Prevod

Nekoč je živel mož, ki je bil prej upravitelj province Nagato in je imel dve hčeri. Starejša je bila omožena, mlajša pa je še zelo mlada stopila v dvorno službo, vendar se je pozneje vrnila domov. Stalnega moža ni imela, le tu in tam jo je obiskal kak moški. Njihova hiša je stala nekje pri križišču ulic Takatsudži in Muromači. Ko sta starša umrla, je starejša sestra živela v zadnjem delu hiše. Mlajša je obiskovalce navadno sprejemala in se z njimi pogovarjala pri stranskih vratih na zahodnem koncu južnega pročelja. Ko je bila stara kakih sedemindvajset ali osemindvajset let, je hudo zbolela in umrla. Ker je bilo v notranjosti premalo prostora, so jo pustili ležati kar pri tistih vratih. Tako pa vendar ni moglo ostati, zato je starejša sestra z drugimi pripravila vse potrebno in so pokojno odpeljali na Toribeno. Ko so tam vzeli krsto z voza, da bi opravili običajne pogrebne obrede, se jim je zdela nenavadno lahka, pokrov pa je bil nekoliko privzdignjen. Začudeni so jo odprli in pogledali vanjo: v njej ni bilo prav ničesar. Nemogoče je bilo, da bi truplo med potjo padlo ven; kaj se je torej zgodilo? Niso si znali razložiti, od osuplosti pa tudi niso vedeli, kaj naj storijo. Toda tako vendar niso mogli pustiti. Nekateri so stekli nazaj in spotoma pogledovali, ali je morda kje ob poti, a ker je tam nikakor ni moglo biti, so se vrnili v hišo. Ko so, bolj iz gole negotovosti kakor iz upanja, pogledali k stranskim vratom, je tam ležala prav kakor prej. Osupli in prestrašeni so se bližnji zbrali ter se v razburjenju posvetovali, kaj naj storijo. Medtem se je že globoko znočilo in ničesar niso mogli ukreniti. Ko se je zdanilo, so jo znova položili v krsto in tokrat vse zares skrbno uredili, da bi zvečer vendarle opravili, kar je bilo treba. Toda proti večeru so opazili, da je pokrov krste za špranjo odprt. Čeprav jih je navdajala neznanska groza in je bilo vse skupaj povsem nedoumljivo, so se bližnji približali, da bi si stvar bolje ogledali. Pokojna je bila spet zunaj krste in je ležala pri stranskih vratih. »Kakšno strašno čudo je vendar to!« so govorili in jo skušali znova prenesti v krsto. A naj so poskušali kakor koli, je niso mogli niti za las premakniti. Bilo je, kakor da bi skušali izruvati veliko drevo, trdno vraščeno v zemljo. Ker niso vedeli več, kaj storiti, so pomislili, da hoče morda ostati prav tam. Nekdo od starejših je stopil bliže in jo nagovoril: »Ali želite ostati tukaj? Če je tako, vas bomo pokopali kar tu. Takole pa bi bil pogled na vas vse preveč žalosten.« Nato so razdrli leseni pod pri stranskih vratih in jo skušali spustiti pod njega. Zdaj so jo spustili brez najmanjšega napora. Ni jim torej preostalo drugega, kakor da so v vsem prostoru ob teh vratih odstranili podnice, jo tam pokopali in nad njo nasuli visok grobni grič. Tudi domačim je postalo tesnobno ob misli, da bi še naprej prebivali tam, zato so se vsi preselili drugam. Leta so minevala in naposled se je tudi glavno poslopje povsem podrlo in izginilo. Kdo ve, zakaj, toda niti preprosti ljudje se niso mogli naseliti v bližini tistega groba. Širil se je glas, da se tam dogajajo srhljive reči, in ker nihče ni mogel ostati tam, je kraj zasedal le še samotni grobni grič. Severno od ulice Takatsudži in zahodno od ulice Takaramači, na kakih šest ali sedem kenov dolgem odseku ob ulici Takatsudži, ni bilo niti ene hišice; le tisti grobni grič se je visoko dvigal. Kdo ve, kako se je to zgodilo, a pravijo, da so na njem postavili tudi svetišče in v njem častili božanstvo. Menda stoji tam še dandanes.