molče je stal nekoliko stran in vanj upiral oči; srce mu je silovito bilo od želje, da bi mu iz prsi iztisnil kri.

Mednju je stopil Amikov služabnik Likorej in vsakemu pred noge položil po dva jermena iz surove kože, izsušena in trda.

Amik pa je nasprotnika nagovoril z objestnimi besedami: »Katere od teh želiš, ti jih brez žreba prepustim, sam in prostovoljno, da mi pozneje ne boš ničesar očital.

Le ovij si jih okoli pesti; ko boš okusil mojo moč, boš drugim povedal, kako izvrstno znam rezati suhe goveje kože in moška lica oblivati s krvjo.«

Tako je dejal; Polidevk pa mu ni vračal žalitev. Le narahlo se je nasmehnil in jermene, ki so mu ležali pri nogah, brez besede pobral. K njemu sta pristopila Kastor in mogočni Talaj, Biantov sin; hitro sta mu jermene ovila okoli pesti ter ga z mnogimi besedami bodrila za boj.

Onemu pa sta pomagala Aret in Ornit, ne da bi vedela, nesrečnika, da mu jih po zli usodi zavezujeta zadnjič. Ko sta se tekmeca vsak na svoji strani opremila z jermeni, sta nemudoma dvignila težki pesti pred obraz in se z vso silo pognala drug proti drugemu.

Tedaj je kralj Bebrikov kakor morski val, ki se divje vzpne nad hitro ladjo, ta pa se mu za las izogne po spretnosti preudarnega krmarja, ko se val hoče zgrniti čez njen bok, tako je zasledoval Tindarjevega sina, ga skušal prestrašiti in mu ni pustil oddiha. Ta pa se je s svojo preudarnostjo vselej nepoškodovan umikal njegovim naletom; ko je brž spoznal njegov neusmiljeni način boja, kje je njegova moč nepremagljiva in kje je šibkejši, je obstal ter se nepopustljivo spoprijel z njegovimi pestmi.

Kakor tesarji z ostrimi klini spajajo ladijske brune in jih od zgoraj zabijajo, udarjajoč s kladivi, tako da udarec za udarcem neprenehoma odmeva, tako so obema pokala lica in čeljusti; dvigal se je silovit škrip zob, a sta drug pred drugim vztrajala in si zadajala udarce, dokler ni obeh premagalo mučno sopihanje.

Stopila sta nekoliko narazen in si obrisala s čel obilni pot, medtem ko sta od izčrpanosti težko dihala. Nato sta spet planila drug proti drugemu kakor bika, ki se v besu borita za kravo na paši.

Tedaj se je Amik vzdignil na konice prstov kakor klavec volov, se vzravnal in svojo težko pest zamahnil nanj; Polidevk pa se je ob naletu sklonil, nagnil glavo vstran in z ramo le rahlo prestregel njegovo podlaket. Nato se je primaknil, s kolenom stopil mimo njegovega kolena in ga od strani udaril nad ušesom, tako da mu je kosti zdrobil navznoter. Amik se je od bolečine zgrudil na kolena; minijski junaki so zavriskali, iz njega pa je življenje na mah odteklo.

Bebriški možje vendar niso ostali ravnodušni do kraljeve usode: vsi hkrati so vzdignili čvrste gorjače in kopja ter se pognali naravnost nad Polidevka. Toda pred njega so stopili tovariši, ki so iz nožnic potegnili ostre meče. Prvi je Kastor moža, ki je planil nanj, udaril po glavi; ta se je razklala na dve strani in padla na obe rameni.

Polidevk sam pa se je lotil orjaškega Itimoneja in Mimanta: prvega je s hitrim skokom brcnil pod prsi in ga vrgel v prah; ko se mu je približal drugi, ga je z desnico udaril nad levo obrvjo, mu raztrgal veko in pustil oko golo.

Oreid, predrzni spremljevalec mogočnega Amika, je Biantovega sina Talaja zbodel v bok, vendar ga ni ubil: bronasta ost je le pod pasom zdrsnila skozi kožo, ne da bi se dotaknila drobovja.

Prav tako je Aret s suho gorjačo udaril Evrítovega bojevitega sina Ifita in ga podrl; a temu še ni bilo usojeno umreti. Kajti kmalu je imel sam Aret pasti pod Klitijevim mečem.

Tedaj je Ankaj, pogumni Likurgov sin, nemudoma vzdignil veliko sekiro, na levici pa si je nastavil črno medvedjo kožo in planil v sredo Bebrikov, ves željan boja; z njim sta se pognala Aj akova potomca, ob njih pa se je vzdignil bojeviti Jazon.

Kakor kadar sivi volkovi na zimski dan planejo v stajo in preplašijo nešteto ovac, neopaženi od psov z ostrim vohom in od pastirjev, ter prežijo, katero bi najprej zgrabili, vsi hkrati srdito pogledujoč naokrog, ovce pa od vsepovsod padajo druga čez drugo in se gnetejo okoli njih, tako so junaki v pogubni preplah pognali objestne Bebrike.

In kakor pastirji ali čebelarji velik roj čebel v skalni votlini preganjajo z dimom, čebele pa sprva zbrane v svojem bivališču brenčijo in se nemirno vrtinčijo, nato pa jih sajasti dim zaduši in poletijo daleč proč od skale, tako tudi oni niso več dolgo vztrajali, temveč so se razkropili v notranjost Bebrikije, da bi oznanili Amikovo smrt. Nesrečniki niso slutili, kakšno drugo uničujoče gorje jim je že blizu. Kajti njihove nasade in vasi je prav tedaj pustošilo sovražno orožje Lika in mariandinskih mož, medtem ko kralja ni bilo doma.

Nenehno so se namreč bojevali za zemljo, bogato z železom. Junaki pa so že plenili hleve in ograde; že so z vseh strani zganjali in odvajali nešteto živine, in tedaj je nekdo med njimi spregovoril: »Pomislite, kaj bi jih doletelo ob vsej njihovi nemoči, če bi kak bog tudi sem pripeljal Herakleja.

Prepričan sem, da ob njegovi navzočnosti odločitve sploh ne bi prepustili pestnemu boju; ko bi Amik prišel razglašat svoje zakone, bi ga Heraklej pri priči, prav po zakonih, ki jih je razglašal, z gorjačo odvadil prevzetnosti.

Toda pustili smo ga na kopnem, ne da bi se zmenili zanj, in odpluli čez morje; prav vsak izmed nas bo še občutil pogubno zaslepljenost, ker ga ni z nami.«

Tako je govoril; a vse se je zgodilo po Zevsovem načrtu. Tedaj so ostali tam v mraku, oskrbeli rane ranjenih mož in nesmrtnim opravili žrtvene daritve, nato pa pripravili obilno večerjo. Nikogar ni spanec premagal ob mešalni posodi in gorečih žrtvah.

Svetla čela so si ovenčali z lovorom, ki je rasel ob morju na obali, kjer so bile privezane ladijske vrvi, in ob spremljavi Orfejeve lire ubrano peli himno. Okoli njih se je brezvetrna obala radostila njihovega petja; slavili so Zevsovega sina iz Terapne.