Prevod

Nekoč, pred davnimi časi, je na blag pomladni dan neka ženska, stara kakih šestdeset let, sedela in si obirala uši. Po vrtu je poskakoval vrabec, in ko je neki otrok vrgel vanj kamen, ga je zadel in mu zlomil križ. Vrabec je obupano prhutal s perutmi, nad njim pa je že krožil vran. »Ojoj, kako nesrečno! Vran ga bo pograbil!« je vzkliknila ženska, ga naglo pobrala, mu pripravila oporo za ranjeni hrbet in mu dala jesti. Položila ga je v majhno vedro ter ga ponoči spravljala na varno. Zjutraj mu je dajala riž in mu za zdravilo nastrgala bakra. Njeni otroci in vnuki so jo prezirljivo zasmehovali: »Poglejte jo! Na stara leta se je lotila reje vrabcev!« Ona pa ga je mesece skrbno negovala, dokler ni polagoma spet začel poskakovati. Tudi vrabec je bil iz vsega srca vesel in hvaležen, da ga je hranila in ohranila pri življenju. Še kadar je šla le za kratek čas od doma, je drugim naročila: »Pazite na tega vrabčka in dajte mu jesti.« Otroci in vnuki so se ji posmehovali: »Le kaj ji je, da redi vrabca!« Toda ona si je mislila: »Naj govorijo, kar hočejo, smili se mi,« in ga negovala naprej, dokler ni bil spet sposoben leteti. »Zdaj ga vran gotovo ne bo več ujel,« si je rekla, stopila z njim na prosto, ga posadila na dlan in dvignila roko, da bi videla, ali že lahko poleti. Vrabec je negotovo zaprhutal in odletel. Ker ga je toliko dni in mesecev zvečer spravljala na varno in ga ob svitu hranila, je zdaj vsa osamljena govorila: »Oh, odletel je! Le ali se bo še kdaj vrnil?« Ljudje pa so se ji smejali. Čez kakih dvajset dni je tam, kjer je sedela, zaslišala glasno vrabčje čivkanje. »Kako glasno čivka! Le ali se je vrnil moj vrabček?« si je mislila in stopila ven pogledat. Res je bil on. »Kako lepo, da me nisi pozabil in si prišel nazaj!« je rekla. Vrabec jo je pogledal v obraz, iz kljuna spustil nekaj čisto drobnega in odletel. »Kaj neki je vrabček pustil za seboj?« se je vprašala in stopila bliže. Na tleh je ležalo eno samo seme buče. »Kaže, da mi ga je prinesel,« je rekla, ga pobrala in shranila. »O, imenitno! Kar ti prinese vrabec, shraniš kot dragocen zaklad!« so se smejali otroci. »Naj bo, kar hoče, posadila ga bom in videla, kaj bo,« je odvrnila in ga posadila. Do jeseni se je rastlina bujno razrasla in obrodila neznansko veliko buč, večjih od navadnih. Ženska je bila presrečna. Z njimi je hranila ljudi iz vse vasi in soseščine, a naj so jih še toliko pobirali, jih ni hotelo zmanjkati. Tudi otroci in vnuki, ki so se ji prej posmehovali, so jih jedli od jutra do večera. Ko jih je razdelila po vsej vasi, je nazadnje izbrala sedem ali osem posebno velikih, da bi iz njih naredila posode, in jih obesila v hiši. Čez nekaj mesecev si je rekla, da so se zdaj gotovo že dodobra posušile. Pogledala jih je in res so bile nared. Eno je snela, da bi ji odrezala vrh, pa se ji je zdela nekoliko težka. Čeprav se je začudila, jo je odprla in zagledala, da je polna nečesa. »Kaj neki je to?« se je vprašala. Stresla je vsebino iz nje in videla, da je v njej bel oluščen riž. Od nepričakovanega čudeža je kar ostrmela. Vse je presula v veliko posodo, toda v buči ga je bilo še zmeraj prav toliko kot prej. »To ni navadna reč! Gotovo je vrabčkovo delo!« si je mislila, vsa osupla in srečna. Riž je shranila in skrila, nato pa pogledala še v druge buče. V vseh je bilo enako. Presipala ga je iz njih in ga porabljala, a ga je bilo brez konca. Tako je postala zares premožna. Tudi ljudje iz soseščine in vasi so se čudili in ji zavidali to nenavadno srečo. Otroci neke sosede so materi govorili: »Saj sta obe enaki, pa poglej, kaj je doletelo njo! Ti pa ne znaš narediti nič prida!« Zato je soseda prišla k ženski in jo vprašala: »Povej mi vendar, kako je bilo s tem! Nekaj sem slišala o vrabcu, a ne vem dobro. Povej mi vse od začetka.« Ženska je odvrnila: »Spustil je eno samo bučno seme. Posadila sem ga in iz tega je prišlo vse drugo.« Ker ji ni povedala nič podrobnejšega, je soseda silila vanjo: »Povej mi natančno, prav vse, kakor se je zgodilo!« Ženska si je mislila, da bi bilo malenkostno, ko bi ji to skrivala, in ji povedala: »Našla sem vrabca z zlomljenim križem, ga hranila in ohranila pri življenju. Najbrž mi je bil hvaležen, zato mi je prinesel bučno seme. Posadila sem ga in zgodilo se je to, kar vidiš.« Soseda je rekla: »Daj mi samo eno tako seme.« Ženska pa je odvrnila: »Riža iz teh buč ti bom rada dala, semen pa v njih ne bi smelo biti in jih tudi ne morem stresti iz njih.« Ker ji semena ni dala, si je soseda mislila: »Tudi jaz moram nekako najti vrabca z zlomljenim križem in ga vzrediti.« Napeto je oprezala, a takega vrabca nikakor ni mogla najti. Ko je neko jutro posebno skrbno gledala naokrog, je pri ozkem prehodu opazila vrabce, ki so poskakovali in zobali raztreseni riž. Pobrala je kamen in ga vrgla vanje, češ, morda pa ji uspe. Ker jih je bilo veliko in je metala znova in znova, je nazadnje enega le zadela, da ni mogel odleteti. Vsa vesela je stopila k njemu, mu dodobra zlomila križ, ga pobrala in mu začela dajati hrano in zdravila. »Če je že od enega samega dobila tolikšno bogastvo, kako lepo bom šele živela, če jih bom imela več! Še boljša bom od sosede in otroci me bodo hvalili,« si je mislila. Po dvorišču je potresla riž in prežala. Ko so se vrabci zbrali, da bi ga zobali, jih je spet obmetavala s kamenjem, dokler ni imela treh z zlomljenim križem. »Za zdaj bo pa že dovolj,« si je rekla. Vse tri je pobrala v vedro, jim strgala baker v hrano in jih negovala. Po nekaj mesecih so vsi okrevali. Vsa vesela jih je odnesla na prosto, kjer so negotovo zaprhutali in drug za drugim odleteli. Mislila si je, da je opravila imenitno delo. Vrabci pa so ji hudo zamerili, da jim je zlomila križ in jih toliko mesecev zadrževala zaprte. Čez kakih deset dni so se vrnili. Ženska jih je vesela pogledovala, ali imajo kaj v kljunih. Vsak je spustil po eno bučno seme in vsi so odleteli. »Saj sem vedela!« je radostno vzkliknila, pobrala semena in jih brž posadila na treh krajih. Rastline so rasle hitreje kakor navadno in postale velikanske. Obrodile pa niso prav veliko: vsega skupaj le sedem ali osem buč. Ženska jih je gledala s širokim nasmehom in govorila otrokom: »Pravili ste, da ne znam narediti nič prida, zdaj pa bom še boljša od sosede!« Tudi otroci so mislili, da bo res tako. Ker je bilo buč malo, si je želela iz njih dobiti čim več riža, zato jih ni dajala drugim jesti, pa tudi sama jih ni jedla. Otroci pa so rekli: »Soseda jih je dajala ljudem iz vasi in soseščine, pa še sama jih je jedla. Te so povrhu zrasle iz semen treh vrabcev. Lahko jih ješ sama in jih daš tudi drugim.« Zdelo se ji je, da imajo prav, zato jih je ponudila bližnjim sosedom, potem pa še sebi in otrokom skuhala zvrhan lonec. Ko so začeli jesti, so bile buče tako grenke, da se tega ne da popisati, kakor najgrenkejše zdravilo, in vsem je postalo neznansko slabo. Vsi, ki so zaužili vsaj grižljaj, otroci in ona sama, so bruhali in se zvijali od slabosti. Tudi sosedje so zboleli in se zbrali pred njeno hišo. »Kaj nam je vendar dala jesti? Kako grozno! Še tisti, ki so danes komaj kaj nesli v usta, bruhajo in se zvijajo, kakor da bodo umrli!« so govorili. Prišli so, da bi jo v jezi ošteli, pa so našli žensko in vse njene otroke ležati na tleh, napol brez zavesti, med izbljuvki. Ker ji ni bilo kaj reči, so se vrnili domov. Po dveh ali treh dneh so si vsi opomogli. Ženska si je mislila: »Vse te buče bi se morale spremeniti v riž, jaz pa sem jih prehitro pojedla. Gotovo je bilo zato tako hudo.« Vse preostale je obesila. Ko je minilo nekaj mesecev, si je rekla: »Zdaj bodo pa že nared.« Pripravila je vedra, v katera bi presula riž, in šla v sobo. Od veselja se je sama pri sebi brezzobo smehljala do ušes. Primaknila je vedro in začela stresati vsebino iz buče. Iz nje pa so se vsuli obadi, ose, stonoge, kuščarji, kače in drug mrčes ter se ji oprijeli vsega telesa, ne da bi prizanesli očem ali nosu, in jo začeli pikati. Toda ženska bolečine še čutila ni; mislila je le, da se nanjo usipa riž. »Počakajte malo, vrabčki! Po malem bom jemala, po malem!« je govorila. Iz sedmih ali osmih buč je privrelo toliko strupene golazni, da je popikala in pogrizla tudi otroke, žensko pa usmrtila. Vrabci so ji namreč zamerili, da jim je zlomila križ, zato so se dogovorili z vsakovrstno golaznijo, da se je skrila v buče. Sosedin vrabec pa je imel križ že zlomljen in bi ga bil vran gotovo požrl, ko ga ne bi bila ženska hranila in ohranila pri življenju; zato ji je bil hvaležen. Tako torej človek ne sme zavidati drugim.